ZGODOVINA SLOVENSKEGA
KNJIŽNJEGA JEZIKA
1. Letnik
Bojana Žižek
NASTANEK INDOEVROPŠČINE
Zaradi podobnosti med večino evropskih jezikov in nekaterimi azijskimi
jeziki domnevajo, da je obstajal skupni jezik, ki naj bi ga govorili sredi
3. tisočletja pred Kristusom.
S preseljevanjem naj bi se razširil iz Indije proti Evropi, ker pa so
potem plemena začela izgubljati stik drugo z drugim so se jeziki začeli
razvijati posebej, kljub temu pa so nekatere podobnosti opazne še
danes.
Glede na razvoj delimo jezike na kentumske (zahodne) in satemske
(vzhodne) jezike, glede na izgovorjavo besede 100.
KENTUMSKA SKUPINA:
- GERMANSKI
 nemški
 angleški
 nizozemski
 flamski
 danski
 norveški
 švedski
- ROMANSKI
 italijanski
 furlanski
 retoromanski
 provansalski
 francoski
 španski
 katalonski
 portugalski
 romunski
- KELTSKI
 irski
 bretonski
 velški
 škotski
- GRŠKI
SATEMSKA SKUPINA:
-
-
-
-
INDIJSKI
 hindujski
 urdujski
 bengalski
 maratski
SLOVANSKI
 V: ruski, beloruski, ukrajinski
 Z: poljski, lužiško srbski, češki, slovaški
 J: slovenski, hrvaški, srbski, makedonski, bolgarski
ARMENSKI
ALBANSKI
BALTSKI
 litovski
 letonski
IRANSKI
 perzijski
 kurdski
 afganistanski
Ob indoevropski skupini je v Evropi razširjena še
UGROFINSKA SKUPINA: madžarski, finski, estonski,
laponski, karelski jezik,
BASKOVSKI JEZIK in TURŠKI JEZIK, ki ne spadata v nobeno
jezikovno skupino in sta samostojna jezika.
Turško govorijo v evropskem delu Turčije, uporabljajo
pa ga tudi turške manjšine na Cipru, v Makedoniji in
Bolgariji.
JEZIKOVNE SKUPINE
slovensko nemško
sestra
tisoč
angleško hrvaško
Schwester sister
tausend thousand
ZA NALOGO POIŠČI IN V
RAZPREDELNICO DOPIŠI ŠE
PRIMERE ZA ENA, MATI, OČE ...
italijansko albansko
sestra
sorella
motër
hiljada
mille
mijë
Jezik se je začel na posameznih območjih spreminjati in razlikovati od
jezikov na drugih območjih.
Določene značilnosti indoevropščine pa so se ohranile, zato je tudi
pri t. i. nesorodnih jezikih moč najti podobnosti. Prav podobnost
med evropskimi jeziki je znanstvenike pripeljala do odkritja
indoevropskega prajezika, ki nikoli ni bil zapisan, znanstveniki pa so
na podlagi primerjav med besedami ugotovili, kakšen je bil. S
primerjavami besed se ukvarja primerjalno (komparativno)
jezikoslovje.
PRASLOVANŠČINA
Razvila se je iz indoevropskega prajezika. Po razpadu te skupnosti
(zaradi selitve) je imela tesnejše stike z indoiransko in germansko
skupino, najtesnejšo povezavo pa je imela z baltovsko jezikovno
družino.
Domovina praslovanščine je bilo ozemlje med Baltskim in Črnim
morjem (porečje Dnjepra, Dnjestra in Visle). Domnevno se je njen
razvoj začel med 5. in 7. stoletjem pred Kristusom.
Kljub temu da pisnih dokazov o obstoju praslovanščine ni, so
znanstveniki s primerjavami med jeziki ugotovili njene značilnosti.
Na ozemlju katerih današnjih držav
se je govorila praslovanščina?
a) na ozemljih Poljske, Češke, Ukrajine
b) na ozemljih Srbije, Bolgarije in
Romunije
c) na ozemljih Madžarske, Romunije
in Avstrije
Nekatere značilnosti praslovanščine:
– trdi in mehki soglasniki: p, t, l; p', t', l'; mehčani l še danes
pozna hrvaški jezik, mehki in trdi l ločijo Rusi,
– vsak zlog se je moral končati na samoglasnik, tj. zakon o
odprtih zlogih: synЪ – sin,
– dva različna polglasnika: trdi jor (Ъ) in mehki jer (Ь), npr.:
živЪ
– dolgi ě, imenovan jat: dědЪ – ded,
– nosna samoglasnika ę in ǫ: rǫka, męso, še danes se
uporabljata v poljščini,
– dva i-ja (mehki i in trdi y).
