ZLOČIN IN KAZEN
F.M. DOSTOJEVSKI
SKRAJŠANA VERZIJA
1
PRVI DEL
I.
Vzačetku julija, ob nenavadni vročini, je stopil proti večeru mlad človek iz svoje
sobice, ki jo je imel najeto v S-i stranski ulici. Prišel je iz hiše in počasi, kot da se ne
more odločiti, krenil proti K-nemu mostu.
' Na stopnicah se je srečno izognil gospodinji. Njegova sobica je bila prav pod
streho visoke petnadstropne hiše, bolj podobna omari kakor stanovanju.
Gospodinja, ki mu je oddajala to sobico z obedom in postrežbo vred, je živela za
nadstropje niže v posebnem stanovanju in kadarkoli je šel na ulico, je moral mimo
njene kuhinje, ki je bila skoraj vedno na stežaj odprta. In vsakokrat je navdajal
mladega človeka nekakšen boleč in strahopeten občutek, ki se ga je sramoval in
zavoljo katerega je kremžil obraz. Bil je gospodinji mnogo dolžan, pa se jo je bal
srečati.
Nc da bi bil tako bojazljiv in odljuden, celo ravno obratno, toda že nekaj časa je
živel v razdraženem in napetem, hipohondriji podobnem stanju. Tako se je zaprl
vase in osamil od vseh, da se je bal ne le srečanja z gospodinjo, temveč vsakega
srečanja sploh. Trla ga je revščina, a ga je celo njegov gmotni položaj zadnji čas
nehal težiti. Vsakdanje opravke je povsem zanemaril in nič več se mu ni dalo študirati. V resnici pa se ni bal gospodinje, naj bi že ta imela proti njemu take ali
drugačne namere. Toda ustavljati se na stopnicah in poslušati vse mogoče
neumnosti, ki mu niso bile nič mar, vse to nadlegovanje zastran plačila, grožnje in
pritožbe, pri čemer se je moral izvijati in se lagati
- ne, je bilo pa že bolje po mačje smukniti po stopnicah in se izmuzniti, ne da bi ga
kdo opazil.
Vendar ga je tokrat njegov strah pred upnico samega osupnil, ko je stopil na
ulico.
»Kakšno dejanje mislim tvegati in kakšnih malenkosti se hkrati bojim!« je
pomislil in se čudno nasmehnil. »Hm ...
59
da, vse je v človekovih rokah in vse mu samo zaradi njegove bojazljivosti uhaja iz
rok ... to je znana stvar ... Rad bi le vedel, česa se ljudje najhuje boje? Novega
koraka, nove, lastne besede jih je najbolj strah ... Sicer pa kar preveč govoričim.
Zato tudi nič ne storim, ker govoričim. Nemara je tudi tako: zato govoričim, ker nič
ne storim. Tega govoričenja sem se naučil zadnji mesec, ko sem po vse dni ležal v
kotu in premišljeval ... o carju Grahu, o pravljici. No, in čemu zdaj odhajam? Mar
sem res sposoben tega? Mar mislim resno? Nikakor ne. Samo tako, fantaziram, v
tolažbo. Sanjarije! Da, gole sanjarije!«
Na ulico je pritiskala strašna vročina, vrh tega pa še so- parica in gneča. Povsod
naokrog omet, lesovje, opeka, prah in tisti značilni poletni smrad, tako dobro znan
vsakemu Peterburžanu, ki si ne more privoščiti letovišča - vse to hkrati je
neprijetno pretreslo mladeniču že tako spodkopane živce. Neznosni smrad iz
pivnic, ki jih je v tistem delu mesta posebno mnogo, in pijanci, ki so ga vsak čas
srečevali, so dopolnjevali to odurno in žalostno sliko. V mladem človeku je vse to
vzbujalo najgloblji odpor. Mimogrede omenimo, da je bil nenavadno čedne
zunanjosti, zelo lepih temnih oči, rjavih las in precej visoke, tenke, vitke rasti.
Kmalu pa se je pogreznil v globoko zamišljenost, ali bolje rečeno, v nekakšno
2
pozabo in stopal dalje, ne da bi pazil in ne da bi sploh hotel paziti na to, kar se je
godilo okrog njega. Le kdaj pa kdaj je sam pri sebi kaj pomrmral; samogovori so mu
bili navada, ki si jo je bil pravkar priznal. Obenem se je tudi zavedal, da se mu misli
včasih mešajo in da je zelo slab: drugi dan je že bilo, kar ni skoraj nič zaužil.
Oblečen je bil tako slabo, da bi se tudi človek, navajen slabe obleke, sramoval
podnevi stopiti v njegovih capah na ulico. Toda v duši mladega človeka se je
nabralo že toliko zlobnega zaničevanja da se je kljub svoji, kakšenkrat zelo
mladostni občutljivosti še najmanj sramoval tega, da hodi po cesti v takšni obleki.
Tedaj pa je neki pijanec z roko pokazal nanj in zavpil: »Hej, ti pa tvoj nemški
klobuk!« Mladi človek je obstal in se krčevito zgrabil za klobuk. Ta
klobuk je bil visok, okrogel, a že ves obnošen, poln luknjic, madežev in brez krajcev.
Vendar ga ni prevzel sram, temveč povsem drug, prej strahu podoben občutek.
»Saj sem vedel!« je zmedeno zamrmral. »Mislil sem si! TakŠnale neumnost, taka
ničeva malenkost lahko pokvari ves načrt! Da, klobuk je prcnenavaden ... Takega
nihče ne nosi; vrsto daleč te že vidijo in si te zapomnijo ... predvsem to: zapomnijo
si te, pa imajo dokaz zoper tebe. Tu je treba biti kar moč neopazen ... Malenkosti,
malenkosti so poglavitno! ... Prav te malenkosti zmeraj vse pogubijo ...«
Njegova pot ni bila dolga; vedel je celo, koliko korakov je od njegovih hišnih
vrat: ravno sedemsto trideset. Nekoč, ko se je bil že dodobra odločil, jih je preštel.
Takrat še sam ni verjel tem svojim sanjarijam in se je zgolj dražil z njih odurno, a
zapeljivo predrznostjo. Zdaj, po mesecu dni, je že začenjal drugače gledati nanje in
se je kljub samogovorom o lastni nemoči in omahljivosti nehote že privadil imeti te
»odurne sanjarije« za resen namen, čeprav še vedno sam sebi ni verjel. Zdaj je šel
celo delat preizkušnjo za svojo namero, in z vsakim korakom je bil bolj in bolj vznemirjen.
Z zastajajočim srcem in živčno drhteč se je bližal velikanski hiši, ki je mejila z
eno stranjo ob prekop, z drugo pa na ulico. Ta hiša je bila polna majhnih stanovanj
in naseljena z raznimi obrtniki - kurjači, ključavničarji, kuharicami, nemškimi
priseljenci, dekleti, ki so živela na svojo roko, nižjimi uradniki in drugimi.
Prihajajoči in odhajajoči so kar smukali skozi oboja vrata in po obeh dvoriščih hiše,
kjer so opravljali službo trije ali štirje hišniki. Mlademu človeku je bilo zelo všeč, da
ni srečal nikogar od njih, in se je lahko neopažen zmuznil skozi vrata na desne
stopnice. Te so bile temne in ozke, »stranske« pač, toda vse to je že vedel in preučil,
okoliščine pa so mu bile celo naklonjene: v taki temi mu tudi radoveden pogled ni
bil nevaren. »Če se zdaj tako bojim, kaj bi šele bilo, ko bi slučajno zares prišlo do
dejanja''! ...« je nehote pomislil, ko se je vzpenjal v četrto nadstropje. Tu so mu
zagradili pot nosači, upokojeni vojaki, ki so odnašali pohištvo iz nekega sta61
novanja. Že prej je vedel, da živi v tem stanovanju nemški uradnik z družino: »Ta
Nemec se menda seli drugam, in potemtakem ostane zdaj v četrtem nadstropju ob
teh stopnicah in na tem hodniku edino starkino stanovanje zasedeno ... To je dobro
- za vsak primer ...« je spet pomislil in pozvonil pred starkinim stanovanjem.
Zvonec je votlo zazvenel, kakor da bi bil pločevinast, ne iz medenine. V podobnih
majhnih stanovanjih takih hiš imajo skoraj povsod takšne zvonce. Pozabil je bil že
glas tega zvončka, in zdaj ga je ta posebni zven kot da spomnil nečesa in zbudil
jasno predstavo ... Kar vztrepetal je; res, živci so mu že prehudo oslabeli!
Čez malo časa so se vrata odprla v ozko režo: skozi to režo je stanovalka z
3
očitnim nezaupanjem ogledovala prišleca, videti pa je bilo le njene drobne oči, ki so
se svetile iz mraka. Ko je zagledala na hodniku mnogo ljudi, se je ohrabrila in
povsem odprla. Mladi človek je stopil čez prag v mračno predsobo, razpolovljeno s
pregrado, za katero je bila majhna kuhinja. Starka je molče stala pred njim in ga
vprašujoče gledala. Bila je drobna, suhljata ženica kakih šestdeset let, z ostrimi,
hudobnimi očesci, šilastim noskom in razoglava. Redki beli lasje so se ji od olja
mastno svetili. Okrog tankega, dolgega vratu, podobnega kurji nogi, je imela
zavezano nekakšno flanelasto cunjo, z ramen pa ji je ne glede na vročino
mahedrala ponošena in že vsa porumenela krznena jopa. Stara ženica je venomer
pokašlje- vala in hrkala. Najbrž jo je bil mladi človek nekam čudno pogledal, kajti v
očeh se ji je nenadoma spet prikazala prejšnja nezaupljivost.
