MSPSP_Kolokvij

KPN (konkurenčne prednostne naloge) predstavljajo ključne konkurenčne dimenzije, po katerih podjetje tekmuje na trgu.

Gre za cilje oziroma prioritete, ki jih mora podjetje doseči, da bo konkurenčno. Te se osredotočajo na to, kaj stranke cenijo pri izdelkih ali storitvah podjetja. Glavne KPN so:

Kakovost: Izdelki ali storitve morajo biti zanesljivi, brez napak in v skladu s pričakovanji kupcev.

Stroški: Nizki stroški izdelave omogočajo konkurenčne cene.

Zanesljivost dobave: Zagotavljanje pravočasnih dobav in spoštovanje rokov.

Prožnost: Sposobnost prilagoditve spremembam, npr. spremembe v povpraševanju, proizvodnji ali prilagoditev izdelkov.

Inovativnost: Uvajanje novih izdelkov, tehnologij ali procesov.

VZVODI pa so sredstva in procesi, s katerimi podjetje dosega določene ravni KPN.

VZVODI so orodja, preko katerih podjetje dosega ravni KPN. Ti vključujejo:

Procesna tehnologija (npr. avtomatizacija, robotika).

Zmogljivosti (kapacitete proizvodnje, razpoložljivost opreme in virov).

Zaposleni in znanje (usposobljenost kadra, delovna kultura).

Nabava in dobavna veriga (izbira dobaviteljev, upravljanje zalog).

Organizacija in procesi (optimizacija procesov, reorganizacija proizvodnje).

Informacijski sistemi (npr. ERP, sistemi za upravljanje proizvodnje).

KPN so cilji, vzvodi pa so način, kako podjetje te cilje dosega. Npr. za doseganje kakovosti (KPN) podjetje uvede avtomatizacijo in izboljšane kontrolne procese (VZVODI).

To so področja, na katerih podjetje presega konkurenco in ustvarja konkurenčno prednost.

So ključni razlogi, zakaj kupci izberejo določeno podjetje pred drugimi.

Primer: Če podjetje poleg osnovne kakovosti ponuja še izjemno hitro dostavo ali prilagodljive izdelke, bi to lahko bil dejavnik zmagovanja.

To so osnovne zahteve, ki jih mora podjetje izpolniti, da sploh lahko konkurira na trgu.

Ne prinašajo konkurenčne prednosti, ampak so nujen pogoj za vstop na trg.

Primer: Če podjetje proizvaja avtomobile, je osnovna kakovost (brezhibnost izdelka) obvezen pogoj, da lahko avtomobil sploh prodajo.

DK so predpogoj, DZ pa so tista področja, kjer podjetje dejansko izstopa. Pri strateškem načrtovanju mora podjetje najprej zagotoviti DK in nato vlagati v DZ, da bi doseglo konkurenčno prednost.

Alternativne koristi predstavljajo kompromise med konkurenčnimi prednostmi (KPN), ki jih podjetje sprejme zaradi specifičnih omejitev ali prioritet.

Pri doseganju ene prednosti (npr. zanesljivost dobave) lahko pride do žrtvovanja druge (npr. višji stroški).

Primer: Če želi podjetje povečati prožnost proizvodnje (da lahko hitro prilagodi ponudbo spremembam na trgu), se lahko to odrazi v višjih stroških proizvodnje ali manjšem obsegu ekonomije obsega. Alternativne koristi torej pomenijo, da podjetje sprejme določen kompromis, da bi doseglo specifične konkurenčne cilje.

Zanesljivejša dobava → Višji stroški: Podjetje lahko zagotovi zanesljivejše dobave kupcem z večjimi zalogami ali z uporabo dražjih prevoznih metod.

Večja prožnost → Daljši časi izdelave: Proizvodnja na zahtevo (just-in-time) omogoča prilagodljivost, vendar lahko vodi do daljšega časa proizvodnje.

Nižji stroški proizvodnje → Manj prilagodljivosti: Standardizirana masovna proizvodnja zmanjša stroške, a omejuje sposobnost prilagajanja izdelkov specifičnim zahtevam kupcev.

Pri sprejemanju kompromisov podjetja uporabljajo vzvode, kot so:

Uporaba naprednih tehnologij (npr. avtomatizacija za izboljšanje kakovosti ali znižanje stroškov).

Povečanje ali zmanjšanje zalog glede na prioriteto zanesljivosti dobave.

Optimizacija procesov za dosego ravnotežja med stroški in kakovostjo.

Strateški okvir izdelavnih procesov je konceptualni model, ki pomaga podjetjem oblikovati dolgoročne strategije za njihovo proizvodno funkcijo. Ta okvir povezuje strateške cilje podjetja s konkurenčnimi prednostnimi nalogami in operativnimi odločitvami, ki jih je treba sprejeti v proizvodnem sistemu.

1. Poslovne strategije

2. KPN

3. Odločitve o proizvodnji

4. Povratne informacije in prilagoditve

Temeljna strategija podjetja, ki vključuje njegovo vizijo, poslanstvo in dolgoročne cilje.

Določa, kako se podjetje želi pozicionirati na trgu (npr. kot stroškovno učinkovito ali inovativno podjetje).

Nanašajo se na operativne odločitve, ki podpirajo doseganje KPN.

Vključujejo:

Procesna strategija: Izbira tehnologije in proizvodnih procesov.

Zmogljivosti: Določanje kapacitet, lokacij in načrtovanja proizvodnje.

Oskrba: Upravljanje z materiali, dobavitelji in logistiko.

Kadrovski viri: Organizacija in usposobljenost zaposlenih.

Vzdrževanje kakovosti: Nadzor kakovosti, standardi in izboljšave.

Nenehno spremljanje rezultatov proizvodnje, analize konkurenčnega okolja in prilagajanje strategij.

Gre za stalno iskanje izboljšav (npr. z uporabo metod, kot so Lean, Six Sigma, itd.).

Poslovna strategija vodi k definiranju KPN.

KPN usmerjajo odločitve o proizvodnih procesih.

Odločitve o proizvodnji določajo, kako bodo doseženi cilji konkurenčnih prednosti.

Sistem se nenehno prilagaja na podlagi povratnih informacij in sprememb v okolju.

Pomaga podjetju uskladiti svoje proizvodne zmogljivosti s potrebami trga.

Zagotavlja, da so proizvodni procesi usmerjeni v doseganje poslovnih ciljev.

Omogoča učinkovito razporeditev virov in sprejemanje pravilnih odločitev v proizvodnji.