Praslovanščina se je po selitvi Slovanov po Evropi (5. in 6. stol.)
začela deliti v skupine glede na smer potovanja Slovanov iz prvotne
domovine.
Tako so začeli nastajati posamezni slovanski jeziki, med katerimi je
tudi slovenščina.
Nekatere praslovanske značilnosti so se ohranile v najstarejših
slovenskih pisnih besedilih, Brižinskih spomenikih, ki so nastali
konec 10. in na začetku 11. stol., in v stari cerkveni slovanščini, v
kateri sta konec 9. in na začetku 10. stol. pisala Ciril in Metod in ki
velja za najstarejši zapisan slovanski jezik.
Ciril in Metod sta sestavila pisavo
glagolico in v staro cerkveno
slovanščino prevedla bogoslužne
knjige.
Na povabilo kneza Rastislava sta
potovala iz svojega rojstnega kraja
Soluna (v tedanji Makedoniji) v Veliko
Moravsko, vmes pa sta bila tudi na
obisku pri knezu Koclju v Panonski
kneževini.
Panonska in makedonska teorija
Jezikoslovca Jernej Kopitar in Fran Miklošič sta v 19. stoletju
postavila panonsko teorijo o govorni osnovi stare cerkvene
slovanščine. Menila sta, da je bila živa govorna podlaga stare
cerkvene slovanščine nekdanja govorica panonskih Slovencev, zato
naj bi bila po njuni teoriji stara cerkvena slovanščina najstarejša
zapisana slovenščina.
Vatroslav Jagić in Vatroslav Oblak sta na koncu 19. stoletja njuno
teorijo zanikala in znanstveno dokazala, da je bila govorna osnova
stare cerkvene slovanščine makedonsko narečje iz okolice Soluna.
Tako je nastala makedonska teorija in ta se priznava tudi danes.
O izvoru besed se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka
Snoja. Oglej si primer tujke in ugotovi, od kod izvira.
Beseda izvira iz:
a) nemščine
b) grščine
c) francoščine
Beseda izvira iz indoevropskega jezika.
Drži
Ne drži
Besedo so poznali že v prvotni domovini
Slovanov.
Drži
Ne drži
Beseda izvira iz jezika, ki spada v kentumsko
skupino.
Drži.
Ne drži.
NASTANEK SLOVENŠČINE
Selitev slovanskih plemen na V, Z, J je povzročila, da se je njihov jezik začel
med seboj razlikovati. Ob stiku s staroselci so se razlike med jeziki večale in
razvili so se slovanski jeziki, ki jih poznamo še danes, seveda z določenimi
jezikovnimi spremembami.
Današnje slovensko ozemlje so naši predniki naselili v 2. polovici 6. stoletja. V
9. stoletju so zasedali veliko večje ozemlje, kot ga imamo danes. Poselili so
namreč celotne vzhodne Alpe in del Panonske nižine. Ob prihodu na Kras in
pod Alpe so začeli prevzemati imena krajev in rek (Sava, Drava, Celje, Ptuj ... ).
Tako so se vedno bolj oddaljevali od praslovanščine, vendar je alpska
slovenščina kljub novi podobi ohranila dvojino, ki jo slovenščina ohranja še
danes.
Ozemlje alpskih Slovanov
je na severovzhodu
segalo do Dunaja, na
severozahodu pa skoraj
do Salzburga.
Na zahodu so mejili z
Bavarci, Langobardi in
Romani, na vzhodu z Obri
in Hrvati, na severu pa z
Moravskimi Slovani.
SLOVENŠČINA MED 10. IN 15. STOLETJEM
Prvi zapisi slovenščine v Brižinskih spomenikih kažejo, da je bila
slovenščina na začetku (v 10. in na začetku 11. stoletja) še enoten
jezik, v Celovškem ali Rateškem in Stiškem rokopisu (iz 14. in 15.
stoletja) pa so že opazne narečne značilnosti (gorenjske v Celovškem
in dolenjske v Stiškem).