»Raskolnikov, študent,« je mladi človek naglo spregovoril in se napol priklonil.
Zavedel se je, da mora biti ljubeznivejši. »Pred mesecem dni sem bil pri vas.«
»Spominjam se, gospod, dobro se spominjam, da ste bili,« je razločno
odgovorila starka, še zmeraj pa ni odtrgala vprašujočih oči od njegovega obraza.
»Tak glejte ... in zdaj prihajam spet s tako rečjo ...« je nadaljeval Raskolnikov,
nekoliko zmeden in začuden nad starkino nezaupljivostjo.
62
»Sicer je mogoče zmeraj taka, a zadnjič tega nisem opazil,« je pomislil, in
neprijeten občutek mu je stisnil srce.
Starka je pomolčala, kakor da se obotavlja; nato je stopila vstran, pokazala na
vrata v sobo in spustila gosta naprej:
»Stopite noter, gospod.«
Sobica, v katero je stopil mladi človek, je imela rumene tapete, na oknih pa
geranije in tančnične zavese, in je bila prav tedaj živo razsvetljena od zahajajočega
sonca.« »Tudi takrat bo verjetno sijalo sonce! ...« je nenadoma pomislil Raskolnikov
in z naglim pogledom preletel vso sobo, da bi se kar moč razgledal in si zapomnil
položaj predmetov. Toda v sobi ni bilo nič posebnega. Pohištvo iz rumenega lesa je
bilo že staro; obsegalo je divan z velikanskim, izbočenim hrbtnim naslonom,
jajčasto okroglo mizo pred divanom, toaletno mizico z ogledalom, stole ob stenah
in dve, tri pogrošne slike v rumenih okvirih, ki so predstavljale nemške gospodične
s pticami v rokah - to je bilo vse pohištvo. Pred majhno sveto podobo v kotu je
gorela svetilka. Vse je bilo zelo čisto; pohištvo in pod sta bila svetlo zloščena, vse se
je bleščalo. »Lizavetino delo,« je pomislil mladi človek. Niti zrnca prahu ni bilo
opaziti v vsem stanovanju. »Vse sitne stare vdove imajo taka snažna stanovanja,« je
Raskolnikov nadaljeval svoj samogovor in se od strani radovedno ozrl po
tančičnem zastoru pred vrati v drugo majceno sobico, kjer je stala starkina postelja
in omara s predali in kamor ni bil še nikoli pogledal. Ti dve sobi sta bili vse
stanovanje.
»Kaj želite?« je strogo vprašala starka, ko je stopila v sobo in znova obstala tik
pred njim, tako da mu je gledala naravnost v obraz.
»Tole bi rad zastavil!« Vzel je iz žepa staro, ploščato srebrno uro. Na spodnjem
pokrovu je bila vrezana zemeljska krogla. Verižica je bila jeklena.
»Saj je tudi rok za prejšnji zastavek že potekel. Predvčerajšnjim je bilo mesec
dni, kar je minil.«
»Prinesem vam obresti tudi za ta mesec, potrpite.«
»Od moje dobre volje je odvisno, dragi gospod, ali potrpim ali prodam vaš
4
zastavek že zdaj.«
63
»Mi daste kaj prida za to uro, Aljona Ivanovna?«
»S takimi malenkostmi prihajate, gospod, ki niso skoraj nič vredne. Za tisti
prstanček onkrat sem vam dala dva bankovčka, čeprav se pri zlatarju za poldrugi
rubelj že nov dobi.«
»Štiri rublje dajte, saj jo odkupim, po očetu jo imam. Kmalu dobim denar.«
»Poldrugi rubelj in obresti vnaprej, če hočete.«
»Poldrugi rubelj!« je vzkliknil mladi človek.
»Kakor hočete.« In starka mu je pomolila uro nazaj. Mladi človek jo je vzel in se
tako ujezil, da je hotel že oditi; vendar se je precej premislil, kajti pomislil je, da
nima iti nikamor drugam in da je prišel še z drugim namenom.
»Dajte!« je rekel osorno.
Starka je segla v žep po ključe in stopila v sosednjo izbo za zaveso. Mladi človek
je ostal sam sredi sobe; radovedno je vlekel na uho in preudarjal. Slišati je bilo,
kako je odklenila predalnik. »Zgornji predal bo,« je rekel sam pri sebi. »Ključe nosi
potemtakem v desnem žepu ... Vse v enem svežnju, na jeklenem obročku ... In vmes
je en ključ večji od vseh; trojen je, z zobčasto brado, torej ni od predalnika ... Biti
mora še kakšna škatla ali skrinja ... To bi bilo treba vedeti. Skrinje imajo vse take
ključe ... Sicer pa, kako nizkotno je vendar vse to ...«
Starka se je vrnila.
»Nate, gospod: če računava od rublja deset kopejk obresti za mesec dni, dobim
od vas petnajst kopejk vnaprej. In za tista dva rublja vam potemtakem priračunam
še dvajset kopejk, kar nanese vse skupaj petintrideset kopejk. Prosim.«
»Kako! Torej je zdaj samo še en rubelj petnajst kopejk?«
»Nič drugače.«
Mladi človek se ni hotel pričkati in je vzel denar. Gledal je starko in odlašal z
odhodom, kakor da bi rad še nekaj rekel ali storil, pa nekako sam ne ve, kaj pravzaprav ...
»Aljona Ivanovna, morebiti vam prinesem te dni še neko stvarco ... nekaj
srebrnega ... lepega ... cigaretnico ... pre
64
cej, ko j° dobim od prijatelja nazaj ...« Zmedel se je in
obmolknil.
»No, pa se takrat pomeniva, gospod.«
»Zdravi ostanite ... Pa zmeraj sami sedite doma, kaj ni sestrice pri vas?« je
vprašal kar moč neprisiljeno in stopil v predsobo.
»Pa kaj bi radi od nje, gospod?«
»I, nič posebnega. Kar tako sem vprašal. Vi pa precej ... Pozdravljeni, Aljona
Ivanovna!«
Raskolnikov je resnično zmeden odšel in njegova zmedenost se je bolj in bolj
večala. Ko se je spuščal po stopnicah, je celo nekajkrat obstal, kakor bi ga bilo
nenadoma nekaj pretreslo. In naposled, že na ulici, je vzkliknil: »O, bog! Kako je vse
to odvratno! In sem mar res, sem mar res ... Ne, to je nesmisel, bedasto je!« je
odločno dodal. »Ali je mogoče, da mi je prišlo nekaj tako groznega na misel?
Kakšnih strašnih dejanj je vendar zmožno moje srce! Predvsem je to umazano,
grdo in ogabno, ostudno! ... In jaz že ves mesec ...«
5
Toda niti z besedami niti z vzkliki ni mogel izraziti svoje razburjenosti. Občutek
neizmernega studa, ki mu je bil že na poti k starki začel stiskati in vznemirjati srce,
je postal zdaj tako močan in tako jasen, da ga je obšla silovita tesnoba. Kakor pijan
je korakal po pločniku in se zaletaval v mimoidoče, ker ni nikogar videl; šele v
sosednji ulici se je zavedel. Pogledal je okrog sebe in videl, da stoji pred pivnico,
kamor so s pločnika stopnice vodile navzdol v podpritličje. Skozi vrata sta prav tisti
hip prišla dva pijanca in se, držeč drug drugega za podpazduho, preklinja- je vzpela
na ulico. Ne da bi dolgo pomišljal, je tudi Raskolnikov stopil dol. V beznice ni bil
doslej nikoli zahajal, ta mah pa se mu je vrtelo v glavi in mučila ga je pekoča žeja.
Zaželel si je požirka mrzlega piva, tem bolj, ker si je razlagal svojo nepričakovano
slabost s tem, da je lačen. Sedel je v temen in umazan kot za lepljivo mizo, si naročil
piva in željno spraznil prvi kozarec. Precej mu je odleglo in misli so se mu zjasnile.
»Vse to je nesmisel,« je rekel z upanjem, »res treba se mi je bilo toliko vznemirjati!
65
Navadna telesna slabost! Kozarec piva, pa košček prepečenca - in glej, v trenutku
se duh okrepi, misel zjasni in nameni utrdijo! Fej, kako je vse to prazno in neslano!
...« Čeprav je zaničljivo pljunil, so mu oči vendar že veselo zrle, kakor da bi se bil
nenadoma osvobodil nekakšnega strašnega bremena. Vendar pa je celo v tem
trenutku od daleč slutil, da je v vsej tej dovzetnosti za dobro prav tako nekaj
bolnega.
II.
Raskolnikov ni bil vajen množice in se je, kakor smo že povedali, zlasti zadnji
čas ogibal vsakršne druščine. Zdaj pa ga je nenadoma nekaj potegnilo k ljudem.
Nekakšna nova sprememba se je dogajala v njem, in hkrati s tem je začutil žejo po
človeški družbi.
