IGOR LUKŠIČ: POLITIČNA KULTURA, POLITIČNOST MORALE UVOD: »Namesto z graditvijo konsenza se moralizirajoča politika ukvarja z obsojanjem slabih, grdih, nemoralnih. Namesto da bi delovala, ponuja črno-belo retoriko, ki zakriva politično moč in neusposobljenost. Tako se moralizirajoča politična kultura zapleta v lastne mreže, za svojo samoujetost pa krivi druge, ki so politično zrelejši in bolj učinkoviti ter hkrati prav tako etični, kot bi si želeli biti njihovi kritiki, moraliziranje je odlika tistih akterjev, ki ne znajo naprej, ki ne vedo, kako in kam. Tedaj se zatekajo k preverjenim formam, kot so iskanje zla, obsojanje, zbujanje slabe vesti in krivde vsem udeležencem za slabo stanje in nezadovoljstvo. Tovrsten politični manever politično kulturo vrne vedno nazaj, ne dovoljuje njenega razvoja, do katerega lahko pride samo z dejavno politiko, z realnimi potezami in napredkom vsakega posameznika.« Politične kulture so različne – predstave, vrednote, čustva, strasti, identifikacije, vedenja, usmeritve in obrazci obnašanja v politiki pri posameznikih in skupinah, strankah in združenjih na različnih ravneh. Politiko bomo razumeli kot predpogoj kulture. Brez politike ni kulture. Kultura se vzpostavi šele s politiko. Politična zavest je za izgradnjo kulturne skupnosti odločilna. Politična kultura se oblikuje šele s politiko. Političnosti ne smemo reducirati zgolj na besedo, ukazovanje, temveč tudi na produkcijo občutkov, čustev, strasti, razpoloženj. Politična socializacija se nenazadnje dogaja tudi skozi tako oddaljen medij, kot je GLASBA. Konfucij je bil namreč prepričan, da je glasba vzgojni dejavnik prvega reda. Prepričan je bil, da v vidnem svetu vladata morala in glasba, v nevidnem pa bogovi. Svoboda, ki jo posameznik dobi vsaj v zasebni sferi, je šele izhodišče za širitev svobode posameznika skozi druge ljudi. ⮚ K POJMU POLITIČNA KULTURA 1. SKOK H GRKOM Razvoj koncepta politične kulture, kakršnega poznamo danes, ni izšel iz izkustva Zahodne civilizacije, ampak iz dolge tradicije politične filozofije in politike. Grški filozofi Politična kultura je bila tematizirana skozi politiko posredovanega posameznika. Namen politike je vzgajati dobre državljane, zato morajo državo voditi ljudje najvišjih vrlin. Voditelji s slabimi vrlinami ali brez vrlin potiskajo politično skupnost v slabo stanje ali v tiranijo. To je najbolj vidno v pojmovanju tiranije in tirana pri Platonu. Platon • Tirani So zmeraj hlapci in gospodarji; od tistega, od kogar nekaj pričakujejo, so prijazni, ko pa dosežejo cilj, mu obrnejo hrbet. Ne poznajo pravega prijateljstva in svobode. Tiran ljudstvu NI VSILJEN, ni manipulator ljudstva, kot to mislimo danes. Tirana je ustvarilo ljudstvo, zato ga tudi preživlja + njegove prijatelje. Tiran je v resnici suženj, ki hlapčuje, služi in se dobrika največjim ničvrednežem, ki ne more nikoli zadovoljiti svojih strasti; če se ozremo na njegovo celotno dušo, potem nam lahko ta človek velja samo za velikega reveža, ki mu ostane večina želja neizpolnjenih, ki živi v nenehnem strahu, nemiru in mukah; tako mora biti z njim, če njegovo življenje ustreza državi, ki ji vlada. Ko se je Platon zavzel za vladavino filozofov, mu je šlo za drugo kulturo, ne zgolj za vpeljevanje oblastnikov, ki bodo posedovali vedenje (znanje) in obvladali racionalno barantanje v politiki. In prav na slednje sodobna interpretacija vladavine filozofov reducira Platonovo idejo. Vladavina filozofov Nosi zahteve po spremembi življenjske oblike ljudi na oblasti. Filozofija je življenjska oblika in filozof, ki vlada, se mora le temu popolnoma posvetiti. • Človek - aristokracija; dober in pravičen človek - tiranija; najplemenitejši del duše je zasužnjen, majhen del, ki je najslabši in najbolj divji, pa vlada - oligarhija; človek, ki hlepi po denarju - timokracija; samozavesten in manj izobražen človek Torej je »ravno toliko različnih človeških značajev, kakor je oblik države.« Aristotel Vrlina državljana je v tem, da zmore dobro vladati in se pokoravati, vrlina dobrega človeka pa, da zmore vladati. Za vsako državno ureditev je potrebna posebna vzgoja. Morala ščiti državno ureditev pred propadom (npr.: demokratična morala ščiti demokracijo). Boljša morala vedno ustvarja boljšo državno ureditev. Meni, da politična kultura ustvarja politični sistem (podobno kot Platon). Končni cilj vseh znanosti in umetnosti je dobro, največje dobro je cilj najvišje znanostiznanosti o državi (politiki). Cilj države je lepo in srečno življenje državljana. Liberalizem Zavrgel je grški tip političnosti in državnosti ter državo umestil v javno sfero. Zasebna sfera – mesto posameznikove svobode je tako ločena od države. Ta koncept politike je postal hegemonski (večinski) in zato strokovno nevprašljiv, na njem so zgrajene vse moderne znanosti. Pojem političnega je v tem kontekstu zreduciran na javno delovanje, na državo v ožjem smislu, to je na liberalno državo. Celotna zasebna sfera je izrinjena iz pojma političnosti; zasebna sfera ni samo intimnost, ampak tudi razmerja v družini, podjetju, med prijatelji, v cerkvi, interesnih organizacijah in strankah. 2. MORALNOST PROTI POLITIČNI KULTURI Koncept morale je zapolnjeval mesto koncepta politične kulture pred njegovo uvedbo. Pri vprašanju morale gre za boj med dobrim in zlim. Teorija, ki temelji na zdravi pameti: politično ravnanje je kulturno, ker je moralno, slabo ravnanje pa je nemoralno in nekulturno. Za politologijo je razmerje med moralo in etiko konstitutivno (bistveno), če pa dojemanje morale ali etike postane preveč enostransko nastopi: • moraliziranje je dojemanje politike kot morale in ne kot samostojnega pojma. Zakoni morale se brez mišljenja in delovanja prenašajo na teren politike. • predstava politike kot igre moči in instrumentalizacije ljudi in drugih virov za dosego ciljev in igro moči. Ta skrajnost zanika samostojnost in relevantnost (pomembnost) morale v politiki. Obe skrajnosti vodita v • totalitarizem (na zgolj praktične politike) • dogmatizem (na ravni zgolj miselnih praks) a) MACHIAVELLI NI BIL MORALIST (Ločuje politiko in moralo!!!) Deloval je sredi 16.st. je pisal dela o razlikovanju med politiko in moralo, ki so postala