To kaže, da je bil slovenski jezik v poznem srednjem veku že narečno
členjen. Narečne značilnosti so opazne tudi v mlajših in manjših
srednjeveških zapisih iz 15. stoletja: v Starogorskem, Čedadskem in
Kranjskem.
BRIŽINSKI SPOMENIKI
Prvi ohranjeni zapis v zgodnji slovenščini so Brižinski
spomeniki, ki naj bi nastali na Koroškem.
Besedila so tri – splošna spoved, pridiga o grehu in
pokori, spovedni obrazec – in so del pergamentnega
zbornika sicer v latinščini zapisanih besedil, ki so jih
uporabljali nemški duhovniki pri širjenju krščanske vere
med Slovenci.
V besedilih še ne najdemo tujk ali narečnih besed.
Celovški ali Rateški rokopis (14. st.) izvira iz Rateč na
Gorenjskem, hranijo pa ga v Celovškem deželnem muzeju.
Obsega troje molitev in vsebuje gorenjske, koroške in
dolenjske narečne besede.
Stiški rokopis (15. st.) so našli v stiškem samostanu na
Dolenjskem, hranijo pa ga v Narodni in univerzitetni knjižnici v
Ljubljani. Vsebuje dvoje molitev, obrazec splošne spovedi in kitico
ljudske cerkvene pesmi. Vsebuje dolenjske narečne besede in ima
nekatere češke jezikovne značilnosti, saj ga je zapisal češki menih.
Ohranila so se tudi nekatera besedila upravnega značaja, npr.
urbarji.
DAN REFORMACIJE POSVEČEN ROJSTVU SLOVENSKEGA JEZIKA
Primož Trubar (1508–1586) je leta 1550 napisal Katekizem, prvo
knjigo v slovenskem jeziku in prvo slovensko tiskano knjigo sploh, ki
ji je dodal še Abecednik.
Najpomembnejše delo slovenskega protestantizma je sicer po
mnenju številnih strokovnjakov prevod Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin
leta 1584 dal natisniti v Wittenbergu. V tem času je nastala tudi prva
slovenska slovnica, zapisana v latinščini, Zimske urice Adama
Bohoriča.
Trubarjeva besedila so imela zaradi avtorjevega izvora tudi nekatere
dolenjske narečne značilnosti; zaradi vpliva nemščine pa lahko
najdemo v njih besede nemškega izvora, besedni red, značilen za
nemščino idr.
Protestantizmu je sledil zastoj pri razvoju slovenskega jezika. V
protireformaciji so protestante preganjali in požigali številne knjige
protestantskih piscev. Ohranila se je Biblija, novih besedil je bilo malo.
V baroku je ustvarjal Janez Svetokriški, ki je objavil 5
zvezkov pridig z naslovom Sveti priročnik. Ohranila so se še
nekatera posvetna besedila: zasebna pisma, računi,
oporoke …
V obdobju razsvetljenstva so na Slovenskem
nastala številna posvetna besedila, npr.
Linhartova dramska besedila, Vodnikove pesmi.
Razvijal se je tudi jezik publicističnih (Lublanske
novice) in znanstvenih besedil (Vodnikova
slovnica, Linhartovo zgodovinopisje).
Prvo polovico 19. stoletja so na Slovenskem
zaznamovali nasprotujoči si pogledi na razvoj
jezika in književnosti.
S pesnikom Francetom Prešernom smo Slovenci dobili vrhunskega
besednega umetnika. Verjel je, da je slovenščina kultiviran in bogat
jezik, s katerim lahko izrazimo globlje občutke.
Jernej Kopitar se je na prehodu iz 18. v 19. stoletje zavzemal za
poučno in moralno pisanje, zbiranje ljudskega pesništva ter jezik, ki
bi bil blizu preprostemu človeku.
Druga polovica 19. stoletja je prinesla težnje
Slovencev po večji jezikovni svobodi, s tem pa tudi
težnje po večjem jezikovnem poenotenju.
Sprejeli smo pisavo, ki jo uporabljamo še danes. 1894/95 smo
dobili slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika, 1899 pa še
prvi pravopis Frana Levca.
Slovenski slovničarji in slovaropisci so proučevali predvsem zapisani
jezik. Jezikoslovec Stanislav Škrabec je razmišljal tudi o pravilni
knjižni izreki – pravorečju in prispeval k razvoju tega področja.