Dogajajo se srečanja in to celo z nam popolnoma neznanimi ljudmi, ki nas začno
zanimati že na prvi pogled, kar tako nenadoma, še preden smo z njimi spregovorili
eno samo besedo.
Prav tak vtis je napravil na Raskolnikova gost, ki je sedel sam zase in je bil
podoben upokojenemu uradniku. Kasneje se je mladi človek večkrat spominjal tega
prvega vtisa in ga celo pripisoval slutnji. Nenehoma je pogledoval uradnika, seveda
tudi zato, ker ga je ta venomer opazoval in je bilo videti, da ga hudo mika začeti z
njim pogovor. Na druge ljudi, kar jih je bilo v pivnici, je gledal uradnik nekam
ravnodušno in celo zdolgočaseno, hkrati pa tudi s senčico nekakšnega nadutega
omalovaževanja, kakor na ljudi nižjega stanu in izobrazbe, s katerimi nima kaj
govoriti. Bil je možak že prek petdeset let, srednje in tršate rasti; imel je sivkaste
lase, veliko plešo, zabuhel, od stalnega pijančevanja zelenorumenkast obraz z
nabreklimi vekami, pod katerimi so mu sevale drobne, toda živahne, rdečkaste oči.
Vendar je bilo na njem nekaj zelo čudnega: v očeh mu je odsevala nekakšna
navdušenost, v kateri je bilo, denimo, tako pameti kakor razuma, obenem pa je
migljala
norost. Oblečen je bil v star, popolnoma strgan črn frak z odpadajočimi gumbi. Le
eden se je še nekako držal in tega j6 tudi zapenjal, ker se očitno ni maral izneveriti
spodobnosti. Spod nankingastega telovnika mu je silil naprsnik, ves pomečkan,
zamazan in polit. Obraz je imel po uradniški šegi obrit, vendar že pred davnim
časom, ker so mu povsod poganjale črnkasto modre ščetine. Pa tudi v njegovem
vedenju je bilo zares nekaj uradniško urejenega. Toda bil je vznemirjen; segal si je
6
v lase ter si včasih kakor v bolečini z obema rokama podpiral glavo in naslanjal
raztrgane komolce na polito, lepljivo mizo. Nazadnje je pogledal Raskolnikovu
naravnost v oči in glasno in trdo spregovoril.
»Dovolite, spoštovani gospod, da vas vljudno nagovorim? Ni sicer videti, da bi
bili imenitnega stanu, vendar moja izkušenost spoznava v vas izobraženega
človeka, ki ni navajen pijače. Sam sem zmeraj cenil izobraženost, kadar se druži s
prisrčnimi čustvi, in vrh tega sem titulami svetnik. Marmeladov - tako se pišem;
titulami svetnik. Smem vprašati, ali ste blagovolili biti v službi?«
»Ne, študiram ...« je odvrnil mladi človek, začuden nad nenavadno slikovito
zgovornostjo moža in nad tem, da ga je bil tako naravnost in neposredno ogovoril.
Kljub še nedavni trenutni želji po kakršnikoli družbi z ljudmi ga je pri prvi besedi,
ki je bila v resnici njemu namenjena, nenadoma spet prevzel njegov stalni
neprijetni in razdražljivi občutek odpora do vsake tuje osebe, ki se mu je približala
ali tudi le hotela približati.
»Študent torej ali bivši študent!« je zavpil uradnik. »Saj sem si mislil! To je
izkušnja, spoštovani gospod, mnogokratna izkušnja!« Kakor v znamenje pohvale si
je potisnil prst na čelo. »Bili ste torej študent ali ste vsaj iz učenih krogov! A
dovolite ...« Vzdignil se je, se zamajal, vzel svojo steklenico in kozarec ter prisedel k
mlademu človeku, nekoliko vstran od njega. Pijan je bil, vendar je govoril goNankingast (izraz iz tekstilslva): močna bombažna tkanina rjavkasto rumene barve.
stobesedno in spretno, samo kdaj pa kdaj se je zapletal in zategoval besede. Z
nekakšno lakoto se je lotil Raskolnikova, prav kakor da bi tudi sam že ves mesec ne
govoril z nikomer.
»Spoštovani gospod,« je skoraj slovesno začel, »revščina ni greh, to je resnica.
Vem, da tudi pijanstvo ni čednost, in to je tem slabše. Ali beraštvo, spoštovani
gospod, beraš- tvo je greh. V revščini si lahko še ohranite prirojeno plemenitost
čustev, v beraštvu pa nikoli in nikakor ne. Berača ne odganjajo samo s palico,
temveč ga z metlo pometajo iz človeške družbe, da bi ga tem bolj užalili; in to po
vsej pravici, kajti v beraštvu sem sam pripravljen prvi, da se ponižam. In to je vzrok
pijančevanju! Pred mesecem dni, spoštovani gospod, jc gospod Lebezjatnikov
pretepel mojo soprogo, in moja soproga ni to, kar sem jaz! Razumete? Dovolite, da
vas še nekaj vprašam, tako pač, čeprav samo iz navadne radovednosti: ste že kdaj
blagovolili prenočevati na Nevi, v tovornih čolnih za seno?«
»Ne, doslej se mi ni pripetilo,« je Raskolnikov odgovoril. »Zakaj vprašujete?«
»No, jaz prihajam od tam; že peto noč spim tam ...« Nalil si je kozarček, spil in se
zamislil. Res je bilo na njegovi obleki in celo v laseh videti senene bilke, ki so bile
obvisele tu pa tam. Zelo verjetno je bilo, da se že pet dni ni bil slekel in umil.
Posebno roke so bile umazane, mastne, rdeče in nohti črni.
Njegovo govorjenje je očitno zbudilo občo, leno pozornost. Dečka za točilno
mizo sta se začela škodoželjno hehetati. Krčmar je menda nalašč prišel iz gornje
sobe poslušat »šaljivca«, sedel malce v stran in leno, vendar resnobno zazehal.
Očitno je bil Marmcladov tu že star znanec. In tudi nagnjenost h govoričenju si je
bil najbrž pridobil iz navade, da se je v beznici pomenkoval z raznimi tujci. Ta
navada se pri nekaterih pivcih spreminja v potrebo, najbolj pa pri tistih, s katerimi
doma strogo ravnajo in jih ponižujejo. Zato se zmeraj skušajo v pivski družbi na
kak način opravičiti in si, če jc mogoče, celo pridobiti spoštovanje.
68
7
»Zabaven človek!« je glasno spregovoril krčmar. »A zakaj ne delate, zakaj niste
v službi, če ste uradnik?«
»Zakaj ne služim, spoštovani gospod,« je poprijel Mar- meladov, obračajoč se
izključno na Raskolnikova, kakor bi mu ta postavil vprašanje, »zakaj ne služim? Ali
me mar ne boli srce, ker zaman klečeplazim? Ko je gospod Lebezjat- nikov pred
mesecem dni svojeročno pretepel mojo soprogo, jaz pa sem ležal pijan, kaj menite,
da mi takrat ni bilo hudo? Dovolite, mladi mož, ali se vam je kdaj zgodilo ... hm ... da
ste brez upanja prosili denarja naposodo?«
»Zgodilo že ... se pravi, kako brez upanja?«
»To je, povsem brez upanja, naprej vedoč, da iz tega nič ne bo. Lahko na primer
že vnaprej in dokončno veste, da vam tisti človek, tisti prepošteni in prekoristni
državljan, za nič na svetu ne bo dal denarja, kajti zakaj, vas vprašam, bi ga pa dajal?
Saj vendar ve, da mu ga ne vrnem. Iz sočutja? Toda gospod Lebezjatnikov, ki
zasleduje vse nove ideje, je nedavno tega razlagal, da v naših dneh tudi znanost
prepoveduje sočutje in da se na Angleškem že tako godi, tam, kjer gre vse po
narodnem gospodarstvu. Čemu, vas vprašam, bi ga torej dajal? In čeprav človek
vnaprej ve, da ga ne bo dal, se vendar odpravi na pot in ...«
»Zakaj le gre?« je Raskolnikov pripomnil.
»H komu ne greš, kadar nimaš več kam iti! Seveda bi bilo treba, da bi se imel
vsak človek vsaj kam zateči. Kajti so trenutki, ko je brezpogojno treba iti, kamorkoli
že. Ko je šla moja edina hči prvikrat po rumeni listek, sem se tudi jaz napotil ... Moja
hči živi namreč z rumenim listkom,« je bežno pripomnil in nekam vznemirjeno
pogledal mladega človeka. »To nič ne de, spoštovani gospod, nič ne de!« je precej
naglo in navidezno mirno izjavil, ko sta oba dečka za točilno mizo prhnila v smeh in
sc je tudi gospodar namuznil. »Nič ne de! To pokimavanje me ne spravlja v zadrego,
saj že vsi veste, in prej ali slej postanejo tako Vse skrivnosti javne; jaz na to ne
gledam z zaničevanjem,
Rumeni listek: izkaznica prostitutk.
69
temveč s ponižnostjo. Naj bo! Naj bo! ,Glejte, človek!’ Dovolite, mladi človek: ali
morete ... Toda ne, izraziti se moram krepkeje in razločneje: ne ali morete, temveč
ali si upate, če me zdajle pogledate, s prepričanjem reči, da nisem svinja?«
Mladi človek ni črhnil besede.