paradigmatičen primer (vzorčni). Interpretacije Machiavellija: • Rimska cerkev ga označi za anatemo; pripišejo mu častihlepje, hinavščino, maščevalnost, varanje. V literaturi se razvije pojem makiavelizma, ki pomeni zvijačno, zahrbtno, brezobzirno politiko. Ta interpretacija bere njegova dela skozi moralno formo in na moralnem terenu. • filozofija (Bacon, Spinoza, Fichte, Herder, Hegel) ga hvali, ker govori odkrito in opisuje realnost, se pravi dejansko stanje in delovanje ljudi, in ne tistega, kar naj bi delali. Herder in Hegel sta opozarjala na to, da je treba Machiavellija brati iz njegovega časa in pri tem poudarila njegovo željo po združitvi kneževin na italskem škornju. Albin Prepeluh je prevedel Vladarja v slovenščino, da bi si slovenski narod ob njem šolal politično zavest in krepil idejo o nacionalni združitvi. Druga interpretacija bere dela na terenih: zgodovine, filozofije, politike. Delo Vladar ni moralka, je namenjeno vladarju in povzema politične izkušnje ter razne politične tehnike, na koncu pa zastavlja politični cilj. Morala je obravnavana kot element politike, moralna praksa je posredovana s politično prakso. Machiavelli je delo napisal za vladarja, ki razume razliko med tistim, kar je in med tistim, kar naj bi bilo. Moralne sodbe nas zanimajo samo še kot elementi politike: ali je to, da je nekdo dober, politično učinkovito ali ne. Moralne vrednote se merijo s političnim vatlom. Machiavelli ni napadal moralnih načel, saj je na terenu morale pustil moralne kriterije pri miru. Vsakdo ve, kaj je dobro, in to ve tudi Machiavelli. Vendar pa ga teren morale ne vznemirja, ampak ga zanima teren politike. Zanima ga, kateri vladarji in kako so naredili in lahko naredijo velike reči, ne pa, kakšen mora biti vladar, da bo ustrezal morali. Zato meni, da so pri politikih vredni graje ne njihovi zločini, temveč njihove napake. Cassirer: »Vladar ni ne moralna ne nemoralna knjiga; to je preprosto tehnična knjiga. V tehnični knjigi iščemo pravil etičnega obnašanja, dobrega in zlega,. Zadostuje, da nam pove, kaj je koristno in kaj ne.« Ljudje so po naravi slabi, ne pa dobri (Machiavelli). Stališče, da so ljudje dobri ima na terenu politike kot ekskluziven kriterij pogubne posledice. Torej se mora vladar, če želi biti uspešen, pokazati kot ne-dober, kakor pač zahtevajo razmere. Vladar mora držati podložnike skupaj in ohranjati njihovo zvestobo, pri tem ni pomembno, ali ga imajo za okrutneža ali pa za milosrčnega, ker bodo tisti vladarji, ki se bolje znajdejo (zvijačni) dlje vladali kot pa tisti, ki držijo besedo in so pošteni. Vladarju bi morali, s stališča politike, očitati napake in ne zločine. • Kriterij moralne forme dobro-slabo je uporabil kot eminentno (zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen) politični kriterij. • Ljudi je ocenil kot politične ljudi in ne moralne, iz tega pa sledijo posledice za politično ravnanje vladarja. • Ta zastavitev nima prostora za razumevanje moralne forme, s tem je izhodišče ravnanja v politiki prosto morale. Zastavil je dva terena, političnega (tu delujejo moralne osebe) in moralnega (moralne osebe), na katerih delujejo isti posamezniki. • Vladar je po definiciji politična oseba, zato se lahko posluži nemoralnih sredstev, pripravljen mora biti na moralni samomor, če hoče preživeti kot politična oseba oz. vladar, vendar si lahko spet pridobi politično kredibilnost. • Vladar lahko deluje kot moralna oseba, to pa pomeni tudi nepolitična, kar vodi v politični samomor, ki pomeni ohranitev časti in smrt. Ker se je kot vladar prepustil smrti, kljub časti, je označen za naivneža in nevedneža, navsezadnje kot moralno zavrženega. Machiavelli je sporen, ker ne priznava totalitarnosti morale. Vprašanje političnosti najprej sicer zastavi na moralnem terenu, vendar ugotovi, da moralna zastavitev nima osrednjega pomena za politično mišljenje. Moralisti svet dogmatsko zastavljajo, zato za njih ni sprejemljiva Machiavellijeva teza, da je moralni kriterij na terenu političnega podrejen političnim kriterijem. b) HEGEL – MORALNO PRENAREJANJE Moralno prenarejanje je opisal v knjigi Fenomenologija duha. Moralični svetovni nazor ima tri temelje: • popolno ravnodušnost • lastno samostojnost narave • lastno samostojnost moralističnih smotrov (ciljev) Hegel te temelje oz. dolžnosti zavrne kot bistvene. Trdi, da je dolžnost brezvsebinska forma, zato je sposobna za vsako vsebino. Konkretno dejanje je raznoliko v samem sebi, ima: • obča stran se predstavlja kot dolžnost • stran, ki tvori sodelovanje in zainteresiranost posameznika Moralna zavest dejanje usmerja v notranjost in ga pojasnjuje na osnovi njegove namere in koristoljubne pobude, svoje pobude in koristoljubje pa usmeri drugam in ga s pomočjo pojasnjevanja dejanja skrije. Moralnost je tako zavest o absolutnem namenu kot čistem namenu in se vzpostavlja kot vrhovna forma zavesti, ki vse ostalo opredeljuje po lastni podobi. Moralnost definira druge forme zavesti za nemoralne že vnaprej. Na moralni ravni namen opravičuje sredstva, pri tem nastalo nemoralnost pa je potrebno preusmeriti, morala jo preusmeri na teren politike. Sama ni sposobna prevzeti sama nase. Teren politike je idealen, ker se tam stalno nekaj dogaja in sprejema odločitve. Na političnem področju tako stalno nastaja nova stvarnost, ki moralo opredeljuje kot nemoralno, s tem pa omogoči, da se posameznik, ki deluje politično, znova vzpostavi kot moralna oseba, ki s politično stvarnostjo nima kaj početi. Moralna zavest je predpostavljena nasploh, je stvarna in dejavna, s tem pa izvršuje dolžnost. Nemoralna zavest deluje tam, kjer je moralna zavest našla samo povod za delovanje, vendar pa ne deluje. To delovanje nemoralnosti prinaša srečo izvajanja in uživanje v izvrševanju, moralna zavest pa to dojame kot stanje neskladnosti med človekom in življenjem, to označi za nepravičnost, le ta pa zato ne vidi svojega predmeta kot neko udejanjenje, ampak ga vidi samo kot predmet čiste dolžnosti. Stvarna moralnost je enotnost med umom in čutnostjo. Dovršenost je v moralnosti pomaknjena v neskončnost, zato je ni mogoče doseči; predstavlja neko absolutno nalogo, ki ostaja le naloga. Če bi se dovršenost dosegla, bi se harmonija realizirala, moralna zavest pa bi ugasnila. Moralno delovanje predstavlja absolutni smoter, absolutni smoter je v tem, da absolutno ni potrebno, torej moralno delovanje ne obstaja. Posameznik, ki postopa moralno, izvršuje samo čisto dolžnost, kar pomeni, da ne dela. Ker pa posameznik stvarno dela, je zavezan neki stvarnosti, ki obstaja in ne stvarnosti, ki si jo želi proizvesti. Metafora za moralno dojemanje je lepa duša. Zavest o dolžnosti je lahko obdržati v čistosti, ker ne deluje. Lepa duša ne poseduje moči odtujevanja sama sebe. Politična dejavnost je konstituiranje (narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije) odtujene stvarnosti, politična zavest pa vsebuje razklanost med namenom in rezultatom, zato vzpostavlja možnost politične dejavne enotnosti. Iz moralne forme je možno priti le, če svoje dejanje in sebe dojemaš kot politično in ne kot moralno. Političnega človeka je potrebno dojemati po njegovih rezultatih in pozitivno opravljenih zastavljenih ciljih in ga ne ocenjevati po tem, ali deluje ekvivalentno (razmerje, v katerem je kaj po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim, enakovrednost). Moralna zavest ne more razumeti sprememb, ker stvarnost dojema kot čisto dolžnost, spremembe pa dojema kot manipulacijo. Moralna forma tako lahko opravlja samo dve funkciji: - moralizira v politiki - politizira v morali Moralizirajoči človek mora vedno ostati zadaj, da preživi, glede na predstave, ki jih ima, bi ga politične sile v političnem boju hitro porazile. Moralna forma omogoča samorazumevanje politikov kot dobrih ljudi. Politiki s časom, tudi radikalno, spreminjajo svoja stališča vendarle kot pasivni opazovalci dogajanja: to jim omogoča moralno dejstvo, da so v jedru stalno dobri. Moralni teren je za politično mobilizacijo najpomembnejši, saj daje prednost politično neizkušenim strankam in politikom, ki zase vedo, da so moralni. Torej ti posamezniki oz. stranke nimajo političnih izkušenj, ne vedo, da obstaja polje politike in političnega terena s svojimi zakonitostmi in pravili. Kako pravilno združevati etično v politiki? Na to vpr. odgovarja politični posameznik vsakodnevno s svojim ravnanjem v politiki. Moralnemu politiku pa je najlažje preživeti na dolgi rok, če deluje skrito oz. v ozadju zato, ker tako s strani javnosti kot tudi s strani lastne vesti ni deležen negativnih potez, zanj je vse pozitivno. Morala trdi, da smo za dejstva odgovorni vsi, iz tega sledi, da je vseeno ali posameznik kaj stori. Torej če posameznik nima kaj storiti, je posledično naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, torej nič. Kdo je postavil in kdo postavlja koordinate na moralnem terenu? To je bilo vedno nezastavljeno vprašanje, odgovor je politično gibanje (npr.: protifašistični boj), nove vrednote so postavljene na političnem terenu in definirane najprej kot politični cilji, nato se zlijejo z moralo. Kaj zaznamuje sodobno politično kulturo? Dojemanje moralne forme za dominantno in vseobsegajočo pri urejanju političnih razmerij. To dominantnost omogočajo mediji. Dojemanje na moralni ravni je predpostavka za razumevanje politične forme. Politična samozavest je prva stopnja samozavesti, ki se oblikuje, ko je posameznik v delovanju. c) ODGOVORNOST: POLITIČNA ALI MORALNA Odgovornost nosi subtilno (izostreno, natančno) razmerje med moralo in politiko. Zoreča politična kultura se zavzema za bolj drastične kazni in verjame v čiste rešitve za nazaj, dozorela politična kultura pa stavi na vodenje političnega procesa vnaprej. - moralna odgovornost stavi na vest kot kriterij (vsak naj deluje v skladu z moralno vestjo, vendar je pri tem vsaka vest totalen kriterij). Torej vsi, ki se sklicujejo na moralo, vztrajajo samo pri lastni opredelitvi. - v politiki je odgovornost politično posredovana, ravni politične odgovornosti se utrjujejo v bitkah, na vsaki ravni pa je potrebno doseči politično soglasje. Potek: - opredelitev stopnje krize - opredelitev nosilca krize (iskanje grešnega kozla) - opredelitev dejanja - opredelitev sankcij (kazni in nagrade) Razlika med moralno in politično odgovornostjo: Politika ima etično jedro in je (po moderni teoriji) zavezana drugačnim kriterijem kot moralna odgovornost. Machiavelli je odgovornost vladarja vezal na državo, dejal je, da odgovornost vseh političnih dejanj merimo po dveh učinkih: - koliko vladarju uspeva ohraniti trdno državo (ragione di stato) ter zaupanje v svojo vladavino - koliko mu uspeva združiti nacijo Torej je odgovorno dejanje vladarja vezano na ravnanje z močjo in zadrževanjem vladajoče pozicije. Kant je odgovornost vezal na politično etiko. Pri tem gre za vprašanje sposobnosti dvigniti se na raven splošnega, kar je v jedru vezano na vprašanje politične odgovornosti na najvišji ravni. Hegel trdi, da odgovornega ravnanja moralna zavest ni zmožna izpeljati, odgovorno ravnanje je vedno reflektivno dejanje (dejanje, ki je usmerjeno samo v sebe), po katerem se zavest povzpne na najvišjo raven, ki jo je sposobna doseči. Weber je leta 1919 uvedel razliko med: - etika odgovornosti se sprašuje po predvidljivosti posledic vsakega delovanja - etika prepričanj se osredotoča na nekatera prepričanja, ne da bi upoštevala posledice - etika, ki hkrati upošteva načela in posledice Politična odgovornost se danes zastavlja na globalni ravni, v 19.st. pa na nacionalni oz. državni. Še vedno pa je navzoča partikularna (delna, posamezna) odgovornost (cerkev, stranka, razred). Politična moč je produkt razmerij in različnih identitet posameznikov, zato se na individualni ravni pojavi konflikt odgovornosti. Komu so odgovorni poslanci? - strokovna odgovornost (stroka, hierarhija stroke) - osebna odgovornost (vest) - družbena odgovornost (narod) - hierarhična odgovornost (poslanska skupina) - strankarska odgovornost (stranka) - državljanska odgovornost (država) Sankcije vedno sledijo odgovornosti, namenjene so kršitvam norm. Polaganje računov omogoča rekonstrukcijo dogodkov in ima vlogo očiščevalnega obreda. Nato je možen vstop v novo fazo razvoja skupnosti. Politika, ki je legitimna, je tudi odgovorna, klic po odgovornosti je prvi izraz krize legitimnosti. Blair uvršča