»No, torej,« je nadaljeval govornik resnobno, celo s pou- daijenim
dostojanstvom, in preslišal hehet, ki je spet nastal po sobi. »No, naj bom jaz svinja,
toda ona je gospa! Jaz sem podoben živali, Katerina Ivanovna pa, moja soproga, je
izobražena ženska in rojena kot hči štabnega častnika! Naj bom jaz nizkotnež, naj
bom, zato pa je ona plemenitega srca in privzgojenih žlahtnejših čustev. Pri tem pa
- o, da bi se me usmilila! Gospod, spoštovani gospod, vsak človek bi vendar moral
imeti vsaj en tak kraj, kjer bi se ga usmilili! Katerina Ivanovna pa je sicer
velikodušna gospa, a krivična ... In čeprav se sam zavedam, kadar mi ruje kuštre, da
mi jih ruje iz golega srčnega usmiljenja (kajti, mladi človek, brez zadrege
ponavljam, da mi ruje kuštre),« je s podvojeno dostojanstvenostjo zatrdil, ko se je
vnovič oglasil hehet, »toda moj bog, kaj, ko bi vsaj enkrat samkrat ... Pa ne! To vam
je bob ob steno, ni, da bi govoril! ... Saj se mi je že nekajkrat uresničila želja in že
nekajkrat so imeli usmiljenje z menoj, toda ... moj značaj je pač tak, da sem rojena
živina!«
8
»Pa še kakšna!« je pripomnil zdehaje lastnik.
Marmeladov je odločno udaril s pestjo po mizi.
»Takšen je pač moj značaj! Veste, ali veste, spoštovani gospod, da sem ji celo
nogavice zapil? Ne čevljev, kajti to bi se še kolikor toliko ujemalo z redom, temveč
nogavice, njene nogavice sem zapil! Ovratno rutico iz kozje dlake sem ji tudi zapil;
v dar jo je dobila, še prejšnje čase, njena last je bila, ne moja; stanujemo pa v
severnem, mrzlem delu stavbe, in Katerina Ivanovna se je to zimo prehladila in
začela kašljati, kri je pljuvala.
»Glejte, človek!«'. Pilatove besede Judom, ko jim je pokazal Kristusa, katerega je dal
pred tem bičati in okronati s trnovo krono. - kušter: koder.
70
Majhnih otrok imava troje: Katerina Ivanovna dela od jutra do noči, drgne,
pomiva in umiva otroke, ker je od mladih let navajena snage, pri tem pa ima
slabotne, k jetiki nagnjene prsi, in jaz to čutim. Ali mar ne čutim? In bolj ko pijem,
bolj čutim. Zato pa pijem, ker iščem v pijači usmiljenja in čustva ... Pijem, ker hočem
dvojno trpeti!« In kakor v obupu je sklonil glavo na mizo.
»Mladi človek,« je nadaljeval, ko se je spet vzravnal, »na vašem obrazu berem
nekakšno žalost. Ko ste vstopili, sem jo razbral, zato sem se tudi precej obrnil k
vam. Kajti ko vam takole pripovedujem zgodbo svojega življenja, nimam morebiti
namena, sramotiti sam sebe pred temi lenuhi, ki jim je tudi brez tega že vse znano,
temveč iščem čutečega in izobraženega človeka. Vedite torej, da je moja soproga
vzgojena v imenitnem gubemijskem plemiškem zavodu in je ob odhodu iz šole s
šalom plesala pred gubernatorjem in drugimi osebnostmi, za kar je dobila zlato
svetinjo in pohvalno pismo. Svetinjo ... no, svetinjo smo prodali ... že davno ... hm ...
pohvalno pismo pa ima še danes spravljeno v skrinji in ni še dolgo, kar ga je kazala
gospodinji. In čeprav ima z gospodinjo zmeraj prepire, ki jih ni ne konca ne kraja,
se je vendar hotela komu pohvaliti in mu pripovedovati o srečnih minulih dneh ...
Ne obsojam je, ne obsojam, saj je to zadnje, kar ima in kar ji je ostalo v spominu,
vse drugo pa je šlo v nič! Da, da; vročekrvna gospa je, ponosna in neuklonljiva.
Sama pomiva pod in ob črnem kruhu živi, ali nespoštljivega vedenja proti sebi ne
dovoljuje. Zato tudi gospodu Lebezjatnikovu ni hotela spregledati njegove
surovosti, in ko jo je gospod Lebezjatnikov za to pretepel, je legla v posteljo bolj od
žalosti kakor zaradi udarcev. Vzel sem jo vdovo, s tremi otroki, eden je bil manjši
od drugega. Prvega moža, pehotnega častnika, je vzela iz ljubezni in pobegnila z
njim iz domače hiše. Neizrekljivo rada ga je imela, ta pa se je vdal kvartanju, prišel
je pred sodišče - in to je bilo njegova smrt. Proti koncu jo je celo tepel, a čeprav mu
ni odpustila, kar tudi iz Pisemskih virov natanko vem, se ga vendar še danes ta dan
s solzami spominja in mi ga očita in postavlja za zgled, in
71
mene to veseli, veseli, kajti tako se vsaj v domišljiji še kdaj pa kdaj vidi srečno ...
Takrat pa je ostala s tremi mladoletnimi otroki sama v oddaljenem, pustem okraju,
kjer sem živel tisti čas tudi jaz, ostala v takem brezupnem beraštvu, da vam ga niti
opisati ne morem, čeprav sem že marsikaj videl po svetu. Njeni ljudje so jo vsi
zatajili. Pa je bila tudi ponosna, kar od sile ponosna ... In tedaj, spoštovani gospod,
tedaj sem ji jaz, ki sem bil prav tako vdovec in sem imel od prve žene štirinajstletno
9
hčer, ponudil roko v zakon, ker nisem mogel gledati tolikšnega trpljenja. Že po tem,
da je ona, izobražena, dobro vzgojena in iz znane družine, privolila mene vzeti za
moža, lahko presodite, kolikšna je bila njena beda. Vzela me je pa le! Jokala je, hlipala in vila roke - a vzela me je, ker se ni imela kam obrniti. Razumete, spoštovani
gospod, ali razumete, kako je to, če se človek nima več kam obrniti? Ne! Tega vi še
ne razumete ... In vse leto sem pošteno in sveto opravljal svojo dolžnost in se nisem
pritaknil tegale,« tako govoreč, je s prstom pokazal na svoj polič, »zato, ker imam
čuteče srce. A niti s tem je nisem mogel zadovoljiti; vtem pa sem zgubil službo, in
tudi to ne zaradi kakega pregreška, temveč zaradi spremembe v upravi, in tedaj
sem se pritaknil! ...
Poldrugo leto bo že tega, kar sva po dolgem romanju in vsakovrstnem trpljenju
naposled prispela v to krasno in z mnogoštevilnimi spomeniki okrašeno
prestolnico. In tu sem dobil službo ... Dobil sem jo in jo spet izgubil. Razumete? Tu
so me odpravili že po moji lastni krivdi, kajti moj značaj se je bil pokazal. Zdaj
živimo v zakotju, pri gospodinji Amaliji Fjodorovni Lippewechsel, toda od česa
živimo in s čim plačujemo, sam ne vem. Mnogo jih še živi tam razen nas ... Sodoma
pač, odurna kakor le kaj ... hm ... da ... Medtem pa je bila moja hči iz prvega zakona
dorasla, in kaj vse je otrok med odraščanjem pretrpel od mačehe, o tem rajši
molčim. Dasiravno je namreč Katerina Ivanovna prepolna velikodušnih čustev, je
vendar vročekrvna in togotljiva gospa, ki se prehitro prenagli ... Da! No, pa kaj bi
govoril o tem! Vzgoje ni imela Sonja, to si lah72
jco mislite, prav nobene. Pred štirimi leti sem poskusil predelati z njo zemljepisje
in svetovno zgodovino: ker pa sam v tej stvari nisem bil kdo ve kako podkovan in
ker primernih učnih pripomočkov ni bilo pri rokah, kajti knjige, kar sem jih imel ...
hm, kje so že te! ... se je s tem vse učenje tudi končalo. Pri perzijskem kralju Kiru
sva se ustavila. Potem ko je prišla že v zrela leta, je prebrala nekaj knjig zaljubljene
vsebine in še nedavno tega, po posredovanju gospoda Lebezjatnikova, knjigo z
naslovom Fiziologija nekega Lcwisa - jo blagovolite poznati? - Brala jo je z velikim
zanimanjem in kdaj pa kdaj še nama naglas povedala kak odlomek: to je bila vsa
njena izobrazba. Zdaj pa se obračam na vas, spoštovani gospod, in vas zaupno
vprašam: kaj pravite, ali more ubožno, a pošteno dekle s poštenim delom veliko
zaslužiti? ... Petnajst kopejk na dan ne zasluži, gospod, če je poštena in nima
posebnih zmožnosti, in tudi za te mora delati, ne da bi kdaj položila roke navzkriž.
Se tako ji državni svetnik Klopstock, Ivan Ivanovič - ste blagovolili slišati o njem? ne samo do današnjega dne ni plačal zaslužka za šivanje pol ducata holandskih
srajc, temveč jo je celo z žaljivkami nagnal, bil z nogami ob tla in jo nespodobno
ozmerjal, češ da ovratnik pri srajcah ni po meri in da je pošev ukrojen. Doma pa
čakajo lačni otročički ... In tako torej hodi Katerina Ivanovna po izbi sem ter tja in
lomi roke in rdeče lise ji stopajo na lice - kakor pač zmeraj pri tej bolezni:
,Prisklednica ti taka,’ ji pravi, ,kaj neki živiš pri nas in ješ pa piješ in se greješ; kaj
ješ in piješ, ko otročički po tri dni skoijice kruha ne vidijo!’ Jaz sem tistikrat ležal ...
no, kaj bi le! Nekoliko pijan sem bil, pa slišim, kako ji moja Sonja (tako potrpežljiva
je in glasek ima tako krotak ... obrazek pa svetlolas, zmeraj bled •n bolehen) pravi:
,Kaj mislite, Katerina Ivanovna! Take °brti naj se lotim?’ Darja Francevna,
malopridna in polici- J1 dobro znana ženska, je bila namreč po gospodinji že večkrat dala povprašati. ,No, kaj pa,’ ji Katerina Ivanovna po- !11ehljivo zabrusi, , pač
10
nimaš vzroka, da bi varovala tisti zaklad!’ Toda ne obsojajte je, ne obsojajte,
spoštovani gos- P°d, nikar je ne obsojajte! Saj tega ni rekla v zdravi raz
sodnosti, temveč v razburjenju, v bolezni in ob joku lačnih otročičkov; bolj iz
užaljenosti je rekla kakor v dobesednem pomenu ... Kajti Katerina Ivanovna je pač
takega značaja, in če otroci jočejo, pa bodi tudi od lakote, jih precej začne tepsti. In
vidim, takole okrog šeste ure je bilo, kako Sonja vstane, si zaveže ruto, nadene
plašč in odide od doma; ob devetih pa je prišla nazaj. Prišla je naravnost h Katerini Ivanovni in molče položila trideset rubljev prednjo na mizo. Niti besedice ni
črhnila pri tem, še pogledala ni nikogar, samo našo veliko zeleno ruto iz ženskega
sukna je vzela (imamo namreč takšno skupno ruto iz ženskega sukna), si pokrila z
njo vso glavo in obraz ter legla na posteljo, z obrazom proti zidu, samo ramice so ji
podrgetavale in vse telo ... Jaz pa sem ležal tako kakor prej ... In tedaj sem videl,
mladi človek, videl sem, kako je Katerina Ivanovna, ki tudi ni rekla besedice, stopila
k Sonjini posteljici in ves večer klečala ob njenem vznožju, ji poljubljala noge in ni
hotela vstati; nato pa sta obe skupaj zaspali, objeti ... obe ... obe ... da, gospod ... jaz
pa ... sem ležal pijan ...«
Marmeladov je pomolčal, kakor bi se mu bil glas utrgal.
Potem si je mahoma v hitrici nalil, spil in zastokal.
»Od takrat, spoštovani gospod,« je nadaljeval, ko je nekaj časa molčal, »od
takrat je bila moja hči Sofja Semjo- novna zaradi golega nesrečnega slučaja in po
ovadbi nekih dobrih ljudi - za kar ima posebne zasluge Darja Francev- na - češ da ji
nismo skazovali dolžnega spoštovanja - prisiljena zaprositi za rumeni listek in
potemtakem ni mogla več ostati pri nas. Kajti tudi gospodinja, Amalija Fjodorovna, tega ni hotela dovoliti, čeprav je prej sama dajala potuho Daiji Francevni, in
gospod Lebezjatnikov ... hm ... Vidite, prav zaradi Sonje je prišlo do tiste reči med
njim in Katerino Ivanovno. Sprva je sam lazil za Sonječko, potem pa se je
nenadoma prevzel: ,Kaj mislite, da bom jaz, izobražen človek, živel v istem
stanovanju s takšno žensko?’ Katerina Ivanovna pa, ne bodi lena, se je postavila zanjo ... no, in tako se je zgodilo ... Zdaj prihaja Sonječka le še bolj ob mraku in pomaga
Katerini Ivanovni ter ji pri
74
naša, kar pač more ... Stanuje pa pri krojaču Kapernaumo- vu, kjer si je najela sobo.
Kapemaumov je hrom in jeclja kakor vsa njegova mnogoštevilna družina. Tudi
njegova žena jeclja ... Vsi stanujejo v eni izbi, Sonja pa ima sama svojo, s pregrado ...
Hm, da ... Zelo revni ljudje so in jecljajo ... da ... Jaz pa sem tisto jutro, takoj ko sem
vstal, oblekel svoje cape, vzdignil roke k nebu in se napotil k njegovi prevzvišenosti
Ivanu Afanasjeviču. Blagovolite nemara poznali njegovo prevzvišenost Ivana
Afanasjeviča? ... Ne? No, torej ne poznate moža po božji volji. To vam je vosek ...
vosek pred obličjem Gospodovim: kakor vosek so se raztopili! ... Celo oči so se jim
orosile. Blagovolili so me do kraja poslušati.
,No, Marmeladov,’ pravijo, ,enkrat si že razočaral moje pričakovanje ... Vzamem
te še enkrat, na svojo osebno odgovornost,’ tako so rekli, ,zapomni si torej in hodi z
bogom!’ Poljubil sem mu prah na nogah, v mislih seveda, kajti v resnici bi mi tega
kot dostojanstvenik in mož naprednih, izobraženih nazorov ne bil dovolil; vrnil
sem se domov, in ko sem povedal, da sem znova sprejet v službo in bom dobival
plačo, moj bog, kaj se je tedaj zgodilo!«
Marmeladov je v silni ganjenosti spet obmolknil. Tedaj pa je prišla z ulice cela
11
tropa že okajenih pijancev in od vhoda so se začuli glasovi najete lajne ter počen
sedemletni otroški glasek, ki je pel pesem o »Pristavici«. Hrup je nastal. Gospodar
in uslužbenci so se obrnili k prišlecem. Marmeladov, ki se ni zmenil zanje, je začel
nadaljevati svojo povest. Čeprav je bilo videti, da je že silno opešal, je vendar
postajal tem zgovornejši, čim bolj mu je lezla pijača v glavo. Spomini na nedavni
uspeh v službi so ga kakor poživili in mu celo razlili po obličju nekakšen sijaj. Raskolnikov ga je pazljivo poslušal.
»To, dragi gospod, je bilo pred petimi tedni. Da ...
Komaj sta Katerina Ivanovna in Sonječka slišali novico, že je bilo, o Gospod,
kakor da sem se v nebesa preselil. Včasih so me puščali, naj ležim kakor živina,
samo zmerjanje se je usipalo name. Zdaj pa sta hodili okrog mene Po prstih in
vodili otroke proč: ,Semjon Zaharič je zmu75
čen od službe, št!’ S kavo sta me zalivali pred službo, sladko smetano sta mi kuhali!
Pravo smetano sta začeli kupovati, slišite! In od kod sta dobili enajst rubljev
petdeset kopejk, da sta mi kupili spodobno uniformo, ne razumem! Škornje, rjave
naprsnike, prekrasne, delovno uniformo, vse za enajst rubljev in pol, sta bili
pripravili v najlepšem stanju. Ko pridem prvi dan zjutraj iz službe, vidim: Katerina
Ivanovna je bila postavila na mizo dvoje skled, juho in nasoljeno meso s hrenom, o
čemer ni bilo do takrat ne duha ne sluha. Obleke ni imela nobene več ... se pravi, res
nobene, zdaj pa se je napravila kakor za v goste, se lepo oblekla, in ne samo kakor
koli, ampak zares, ženske znajo tudi iz nič vse napraviti: počešejo se, lep čist
ovratniček vzamejo, narokavnike si pripno, in že so povsem drugačne, pomlajene
in polepšane. Sonjcčka, golobička moja, je samo z denarjem pripomogla, da bi sama
k nam prihajala, pa se, pravi, zdaj do nadaljnjega ne spodobi več tako pogosto,
kvečjemu še ob mraku, da nihče ne vidi. Ko sem prišel po kosilu, da zadremljem,
kaj mislite, saj se Katerina Ivanovna ni mogla premagati: šele pred tednom dni sta
se bili z gospodinjo, z Amalijo Fjodorovno, zadnjikrat sprli, pa jo je že povabila na
skodelico kave. Dve uri sta sedeli in venomer šepetali: ,Da, Semjon Zaharič je zdaj v
službi in dobiva plačo: sam se je zglasil pri njegovi prevzvišenosli, in njegova
prevzvišenost je osebno prišel in velel, naj vsi drugi počakajo, Semjona Zahariča pa
je za roko popeljal v svojo delovno sobo. Slišite, slišite?’ ,Seveda,’ pravi, ,dobro se
spominjam vaših zaslug, Semjon Zaharič, in čeprav se niste otresli te lahkomiselne
razvade, se vendar zanesem na vašo obljubo, posebno še, ker nam je brez vas že
huda predla (slišite, slišite!), in sprejmem vašo častno besedo.’ Se pravi, vse to si je,
odkrito vam povem, sama izmislila, vendar ne iz lahkomiselnosti, temveč edino
zato, da bi me pohvalila! Ne, sama sebi je verjela, s svojimi lastnimi predstavami se
je tolažila, na mojo vero! In jaz je ne obsojam; ne, tega ne obsojam! ... Ko pa sem
pred šestimi dnevi prinesel domov vso svojo plačo, triindvajset rubljev štirideset
kopejk, me je kar ribico imenovala: ,Ribica ti taka!’ mi je
76
rekla. In na samem, razumete? No, bi rekel, kakšna lepota pa je v meni in kak
vzoren mož pa sem? Ne, pa me je uščipnila v lice, rekoč: ,Ribica ti taka!’«
Marmeladov je pomolčal; hotel se je nasmehniti, a mu je podbradek nenadoma
vzdrgetal. Komaj se je zadržal. Raskolnikova je ta beznica, uradnikova zunanjost,
steklenica pred njim, obenem pa njegova bolna ljubezen do žene in družine
pripravljala ob pamet. Zal mu je bilo, da je prišel sem.