odgovornost med štiri vrednote: - odgovornost - dolžnost - pravica - priložnost 3. VNOS V POLITOLOGIJO Pojem politične kulture je bil na polje politične refleksije in znanosti uveden v 20. st. Pojem politične kulture je sodil za koncept vrednotenja političnih sistemov. a) ALMONDOVE ZASLUGE Robert Dahl je razvil pojem - poliarhije (nasprotje monarhije, pomeni vladavino več ljudi, mnogovladje) - pluralistične demokracije (demokracija izhaja iz več enakovrednih in samostojnih neodvisnih počel) G. A. Almond je razvil pojem klasifikacije političnih sistemov. Demokratične politične kulture tedaj še ni bilo. politična kultura stopnja avtonomije podsistemov narava političnega sistema anglo-ameriški (Skandinavija) homogena kontinentalno evropski tip visoka nizka stabilen nestabilen heterogena Pojem politične kulture je uvedel za potrebe primerjalne politologije (primerjava ustav, zakonov, na pravu konstituiranih oblastnih organov). Ta pojem je najustreznejši, ker: - se sklada s konkretnim političnim sistemom ali družbo - politična kultura ni isto kot kultura Politično kulturo je razdelil na dva glava tipa: - homogena - heterogena Politične sisteme je razvrstil v 4 skupine: - anglo-ameriški - kontinentalno evropski - totalitarni - predindustrijski anglo-ameriški politična kultura homogena kontinentalno evropski heterogena struktura vlog stabilne in diferencialne vloge demokratičen stabilne in diferencialne vloge demokratičen narava političnega sistema totalitarni predindustrijski homogena heterogena nestabilne in nediferencialne vloge nedemokratičen nestabilne in nediferencialne vloge nedemokratičen Anglo-ameriški sistem (VB, ZDA) Utemeljen je na homogeni in sekularizirani politični kulturi, ki je: - večvrednostna, - racionalno kalkulirajoča, - pogajalsko pragmatična in - eksperimentalna Kontinentalno evropski tip Vsebuje fragmentirano- heterogeno politično kulturo, ki vodi v nestabilnost pol. sistema (Nemčija, Italija, Španija, Francija). Zanjo so značilne predvsem tri subkulture: - predindustrijska (katoliška cerkev) - politična kultura s pečatom srednjega razreda - industrijska politična kultura Totalitarni pol. sistem Utemeljen je na homogeni, sintetični politični kulturi, ki ne pozna prostovoljnosti. Predindustrijski politični sistem Ima mešano politično kulturo, ki je odvisno od: - tipa tradicionalne pol. kulture in od - tipa pozahodnjenja družb Civic culture (državljanska kultura) je kombinacija stališč, ki podpirajo demokratično vlado, zagotavljajo demokratično stabilnost in najbolj ustrezajo demokratičnemu pol. sistemu. Idealni demokratični državljan naj bi verjel v legitimnost, splošno kompetenco in dobro voljo političnih oblasti ter naj bi bil hkrati prepričan v svoje pravice in dolžnosti. Civic cul. modelu sta se najbolj približali VB in ZDA. Os politične kulture niso posamične vrednote (Almond), temveč je os predstava, da je pol. kulturo mogoče reducirati na vrednote ali na mnenja. Anketno raziskovanje pol. kulture je namenjeno produkciji nove svetovne pol. kulture ali vsaj predstave o njej. b) UVLEJAVLJANJE PRISTOPA Sredi šestdesetih let so se avtorji lit. del trudili predstaviti ameriški sistem kot najboljšo obliko demokracije. Val dekolonizacije je odprl vprašanja modela samostojnega razvoja novonastalih držav. Lijphart in Lehmburch sta se uprla vladajoči predstavi am. demokracije in pokazala,da obstajajo tudi drugi stabilni demokratični sistemi: - konsociativna (združena) demokracija je pol. sistem, v katerem elite s koaliranjem (povezovanjem) zagotavljajo stabilnost v razmerah nasprotniške kulture množic. struktura družbe depolitizirana demokracija homogena centrifugalna demokracija homogena konsociativna demokracija pluralna centripetalna demokracija pluralna obnašanje elit koalicijsko nasprotniško koalicijsko nasprotniško Švicarji so v preteklosti zgradili poseben tip reševanja konfliktov med različnimi subkulturami, imenovan »amicabilis composito«. Aplikativne študije Njihovo izhodišče je prepad med prakso, dejavnostjo, vrednotami, zavedanje in zavest o politični dejavnosti pa je utemeljena na newtonski paradigmi percepcije temeljnih dejstev (common sense). Kako vidimo pol. kulturo je odvisno od našega pogleda in od tega, na kateri ravni jo pojmimo. Berljiva je samo iz celotnega političnega procesa, v katerem pol. življenje dobiva svoj pomen. Pol. kulturo tvorijo vzorci obnašanja v celotni politiki. Vzorec pol. obnašanja je celotnost samopercepcije ciljev, vrednot, občutij, oblik dejavnosti in refleksije te dejavnosti. Vsa dejstva, ki konstruirajo pol. dogodke so relevantna. c) (POST)SOCIALISTIČNE DEŽELE KOT TEST Politična kultura pritiska na dejansko vedenje ljudi, ne glede na - moč naporov oblastne garniture, - represivno strukturo, - monopolistične medije in ne glede na - zapeljevanje spodbujevalnega sistema Primer: vloga komunistične ideologije je bila v primerjavi s pol. kulturo pred uvedbo socializma zanemarljiva. Socializem je v štiridesetih letih uspel uničiti kar je katolištvo gradilo 1300 let, od tega 340 let v razmerah popolnega monopola. Vzorcev obnašanja, tistega, kar vodi delovanje ljudi v politiki, ni mogoče spremeniti v eni sami generaciji. In to je politična kultura (zastave, simboli, oblike, barve, po katerih delujejo ljudje v politiki). Ti vzorci se dedujejo iz roda v rod. Politična kultura vedno deli pol, kulturo naroda, ljudstvo pa zaman pričakuje, da bo lahko v oblasti videlo kaj drugega kot svoje zastopstvo, ki je ravno toliko (ne)kulturno kot ljudstvo samo. ⮚ POLITIČNA KULTURA V SLOVENIJI Pojem politična kultura je ideološki in je namenjen dokazovanju politične nekulture pripadnikov drugih političnih taborov in strank. 