12
»Spoštovani gospod! Spoštovani gospod!« je vzkliknil Marmeladov, ko si je
opomogel. »O, gospod, vam je morebiti vse to smešno, kakor je tudi drugim, in vas
nemara samo nadlegujem z neumnostjo vseh teh revnih nadrobnosti svojega
domačega življenja; no, meni pa ni smešno! Kajti sam lahko vse to čutim ... In ves
ostanek tistega rajskega dne mojega življenja in ves tisti večer sem prebil v
vzvišenih sanjah, namreč, kako vse uredim, kako oblečem otročičke in pomirim
ženo ter privedem svojo edino hčer iz sramote nazaj družini v naročje ... In še
mnogo, mnogo drugega ... Saj to je dovoljeno, gospod. No, gospod« (Marmeladov je
nenadoma kot vztrepetal, vzdignil glavo in uprl oči naravnost v poslušalca), »no,
drugi dan proti večeru (ravno pet dni bo tega) pa sem po vseh teh sanjarijah z zvito
prevaro, kakor tat ponoči, izmaknil Katerini Ivanov- ni ključ njene skrinje, vzel, kar
je še ostalo od prinesene plače, koliko je bilo vsega, se več ne spominjam, in zdaj
nate, poglejte me, vsi! Peti dan sem zdoma, in tam me iščejo, službe je konec, in
delovna uniforma mi leži v beznici pri Egiptovskem mostu, v zameno zanjo pa sem
dobil tole obleko ... vse je šlo po zlu!«
Marmeladov se je udaril s pestjo po čelu, stisnil zobe, zaprl oči in se z laktom
težko uprl ob mizo. Čez trenutek pa se mu je obraz mahoma spremenil; z izrazom
navidezne zvijačnosti in drzne nesramnosti je pogledal Raskolnikova in se
zasmejal, rekoč:
»Danes pa sem bil pri Sonji, za mačka sem jo šel prosit denarja! He, he, he!«
»Ali je mogoče, da vam ga je dala?« je od strani zavpil neki prišlec in se na vse
grlo zakrohotal.
»Poglejte ta polič: z njenim denaijem je plačan,« je rekel Marmeladov, obračajoč
se izključno na Raskolnikova. »Trideset kopejk je prinesla, s svojimi rokami,
zadnjih, vse, kar je imela, sam sem videl ... Nič ni rekla, samo molče me je pogledala
... Ne na zemlji, na onem svetu ... žalujejo tako za ljudmi in jih objokujejo ... toda ne
očitajo jim, ne očitajo! In to je huje, huje, da ne očitajo! ... Trideset kopejk, da. In
vendar jih zdaj tudi sama potrebuje, a? Kako mislite, gospod moj dragi? Saj mora
zdaj tako paziti na snago. Ta snaga, ta posebna, stane denarja, razumete? Razumete? No, lepotilne zadeve bi bilo treba kupiti, pa jih ne more; naškrobljena krila
mora nositi in čeveljčke, načičkane, da lahko pokaže nožico, kadar mora stopiti čez
mlako. Razumete, razumete, gospod, kaj pomeni ta snaga? In jaz, njen oče, sem jo
obral za teh trideset kopejk, da si z njimi mačka potolažim! In zdaj pijem! Sem jih
že zapil! ... No, komu se bo pa smilil človek, kakršen sem jaz, a? Me zdaj pomilujete,
gospod, ali ne? Govorite, gospod, me pomilujete ali ne? He, he, he, he!«
Hotel si je natočiti, pa ni bilo v steklenici nič več, polič je bil prazen.
»Tak kdo bi se tebe usmilil?« je zavpil gospodar, ki se je spet znašel zraven
njiju. Razlegel se je smeh in celo zmerjanje. Smejali so se in zmerjali taki, ki so
poslušali in ki niso, kar tako ob samem pogledu na uradnika brez službe.
»Usmilil? Zakaj bi se mene usmilil?« je nenadoma zakričal Marmeladov in vstal
ter v odločnem zanosu stegnil roko naprej, kakor da je teh besed komaj čakal.
»Zakaj bi se me usmilil, praviš? Da! Mene ni za kaj pomilovati! Mene bi bilo treba
razpeti, na križ razpeti, ne pa pomilovati! O, razpni ga, Sodnik, razpni ga in potlej se
ga usmili! Tedaj pojdem sam k tebi na križanje, kajti ne žeja me veselja, temveč
bolečine in solz! ... Kaj misliš, duša prodajalska, da mi je šel ta tvoj polič v slast?
Bolečine, bolečine sem iskal na njegovem dnu, bolečine in solz in sem jih okusil in
našel; usmilil pa se nas bo ta, ki se je vseh usmilil in je vse in vsakogar razumel; on
13
edini, Sodnik. Pri
78
šel bo tisti dan in vprašal: ,A kje imaš hčer, ki se je žrtvovala za hudobno in jetično
mačeho in za tuje, maloletne otroke? Kje je hči, ki se je usmilila svojega
razuzdanega, zapitega očeta, ne da bi se zgrozila nad njegovim živin- stvom?’ In
poreče: ,Pridi! Že enkrat sem ti odpustil ... Odpustil sem ti enkrat ... In tudi zdaj ti
naj bodo odpuščeni obilni tvoji grehi, zato ker si mnogo ljubila ...’ In odpustil bo
moji Sonji, odpustil ji bo, naprej vem, da ji bo odpustil ... Ko sem bil prejle pri nji,
sem to v svojem srcu začutil! ... In vse bo sodil in oprostil, dobre in hudobne, najmodrejše in ponižne ... In ko bo že z vsemi opravil, tedaj spregovori še nam: ,Pred
sodbo tudi vi!’ poreče. ,Pred sodbo, pijanci, pred sodbo, slabiči, pred sodbo,
nesramniki!’ In brez sramu bomo stopili na plan in obstali. In nam poreče: ,Svinje
ste! Podoba vam je živinska in pečat živinstva nosite; vendar pridite tudi vi!’ In
oglase se modri, oglase se pametni: ,Gospod! Kako pa da te sprejemaš?’ In poreče:
,Zato jih sprejemam, o modri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden od teh
ni štel za vrednega ...’ In tedaj nam razprostre roke naproti in mi popadamo na kolena ... in se razjočemo ... in vse nam bo postalo jasno! Tedaj nam bo vse jasno ... in
vsem bo jasno ... tudi Katerini Ivanovni ... tudi tej bo jasno ... Naj pride, o Gospod,
tvoje kraljestvo!«
In se je spustil na klop, zmučen in oslabel, ter se globoko zamislil; nikogar ni
več pogledal, kakor da bi pozabo vso okolico.
Raskolnikov pospremi Marmeladova domov in se na lastne oči prepriča, v
kakšni revščini živi njegova družina.
Ko je Raskolnikov odhajal, je še utegnil seči v žep: zagrabil je, kolikor mu je
prišlo v roko drobiža, ki ga je dobil v beznici za zmenjani rubelj, in ga neopazno
položil na °kence. Pozneje, že na stopnicah, se je premislil in toliko da ni krenil
nazaj.
»No, kakšno neumnost sem naredil,« je pomislil, »saj lniajo Sonjo, jaz pa sem
sam potreben.« Ko pa je pomislil,
79
da ne more več jemati nazaj in da bi vendarle tudi tako ne vzel, je mahnil z roko in
odšel na svoje stanovanje.
»Sonja vendarle tudi potrebuje lepotilna sredstva,« je nadaljeval, ko je stopal po
ulici in se strupeno muzal; »taka snaga stane denarja ... Eh, da, Sonja! Kakšen
vodnjak so si znali skopati! In ga uporabljajo! Saj vendar ni moč zanikati, da bi ga
ne! In privadili so se temu. Pojokcali so nekoliko pa so se privadili. Malopridni
človek se pač vsemu privadi.«
Zamislil se je.
»No, pa če sem se opekel,« je nenadoma nehote vzkliknil, »če človek v resnici ni
malopridnež, se pravi, ves nasploh, ves človeški rod, tedaj to pomeni, da so vse
drugo predsodki in napihnjena strašila in da ni nobenih pregrad, in tedaj se mora
zgoditi ...«
III.