1. SAMOUPRAVNA POLITIČNA KULTURA Na slovenska tla je pojem pol. kulture vstopal v kontekstu Jugoslavije in pol. sistema samoupravnega socializma. V Jugoslaviji se je Pavle Novosel prvi začel ukvarjati s pojmom pol. kultura in vodil raziskavo o pol. kulturi na Hrvaške: - hr. pol. kultura je v primerjavi z zahodnimi pol. kulturami nezadostna - temelj za obstoj demokratične skupnosti še ni dovolj vzpostavljen - ljudem primanjkuje prepričanje v moč njihovih samoupravnih pravic - pol. kultura je samo eden od dejavnikov, ki vplivajo na samoupravni sistem - na vodilna mesta je potrebno postaviti ljudi, ki največ prispevajo k vzpostavitvi samoupravnih odnosov, saj je od teh ljudi odvisna izgradnja nove pol. kulture Revija Politička misao se je v eni izmed številk posvetila pol. kulturi v samoupravnih sistemih, kjer je šlo za fragmentarne prikaze sklopov: - pol. kultura in družbenopolitične organizacije - pol. kultura kot dejavnik družbenega napredka - pol. kultura in nekateri vidiki volilnega sistema - pol. kultura in politično obnašanje - pol. kultura kot dejavnik družbenih sprememb - pol. kultura in samoupravna demokracija - pol. kultura, interesi in politična participacija (sodelovanje) Kožuh: značilnosti pol. kulture v Jugoslaviji - strah pred uporabo svobode, ki jo ponuja samoupravljanje - poudarjena rušilnost (najprej zrušiti nato zgraditi na ruševinah) - nasprotovanje posameznika državi in skupnosti - identifikacija z vodilno silo - individualno je dojeto kot obče in se skuša vsiliti na raven načela Te značilnosti vplivajo na oblikovanje umetnih razmer, umetne socialne napetosti in občutka ogroženosti. Poudarjanje umetnosti potlači pol. kulturo. Kosovo: Po kosovskih dogodkih leta 1983 je opozoril na nevarnost nacionalizmov, ki so najedali pol. kulturo skupnosti. Nacionalizem se lahko oblikuje pri skupinah, ki so nosilke primitivnih kultur, osnove poteze pa so: - rušilnost, - predsodki, - mitologija, - mitomanija (neke vrste obsedenost z bajeslovjem), - mistika (duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom), - revanšizem (prizadevanje za ponovno, zlasti nasilno pridobitev v vojni izgubljenih ozemelj in privilegijev) - sovraštvo Marušić: pol. kultura v Jugoslaviji sploh ne obstaja, ker je država ekonomsko nerazvita in ima šibko demokratično tradicijo. Stane Južnič: Politična kultura Je interdisciplinarno antropološko delo in prvo sistematično delo o politični kulturi in političnemu sistemu v Jugoslaviji. Političnokulturni pristop izhaja iz: - realno življenje ljudi - forme njihovega političnega občevanja (iz politike, ki se dejansko dogaja) Pol. kultura je v njegovi študiji predmet proučevanja kot kategorija. Emil Rojc: Šola kot oblikovalka samoupravne politične kulture Šola je oblikovalka samoupravne teorije v osebnosti slehernega upravljavca. Mladi naj bi se prek pionirske in mladinske organizacije šolali zavest o »veliki ceni socialistične revolucije«. Jovan Đorđević: zapis o samoupravni pol. kulturi Samoupravljanja zgolj s politično akcijo in pravnimi ukrepi ne more biti. Samoupravna pol. kultura je miselno polje in temeljni del samoupravnega političnega sistema. Politična demokracija je le eden izmed virov samoupravne pol. kulture in je le ena izmed variant etatistične kulture((zgod.) revolucionarni etatizem je začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje/(knj.)nazor, ki zagovarja krepitev vloge države v vsem družbenem življenju). Samoupravna pol. kultura je svojo identiteto gradila na temeljih demokratične pol. kulture, njena splošna oznaka je optimizem, revolucionarna romantičnost in emotivnost. Milan Podunavc: sistematično delo o pol. kulturi Samoupravna pol. kultura ima naslednje značilnosti: - aktivizem (politično delovanje med ljudmi) in participativnost - nepodaništvo (biti pripadnik države v enakovrednem odnosu z vladajočo oblastjo) - asociacijskost (združljivost, skupnost) - mobilizacijskost (povzročitev aktivnosti ali povečanje aktivnosti česa; spodbuditev, pritegnitev) Elementi za zasnovo marksistične teorije o pol. kulturi: - pol. kultura je posebna plast v okviru ideologije (sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti) - pol. kultura in ideologija sta dve ravni razredne zavesti (ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe) - pol. kultura je del civilne družbe in s tem ideoloških aparatov države (skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi) Političnokulturni pristop je služil za recepcijo aktualnega političnega dogajanja. Kulturni plenum (pomembnejši sestanek vseh članov politične, strokovne organizacije) leta 1986Razprava o slo. narodnem značaju glede na 4. točko programa OF Poročilo je vsebovalo sklepe, da je bilo v povojnem razvoju preveč monolitnosti in enosmernosti in premalo drugačnega mišljenja in idej. Tak razvoj za slovenske tradicionalne vrednosti (delovne navade, kultura, jezik. samozavest, odgovornost) ni bil ugoden. V jugoslovanski diskusiji o pol. kulturi je manjkal vpogled v : - pol. kulturo različnih regionalnih skupin, nacionalnih in civilizacijskih grupacij s tem pa dobili vpogled v polje, na katerem se je oblikovala dejanska politika. Pol. kultura je stališče projekcije sistema kulture, ki zagotavlja njeno samoreprudukcijo Pojem pol. kulture je nosil moralistični naboj, s tem pa njegova poteza sega na teren morale. 2. KORPORATIVIZEM IN PLURALNOST Korporacija je gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij zaradi monopolističnih ciljev, gospodarska organizacija, ki temelji na skupnem delovanju delodajalcev in delojemalcev. Korporativizem je ureditev, osnovana na korporativnem sistemu. Pluralizem je (knjiž.) obstajanje več enakovrednih, enako pomembnih sestavin; mnogovrstnost, raznovrstnost, nanaša se na - kulturni, politični pluralizem - uveljavljanje pluralizma mnenj, stališč - pluralizem strank Pluralnost je številnost, mnogovrstnost oz. raznovrstnost, nanaša se na pluralnost naroda, organizacij, interesov. Politična kultura v politiki na Slovenskem je: - korporativna - v temeljih je liberalna - svobodoljubna v primerjavi z drugimi pol. kulturami imperialnih držav (Slovenija ni zatirala drugih ljudstev, narodov ali ras) - agresijo je usmerjala navznoter, na šibke člene skupnosti (ženske, mladina) Slovenija je pluralna družba, v kateri živijo številne pol. kulture, ki soorganizirane v korporacije. V Sloveniji se pluralnost nanaša na - družbene razlike in - konflikte med pol. kulturami. Pridobitev za eno skupnost pomeni napad na drugo skupnost. Primer: uvedba verouka v šole- za katoliški blok je uvedba samoumevna, za druga dva bloka (socialnega in liberalnega) pa nerazumno dejanje, kršenje avtonomije šolstva ter širitev vpliva rimokatoliške cerkve. Družbena kohezija (sila medsebojne povezanosti) sestoji le v primeru frontalnega (ki poteka odkrito, neposredno na širokem področju) in revolucionarnega (revolucija je radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile) nenapadanja identitet skupnosti. Vse skupnosti morajo imeti možnost prepoznavanja v družbi, ki se vrši prek njihovih predstavnikov. Primer: najbolj kohezivna in organizirana je katoliška pol. kultura, za njim socialistična in nazadnje liberalna pol. kultura, ki je tudi najmanj korporativna. Pojmovanje politike je utemeljeno na določeni metafori, ki: - tvori jedro pojmovanja in - usmerja delovanje posameznika. Metafora je abstrakcija (proces odmišljanja), ki določa položaj empiričnega (temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju; izkustven) v politiki. Korporativizem: - je načelo organiziranja pol. skupnosti na temelju metafore živega organizma, torej je vedno organski. - glavne poteze so vitalni interesi družbe, funkcionalni interesi, funkcionalno predstavništvo - družbo dojema kot živo bitje, zanj je pomemben lasten obstoj s tem pa obstoj vitalnih organov družbenega interesa - sprt je z liberalizmom - gradi na organicizmu Organicizem je teorija, ki pojasnjuje zakonitosti delovanja družbe z zakonitostmi delovanja organizma. Organicizem se je v družbo naselil za mehanicizmom, zato v njem deluje tuje. Danes organicizem enačijo s fašizmom, zato nima osnovnih možnosti, da bi v družboslovju legitimno živel ob mehanicizmu. Razmerje med deli je odnos medsebojne odvisnosti in podpore, torej delo dobijo vsi in s tem ohranjajo življenje. Metafora živega bitja je osnovana na tezi, da imajo vsi ljudje izkušnjo s telesom in zato je ravno telo najbolj primerno zrcalo za projekcijo njihovih političnih izkušenj. V družbah z močno kmečko kulturo delitev na telo in dušo za samopercepcijo (samodojemanje) ni odločilna. Izkušnja kmeta je vsakodnevna celota organskega telesa- misli, kar dela. Poleg tega se kmet vidi kot del organske narave. To je nekaj, kar odločilno deluje z vsemi različnimi organi, ki opravljajo različne funkcije. Tako naj bi delovala družina, družba in država- z glavo, organi in specifičnimi funkcijami. To je okvir percepcije korporativizma, ki je utemeljen na dejanskem izkustvu kmečkega prebivalstva. Mehanicizem je (filoz.) nauk, ki razlaga vse pojave v naravi, družbi z zakoni mehanike; (knjiž.) togo, razumsko poenostavljeno prenašanje zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje. Razmerje med deli je neživljenjsko, deli so zamenljivi, delujejo za lastno korist in v škodo drugih. Liberalizem je gospodarska in politična miselnost, nastala v kapitalizmu, ki poudarja gospodarsko in politično svobodo; (ekon.) gospodarski ali ekonomski liberalizem je teorija in gospodarskopolitična smer, ki zahteva neovirano delovanje gospodarskih zakonitosti; (knj.) pomeni strpnost, širokosrčnost, popustljivost. Liberalizem temelji na mehanicizmu, družbo in državo dojema kot mehanski tvorbi, korporativizem pa kot organski, zato sta si ti dve smeri nasprotni. Korporativna kultura - Država, politika in družba ne morejo biti ločene. - Temeljni cilj je preživetje naroda, to pomeni preživetje nižjih skupnosti in s tem posameznika. - Vrednote: enakost, enotnost, pravičnost, solidarnost, red, uspeh. - Ta kultura ni liberalna, podobna je avtoritarnosti, nacionalizmu, patriarhalizmu in totalitarizmu. - V njej se razvija sistem funkcionalnega predstavništva, to je mreža interesnih in poklicnih skupin, ki se vključujejo v politiko - Stranke niso pravi posrednik zaradi politizacije in izkrivljanja avtentičnih interesov - Pomembni sestavini: antistrankarstvo in antiparlamentarizem - Pomembno je dogovarjanje in sklepanje socialnih sporazumov med nosilci vitalnih interesov (sindikati, delodajalci, zdravniki, kmetje). - Pravna kultura ni pomembna sestavina. - Legitimnost je pred legalnostjo. - Privilegij imata moralna in religiozna forma mišljenja in praksa. - Zapostavljeni sta znanstvena forma in praksa. Tipi korporativizma: - predliberalni (katoliški tabor) - liberalni (liberalni tabor) - postliberalni (socialistični tabor) Perspektivizem je (filoz.) idealistični nauk, po katerem je vse spoznanje odvisno od osebnega stališča spoznavajočega subjekta. Alienacija je (knjiž.) proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo; odtujevanje. Defetizem je mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno; malodušje. Kocbek trdi, da je umanjkanje političnega in pretirano literariziranje napaka narodove elite. Slovenski narod je pretirano poudarjal kulturno funkcijo malega naroda. Ta samokulturna miselnost je izraz - neživljenjskega idealizma - izkustvenega defetizma Oba sta proti politični naravi malega naroda, torej proti osnovam lastnega boja. Projekt socializma je mogoče razložiti kot projekt ene generacije, ki svoje vizije nikakor ni hotela ali zmogla prenesti na naslednjo generacijo. Generacija, ki je pripeljala Slovenijo v neodvisnost, se nikakor ne počuti odsluženo in ji ni uspelo vzpostaviti mehanizma za postopno vključevanje novih generacij. Od tod tudi uspeh stranke mladih na volitvah leta 2000. Generacijski konflikt je nezaupanje oblastne elite do mladih in je neke vrste narodni problem. Predmoderno življenje ljudi je potekalo v majhnih avtarkičnih skupinah. Razlike med posameznimi enotami so bile zelo velike. Avtarkija je narodno, državno gospodarstvo, ki hoče zadovoljiti svoje potrebe samo, neodvisno od uvoza. Ideje panslavizma (ideja o kulturni vzajemnosti in politični združitvi vseh Slovanov) in slavizma (elementi slovanskih jezikov) na Slovenskem: Temeljna oblika korporativizma je bila zadruga. To je bila oblika sožitja pri Slovanih. Osnovana je bila na skupni rodbinski in imovinski vzajemnosti, vodil jo je starešina. Župan je vodil župo, bil duhovni in vojaški vodja. Župa je bila sestavljena iz več zadrug. Višja enota je bila plemenska zveza. Rodbina in zadruga sta bili strogo organizirani. Funkcija župana ni bila dedna. Župani so morali o pomembnih zadevah ali javnih sodbah sklicati svoje prebivalstvo na sodbo. Župani so izginili z odpravo