Drugi dan se je zbudil že pozno, po nemirnem spanju, ki ga ni bilo pokrepčalo.
Prebudil sc je slabe, razdražljive, jezne volje in sovražno pogledal po svoji sobici.
Ta, majcena kletka je bila kakih šest korakov dolga in videti kaj žalostna s svojimi
rumenimi, zaprašenimi tapetami, ki so povsod odstopale od zidu, vrh tega pa tako
14
nizka, da je količkaj visokega človeka v nji obhajala tesnoba in se mu je venomer
zdelo, češ vsak trenutek mora zadeti z glavo ob strop. Pohištvo je bilo primerno
stanovanju: trije stari, ne povsem enaki stoli, v kotu popleskana miza, na kateri je
ležalo nekaj zvezkov in knjig; že to, kako so bile zaprašene, je pričalo, da se jih
dolgo ni dotaknila človeška roka; in naposled, nerodna velika zofa, ki je zavzemala
skoraj vso steno in polovico širine sobice ter je bila nekdaj prevlečena z vzorčasto
tkanino, zdaj pa je že vsa razcapana služila Raskolnikovu za posteljo. Pogosto je
spal na nji takšen, kakršen je bil, ne da bi se slekel, brez rjuhe, odet samo s svojim
starim, ponošenim študentskim plaščem in z edino blazinico, pod katero je polagal
vse perilo, kar ga je
80
jmel čistega in umazanega, da je bilo vzglavje nekoliko višje. Pred zofo je stala
majhna mizica.
Težko se je bilo huje zapustiti in zanemariti, toda Raskolnikova to v njegovem
sedanjem duševnem stanju ni prav nič motilo. Odločno se je bil odvrnil od vseh,
kakor se želva umakne v svojo lupino, in celo obraz služkinje, ki mu je morala
streči in je kakšenkrat pogledala v njegovo sobo, je vzbujal v njem jezo in krče.
Tako se dogaja z nekaterimi samotarji, ki so se prehudo v kaj zagrizli. Gospodinja
mu je že bila pred dvema tednoma nehala dajati hrano, njemu pa doslej še ni prišlo
na misel, da bi stopil dol in se z njo pogovoril, čeprav je ostajal brez kosila. Nastasja, gospodinjina kuharica in edina služkinja, je bila takega razpoloženja pri
stanovalcu deloma kar vesela; popolnoma je nehala pri njem pospravljati in
pometati in se je le tako, po enkrat na teden, slučajno spomnila in prijela za metlo.
Nastasja ga je tudi zdaj zbudila.
»Vstani, kaj spiš?« je zavpila nad njim. »Deset je ura. Čaj sem ti prinesla; hočeš
čajčka? Pojdi no, saj si že čisto shujšal.«
Stanovalec je odprl oči, se zdrznil in spoznal Nastasjo.
»Je čaj od gospodinje, kaj?« je vprašal, ko se je počasi in z bolnim obrazom
privzdigoval na divanu.
»Kako bi bil od gospodinje!« Postavila je predenj svoj lastni počeni čajnik, z že
odpitim čajem, in priložila dva rumena koščka sladkorja.
»Na, Nastasja, vzemi, prosim,« je rekel, pobrskal po žepu (tudi sinoči je oblečen
legel spat) ter izvlekel peščico bakrenega drobiža. »Skoči pa mi kupi žemljo. In vsaj
malce klobase prinesi, tiste, ki je bolj poceni.«
»Zemljo ti precej prinesem, ali - kaj bi namesto klobase ne hotel zeljne juhe?
Dobra zeljna juha je, včerajšnja. Ze sinoči sem jo postavila zate na stran, pa si pozno
prišel. Dobra juha!«
Ko je prinesla zeljno juho in se je spravil nadnjo, je sedla Nastasja zraven njega
na divan in začela brbljati.
Bila je z vasi doma in hudo zgovorna, kakor vse kmečke ženske.
81
»Praskovja Pavlovna se misli na policiji pritožiti zoper tebe,« je rekla.
Grdo se je namrščil.
»Na policiji? Kaj pa hoče?«
»Denarja ji ne daš in iz kvartirja ne greš. Seveda se mora.«
»Eh, še tega hudiča se je manjkalo,« je zagodrnjal in zaškripal z zobmi; »ne, to mi je
zdaj res ... narobe ... Trapa!« je glasno dodal. »Danes se oglasim pri nji in jo po-
15
tolažim.«
»Trapa je resda, prav takšna kakor sem jaz, ti, ki si pametna glava, pa ležiš ko vreča,
da ni nič videti od tebe. Prej, praviš, si hodil otroke poučevat; kaj zdaj nič ne delaš?«
»Delam ...« je nehote in mrko odgovoril Raskolnikov.
»Kaj delaš?«
»Delo ...«
»Kakšno delo?«
»Mislim,« je po kratkem molku resno odgovoril.
Nastasja se je vsa zamajala od smeha. Bila je smejave nravi in kadar jo je kdo
pripravil v smeh, se je smejala neslišno, se zibala in drgetala po vsem telesu, dokler
ji ni sami postalo neznosno.
»Si namislil že mnogo denarja, kaj?« je nazadnje komaj spravila iz sebe.
»Brez škornjev ne morem hoditi poučevat otrok. Pa tudi ne ljubi se mi.«
»Nikar si v vodnjak ne pljuvaj.«
»Za poučevanje plačujejo drobiž. Kaj bi s kopejkami?« je nadaljeval z odporom,
kakor bi odgovarjal lastnim mislim.
»Ti pa bi rad vse premoženje v en mah?«
Čudno jo je pogledal.
»Da, vse premoženje,« je čez nekaj trenutkov odvrnil s trdim glasom.
»No, le po malem, da me ne preplašiš; strašno že strmim. Ti naj stopim po žemljo
ali ne?«
»Kakor hočeš.«
82
»Da, pozabila sem! Včeraj, ko te ni bilo doma, je prišlo pismo zate.«
»Pismo! Zame! Od koga?«
»Od koga, ne vem. Tri kopejke sem poštarju iz svojega plačala. Mi jih vrneš,
kaj?«
»Tak prinesi ga že vendar, zaboga, prinesi ga!« je Raskolnikov zavpil ves
razburjen. »Sveti bog!«
Čez minuto je imel pismo v rokah. Seveda: bilo je od matere, iz R-e gubernije.
Kar prebledel je, ko ga je prejel. Že dolgo ni dobival pisem, a tudi še nekaj drugega
ga je zdaj stisnilo za srce.
»Nastasja, pojdi, zaboga, pojdi; na svoje tri kopejke, samo pojdi, zaboga, hitro
pojdi!«
Pismo mu je trepetalo v rokah, vendar ga vpričo nje ni hotel odpirati: hotel je
ostati s tem pismom sam. Ko je Nastasja zapustila izbo, ga je hitro ponesel k
ustnicam in ga poljubil; potem je še dolgo časa uprto zrl na pisavo naslova, to
znano in ljubo mu drobno, poševno pisavo matere, ki ga je bila nekdaj učila branja
in pisanja. Obotavljal se je in se celo kot da nečesa bal. Naposled je odtrgal pečat:
pismo je bilo zelo obširno, debelo in težko, dve veliki, drobno drobno popisani poli.
iti Rodiona Raskolnikova, Pulherija Aleksandrovna, govori v pismu o sebi in hčerki
Dunji (Avdotji Romanovni), o njunem težkem življenju in ponižanju, ki ga je doživela
Dunja v hiši trgovca Svidrigajlova, kjer je služila kot guvernanta. Svi- drigajlov, velik
ženskar, si je lepe Dunje tako poželel, da je bil zaradi nje pripravljen zapustili celo
družino in zbežati z Dunjo v tujino. Ko jo je nekoč spet rotil, naj ga vendar usliši, je to
po naključju slišala njegova žena Marfa Petrovna. Ker je pogovor med Dunjo in
16
možem slabo razumela in si ga je tolmačila po svoje, je obdolžila Dunjo, da ji hoče
speljati moža. Zato jo je grobo odslovila, poleg tega pa jo je očrnila in onemogočila
tudi v javnosti. K sreči, piše mati, »se je gospod Svidrigajlov spametoval in skesal« in
kol dokaz Dunjine nedolžnosti izročil ženi neko pismo, v katerem mu je Dunja
*očitala nepoštenost njegovega ravnanja nasproti Marji Petrov
ci
ni« in »ga opominjala, kako ostudno je od njega, da muči in onesrečuje dekle, ki je že
tako nesrečno in brez obrambe«. Matfa Petrovna se je prišla opravičit Dunji in
poskrbela, da se je glas o Dunjini nedolžnosti naglo raznesel po mestu, »vsa gnusnost
te zadeve pa je z neizbrisno sramoto padla na njenega moža«. Dunjo so zdaj »takoj
začeli vabiti, naj bi poučevala v raznih hišah«, in »sploh so se vsi začeli nekam posebno spoštljivo vesti proti nji«.
»Vse to je,« nadaljuje mati, »največ pripomoglo k tistemu nepričakovanemu
naključju, ki zdaj napoveduje, lahko rečem, spremembo vse naše usode. Vedi, ljubi
Rodja, da se je Dunji oglasil ženin in da je že privolila, o čemer ti hitim poročati ...