tlačanstva. Rimska državna ideja Duhovniki in juristi so zmanjševali svoboščine kmetov in meščanov. Poudarjali so, da so suverenosti ljudstva ničeve ter nasprotovali federacijam kmetov in meščanov. Nauk juristov in duhovnikov je bila država, v kateri vlada pravo in ideja rimokatoliške cerkve. Relevantna (bistvena) korporativna tvorba v mestih so bili cehi, ki so združevali posamezne poklice in njihovo reprodukcijo. Moderna država Šele z odpravo tlačanstva se je na slovenskem ozemlju pojavila potreba po nacionalni državi. a) KATOLIŠKI KORPORATIVIZEM Pokristjanjevanje Je predstavljalo najmočnejši vzorec obnašanja in percepcije (zaznavanje) politike na Slovenskem. Ni naletelo na hujši odpor, med ljudskimi množicami se je vera kmalu utrdila. Le nekateri slo. velikaši so temu nasprotovali iz političnih razlogov, odpor pa je bil strt v verskih bojih v 8.st. Rekatolizacija (okoli leta 1600 so na Slovenskem delovale rekatolizacijske komisije) Potekala je v 16. in 17.st., njena vsebina je predstavljala mehanizem, ki je nasprotnika pretvoril v sovražnika in ga uničil. Reformacija Potekala je v 16. st. in oblikovala slovensko politično samozavest skozi jezik in literaturo. Postavljala je infrastrukturo za oblikovanje javnosti in zametke prve moderne države na Slovenskem. Izbira religije je pomenila temelj individualne svobode. Protireformacija Odziv cerkve je bil grozovit. Vzpostavljen je bil vzorec ravnanja z nasprotnikom. Rezultat je bilo osiromašenje slo. naroda. Katoliška cerkev je bila zavezana svojemu državnemu centru, nasprotovala je krepitvi elementov nacionalne države na Slovenskem. Lov na čarovnice (najbolj intenziven od 1650 do 1700) S tem početjem je cerkev utrdila svoj položaj in temeljni vzorec političnega obnašanja katoliškega korporativizma. Zahodna Evropa je z Westfalskim mirovnim sporazumom vzpostavila toleranco, na Slovenskem pa je bila prisotnost katoliške vere prevelika, do vzpostavitve tolerance (glede veroizpovedi) ni prišlo. Oblikovana kultura je bila netolerantna do drugače mislečih in hkrati močno solidarna do katolikov. Plemstvo Slovenski narod ni oblikoval lastnega plemstva, meščanstvo je bilo šibko, slojev, ki bi nosili obči interes države, ni bilo. Ljudje na slo. so bili definirani kot davkoplačevalci in vojaki. Vladajočo elito so predstavljali tuji plemiči in duhovščina, ko so podpirali netoleranco in s tem učili Slovence razmerja do občega. Katolicizem Odkriva se samo v obliki vere. Med rimokatoliško cerkvijo in monarhijo se odkrit konflikt ni izoblikoval in tako je bilo videti, da je rimokatoliška cerkev na strani ljudstva. Oblikoval se je boj med rimokatoliško cerkvijo in mestom oz. med klerikalci in liberalci. Mesto se je delilo na nemštvo in slovenstvo, to pa je krepilo pozicije RKC. Klerikalizem je nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja RKC je šele med NOB in po letu 1945 razvila odkrit konflikt z nacionalno državo. Njena pozicija je bila prikazana kot: - protisocialistična - protikomunistična Tako je bila napačno prikazana kot, da je utemeljena na ideoloških razlogih. Pravilna opredelitev bi bila: - profevdalna - obrambna do velikih posestev - obrambna do velike pol. moči na Slovenskem - utemeljena na realnih, materialnih razlogih pravil življenja Lokalizem Oblikoval se je zaradi pripetosti na cerkev. Druga vas je predstavljala državno mejo. Pokrajinske razlike so bile velike. Utrjevala se je avtentična zavest ljudi z avtentičnimi interesi in obveznostmi do skupnosti. Krekovstvo Janez Evangelist Krek je oblikoval gibanje, ki bi zaščitilo slo. kmeta, slo. jezik ter okrepilo katoliški blok na politični ravni. Gibanje je organiziralo kmečke zadruge, utrjevalo korporativne ideje (krščanstva, enotnosti, nacionalizma). Bilo je protiliberalno, protikapitalistično in antisemitistično Krekovstvo je bilo v prihodnosti vzor katoliškega tabora, kako obvladovati politično ravnanje kmetov. SHS Nastanek kraljevine SHS je katolištvo odobravalo. Politični katekizem Zavzemal se je za poučevanje v materinem jeziku. Državo je primerjal s kmetijo, ki ima 4 glavne stvari: - hrana, kurivo - pridelek za prodajo - izobrazbo - dobrega gospodarja Ta smer je Slovence učila, katera stranka je prava, ne odobrava - JDS (ker poudarjajo liberalnost in večvrednost meščanstva nasproti kmetu), - JSDS (ker so za ločitev države od cerkve) Podpira LS, ker naj bi združevala pravičnost, ljubezen ter bila naklonjena kmetu. Ljudstvo naj zaupa duhovnikom, ki so bili skozi zgodovino zanesljivi prijatelji, izobražencem pa ne, ker jih ne pozna. Revitalizacija katoliškega korporativizma Potekala je po letu 1931 in razvijala idejo o korporacijskih sistemih, med katerimi bi bila najmočnejša cerkev. - modernistični korporativizem: Andrej Gosar je predlagal samoupravo ljudi namesto parlamentarizma. - avtoritarni korporativizem ( Ivan Ahčin, Jože Jeraj, Jakob Aleksič) - radikalni korporativizem: navduševal se je nad it. fašizmom (Ciril Žebot) Razpad SHS V času prve Jugoslavije je prevladoval katoliški tabor, po NOB in uveljavitvi Komunistične partije, je dominantna vloga katoliške cerkve propadla. Leto 1990 Katoliška cerkev se je zavzemala za ponovni prevzem vodilne vloge na politični sceni, zagovarjala je enostransko poštenost, patriarhalizem, predsocialistično in predkapitalistično ureditev ter poudarjala fevdalizem, kot najboljšo obliko vladanja (Trstenjak). Sveti sedež v Sloveniji vidi zagotovilo, ki bi s 60-70% deležem katoliškega prebivalstva, za državo Sveti Sedež, in ne za nacionalno, demokratično, samostojno RS. b) SOCIALISTIČNI KORPORATIVIZEM Reformacija Na Slovenskem se je začela v 19. st. v obliki delavskega gibanja, ki je imelo svojo socialdemokratsko stranko in intelektualce, S tem je katoliška cerkev dobila političnega tekmeca. Problemi: - nizka stopnja pismenosti s tem pa nerazumevanje političnih tekstov - nizka stopnja samozavesti in uporniškega duha Problem uporniške politične kulture se je zaostril z okupacijo l. 1941. OF naj bi oblikovala slo. narodni značaj v boju za narodne in človekove pravice. Oblikovala naj bi se nova podoba aktivnega slovenstva. Rimokatoliška cerkev je temu nasprotovala saj bi s tem izgubila družbeno in politično dominacijo. Cerkev je nasploh obsojala revolucije, ker naj bi kvarile človeško moralo. Ideje ljudske fronte in OF so ustvarile Komunistično partijo, ki se je dojemala kot vodilna: - moralna - civilnodružbena - politična - vojaška - državotvorna sila. Začel se je boj za hegemonijo (prevlado), vendar pa graditve nove države ni bilo mogoče reducirati zgolj na boj za oblast, bil se je boj za hegemonijo: - kultura vloga - idejna vloga - intelektualna vloga - ekonomska vloga Tolerančna revolucija Potekala je med 2.sv. vojno in oblikovala vzorec sožitja med - socializmom in katolicizmom - mestom in vasjo - cerkvijo in državo - Razvili so se novi elementi, ki so omogočili preživetje obeh strani, ločitev cerkve od države ter umik cerkve iz operativne politike. Katoliška cerkev je postala pred državo enaka drugim verskim skupinam. Socializem je utrdil državotvorno zavest in vzpostavil nacionalno državo. Naloga socialističnega korporativizma je bilo zagotavljanje stabilnosti sistema in preganjanje liberalcev ter anarhistov. c) PLURALISTIČNI KORPORATIVIZEM Postal je nova hegemonska politična ideologija, z njim se je političnost prekvalificirala v strankarstvo. Na Slovenskem se je strankarstvo začelo v 2.pol. 19.st. Razvile so se iz društvenega in revijalnega življenja. Čista forma stranke je bila malokrat sprejeta z ovacijami. Kritike: - katoliški tabor: zahteva po korporativni državi z močno vlogo cerkve - socialistični tabor: korporativna država s poudarjeno vlogo delavskega razreda Tudi parlamentarizem so podobno obravnavali. Tradicija nestrankarskega sistema se je utrdila z LF, OF, v času vojne se je tako bila nitka za strankarstvo oz. protistrankarstvo. Kardelj je nasprotoval politiziranju vseh interesov v obliki pol. strank. To bi pomenilo posplošitev politične formule ter zanikanje avtentičnosti raznovrstnih interesov pri upravljanju družbe. Stranke niso sposobne izraziti raznovrstnih skupnih interesov in s tem resničnega človeka. Proti sistem je samoupravna demokracija, katere cilj je izražanje interesov resničnega človeka. Šlo mu je za človeka kot družbeno bitje, s katerim je povezan ves kompleks interesov. Ogris: stranka predstavlja del političnega telesa, stranka je po definiciji correlativum. Stranke so torej del političnega telesa vendar nedeljive. Stranka mora za svoj smoter vzeti smoter države. Cilj politične stranke je dobiti monopol ali vsaj delno posest vladne oblasti. Posredno je stranko moč izpeljati iz pravice do združevanja, opredeljene v 42. členu ustave, na kar se sklicujejo tudi predlagatelji zakona o strankah. 111. člen opredeljuje postopek za imenovanje mandatarja. Državni svet je nestrankarski organ, voli se mimo strank, kandidate zanj določajo društva, družbene organizacije. Zakon o RTV (1994 – 2005) Svet RTV bo sestavljen iz 30 članov, pet od teh jih lahko določijo stranke. Stranke so financirane iz državnega proračuna saj se sicer v Sloveniji ne bi uveljavile v taki meri, če bi se morale financirati same. Predsednik republike je voditelj brez strankarske opredelitve. Vloga nestrankarskih strank: - nova stranka na volitvah v očeh volivcev ni stranka in ima prednost - lokalna raven: stranke z župani Antonio Gramsci: Nihče v družbi ni neorganiziran. Stranke so predstavljene pod najrazličnejšimi imeni (npr.: nestranke, antistranke), vendar je vsaka ne-delujoča politična skupina stranka. Razlikoval je dva tipa strank: - stranko kot politično organizacijo, ki je instrument reševanja problemov nacionalnega in nadnacionalnega življenja - stranko kot splošno ideologijo, ki je vzvišena nad različnimi bolj neposrednimi grupiranji, ponavadi jo sestavljajo elite kulturnikov Strankarstvo je bilo povezano z revijami: - Revija 57 - Beseda - Perspektive - Problemi - Teorija in praksa - Nova revija - Revija 2000 - Mladina - Časopis za kritiko znanosti Strankarstvo je bilo oblika za prevajanje slo. politike v jezik hegemonskega razumevanja in delovanja politike v svetu. Politika mimo strank ni bila mogoča. Stranke so se oblikovale zaradi realizacije in zaščite funkcionalnih interesov: - org. kmetov: Slovenska kmečka zveza - org. obrtnikov: Slovenska obrtniška stranka, Liberalna stranka - katoliška skupnost: Krščanska demokracija - skupnost upokojencev: Sivi partnerji, Demokratična stranka upokojencev - org. kulturnikov: Slovenska demokratična zveza - org. delavcev: Delavska stranka - org. etničnih skupin: srbska stranka, albanska stranka, Slovenska nacionalna stranka 3. USTEBRENOST V Sloveniji so se tri veje pol. kulture oblikovale v tri stebre: - katoliški - liberalni - socialistični Katoliški blok Katoliški blok navidezno določa temeljne orientacije, iz tega sledi, da sta se druga dva stebra združila in posledično pride do delitve na leve in desne. Cilj katoliškega bloka je popolna zaprtost skupnosti ter katolizacija RS. Jedro predstavlja rimokatoliška cerkev. Nacionalna država za ta blok nima pomena. Negativni identiteti sta dve: antikomunizem in antiliberalizem. Trdnost gradi na kmečkem stanu, ruralni kulturi in podeželju. + Katoliška cerkev Katoliški steber Identiteta Komunizem Organizacije stranke (N.Si, SLS, SDS) podjetja radio (Ognjišče) sindikat šole (gimnazije, teološka fakulteta) tisk (Slovenec, Jutro, Družina) banke prostočasna združenja društva Liberalizem Socialistični blok Je slabše organiziran. Okrepil se je v času socializma. Vrednoti sta: - javna lastnina - delo v skupnosti brez razlik. Javne ustanove ne smejo biti pod vplivom ideologij in posameznih centrov moči. Pozitivna vrednota je delo in vsi, ki živijo od svojega dela. Prihodnost gradi na srednjem sloju Liberalizem Socialistični steber Identiteta Katoliška cerkev Organizacije stranke (SD) sindikati + Delo Liberalni blok Je dobro organiziran, v času socializma je postal marginalen (obroben). Ni obremenjen s sodobno zgodovino, ker v njej ni bil tako dejavne kot ostala bloka. Prednost: predstava, da je bil koncept liberalne demokracije, na katerem temelji novi politični konsenz po letu 1990, vpeljan po zaslugi liberalizma. + Liberalizem Liberalni steber Identiteta Katoliška cerkev Organizacije stranke (LDS) princip delovanja tržne družbe in politike Delo