Ženin je dvomi svetnik Pjotr Petrovič Lužin, daljni sorodnik Marfe Petrovne, ki je k tej
zaroki veliko pripomogla.« Nadalje piše mali, da gre za premožnega in uglednega
ženina, ki je sicer »star že petinštirideset let, vendar je dokaj prijetne zunanjosti in še
kar mikaven za ženske oči«. Kake posebne ljubezni med njim in Dunjo seveda ni, toda
Dunja ni samo pametno dekle, temveč je hkrati tudi blaga kakor angel »in si bo štela
v dolžnost, da osreči moža, ki bo gotovo tudi znal skrbeti za njeno srečo ...« Edino, kar
je zmedlo mater, je bila Lužinova izjava, da »je že prej, ko Dunje še ni poznal, sklenil
vzeti dekle, ki bo pošteno, vendar brez dote, in vsekakor takšno, ki je okusilo revščino;
kajti po njegovih mislih ne sme mož svoji ženi nič dolgovati, pač pa je mnogo bolje, da
ima žena moža za svojega dobrotnika.«
Lužin se prav zdaj odpravlja v Peterburg, kjer bi rad odprl odvetniško pisarno.
Obe, mati in Dunja, upata, da bo njega, Rodjo, zaposlil v svoji pisarni in da ga bo tudi
pri študiju denarno podpiral. Dunja sploh sanja samo o tem, kako bo po poroki
pomagala svojemu bratu. Sicer pa bosta tudi onidve kmalu za Lužinom pripotovali v
Peterburg, tako da se bodo po skoraj triletni ločitvi kmalu lahko spet videli in objeli.
Vzaključku pisma mati piše: »Rad imej svojo sestro Dunjo, Rodja. Ljubi jo tako,
kakor Dunja tebe ljubi, in vedi, da te ljubi brezmejno, bolj kakor sama sebe. Ona je
angel, ti Rodja, pa si najino vse - vsa najina nada in ves najin up.«
84
Skoraj ves čas, ko je Raskolnikov bral, že prav od začetka pisma, mu je bil obraz
moker od solz; ko pa je končal, je bil njegov obraz bled, krčevito spačen, in težak,
grenak, zloben nasmeh mu je zvijal ustnice. Naslonil je glavo na svojo prazno,
obrabljeno blazino in dolgo dolgo premišljeval. Srce mu je silovito razbijalo in misli
so ga močno vznemirjale. Nazadnje mu je v tej rumeni sobici, ki je bila podobna
omari ali skrinji, postalo tesno in pričelo ga je dušiti. Oko in misel sta želela
prostora. Pograbil je klobuk in odšel, to pot ne več v strahu, da bi na stopnicah koga
srečal; na to je kar pozabil. Obrnil se je proti Vasiljevske- mu otoku, čez V-i
prospekt, kakor bi hitel tja po opravku, toda hodil je, po svoji navadi, ne da bi pazil
na pot, in glasno govoril sam s seboj, čemur so se ljudje, ki so ga srečevali, zelo
čudili. Mnogi so ga imela za pijanega.
17
IV.
Materino pismo ga je izmučilo. Glede poglavitne, temeljne točke pa ni niti za
trenutek dvomil, še tedaj ne, ko je pismo bral. »Do te možitve ne sme priti, dokler
živim - in vrag naj vzame gospoda Lužina!«
»Kajti stvar je očitna,« je mrmral sam pri sebi, smehljajoč se v zlobnem,
vnaprejšnjem zmagoslavju nad uspehom svojega sklepa. »Ne, mamica, ne, Dunja,
ne dam se vama prevarati! ... In se še opravičujeta, da me nista vprašali za svet in
sta opravili brez mene! Ta je lepa! Mislita, da se zdaj ne da več razdreti; pa bomo
videli, če se da ali ne!«
Raskolnikov se zaveda, da se hoče sestra žrtvovati zanj, mu omogočiti, da dokonča
študij in se uveljavi v družbi, pa čeprav bo sama zaradi tega postala žena človeka, ki
ga ne ljubi in niti ne spoštuje. Take žrtve Raskolnikov ne misli spreje- tl- Obenem pa se
sprašuje:
»A kaj boš storil, da se to ne zgodi? Jima boš mar prepovedal? Kakšno pravico
pa imaš? Kaj jima moreš oblju
85
biti, da bi imel takšno pravico? Da jima boš posvetil vse svoje življenje, vso svojo
prihodnost, ko dokončaš študije in dobiš službo? A do tega je vendar še daleč, in
zdaj? ... Čez deset let bo mati že slepa od pletenja, in, kdo ve, najbrž tudi od solz; od
posta bo shirala; in sestra? No, le zamisli si, kaj utegne biti s sestro čez deset let ali
nemara že v teh desetih letih?«
Tako se je kar z nekakšnim užitkom mučil in vznemirjal nad temi vprašanji.
Sicer pa vsa ta vprašanja niso bila nova in nepričakovana, temveč stara in so ga že
davno pekla. Davno davno že se je porodila v njem vsa ta sedanja žalost, rasla in se
kopičila, dokler ni zadnji čas dozorela in se zbrala v obliki strašnega, divjega in
fantastičnega vprašanja, ki mu je trgalo srce in misel, ko je terjalo rešitev in se ni
dalo odgnati. Zdaj pa je materino pismo nenadoma kakor strela udarilo vanj. Jasno
je bilo, da zdaj ni časa za žalovanje, nedejavno trpljenje in jalovo razmišljanje o
tem, da so vprašanja nerazrešljiva, temveč da je brezpogojno treba nekaj storiti, in
to takoj, brez odlašanja. Naj stane kar hoče, treba se je bilo odločiti, za karkoli - ali
pa ...
»Ali pa se povsem odpovedati življenju!« je v obupu zavpil. »Enkrat za vselej se
pokorno vdati v usodo, kakršna je, in zadušiti v sebi vse, se odpovedati vsaki
pravici do veljave, življenja in ljubezni!«
»Razumete, ali razumete, spoštovani gospod, kaj to pomeni, če se človek nima
več kam obrniti?« se je spomnil včerajšnjega vprašanja Marmcladova. »Kajti treba
bi bilo, da bi imel vsak človek vsaj en kraj, kamor bi mogel iti ...«
Tedaj pa se je zdrznil: neka misel, prav tako včerajšnja, mu je znova spreletela
glavo. Vendar se ni zdrznil zato, ker ga je spreletela ta misel. Saj je vedel, vnaprej je
slutil, da ga bo neogibno spreletela, in jo je že pričakoval; toda ta misel je bila danes
popolnoma drugačna kakor včeraj. Razlika je bila v tem, da je bila pred mesecem
dni in celo še včeraj zgolj privid ... zdaj pa se je nenadoma vračala ne kot privid,
temveč v nekakšni novi, grozeči, povsem neznani mu obliki in se je sam tega precej
zavedel ... Kri mu je udarila v glavo in pred očmi se mu je stemnilo.
86
»A kam neki grem?« je nenadoma pomislil. »Čudno. Nekakšen namen sem
vendar imel, ko sem šel z doma. Ko sem prebral pismo, sem se precej odpravil ... Na
18
Vasiljevski otok, k Razumihinu sem hotel iti, da, tja ... zdaj ... se spominjam. A zakaj
pravzaprav? In kako se mi je misel, da bi šel k Razumihinu, prav zdaj zapodila v
glavo? To je nenavadno.«
Čudil se je sam sebi. Razumihin je bil eden njegovih bivših tovarišev na
univerzi. Nenavadno je bilo, da Raskolnikov, ko je bil še na univerzi, tako rekoč ni
imel tovarišev, da se je od vseh odmikal, da ni k nikomur hodil in da tudi ni rad
videl, da bi drugi prihajali k njemu. Sicer pa so se tudi ti skoraj vsi odvrnili od njega.
Ni se udeleževal ne skupnih srečanj ne razgovorov in zabav. Učil se je na vse
kriplje, ne da bi si prizanašal, in zaradi tega so ga tudi spoštovali, toda rad ga ni
imel nihče.
Z Razumihinom sta se še nekako razumela, se pravi, ne ravno razumela, a
vendar je bil proti njemu vsaj dostopnejši in odkritejši. Z Razumihinom pa tudi ni
bilo moč drugače občevati, kajti bil je nenavadno vesel in prijazen fant, dobrosrčen
do prostodušnosti. Bil je zelo reven, vendar se je preživljal popolnoma sam in si
služil denar z raznim priložnostnim delom. Vedel je nešteto virov, kjer se je dalo,
seveda z delom, kaj zaslužiti. Nekoč vso zimo sploh ni kuril svoje sobe in je trdil, da
je tako celo bolj prijetno, ker se v mrazu bolje spi. Raskolnikov že kakšne štiri
mesece ni bil pri njem, Razumihin pa niti ni vedel, kje Raskolnikov stanuje. Pred
kakima dvema mesecema sta se bila nekoč slučajno srečala na ulici, toda
Raskolnikov se je odvrnil in celo zavil na drugo stran, da bi ga ta ne opazil.
Razumihin pa je bil šel mimo, čeprav ga je videl, ker ni maral vznemirjati prijatelja.
V.
»Zares, še nedavno tega sem hotel prositi Razumihina 2a kakšno delo, da bi mi
priskrbel ure ali karkoli drugega ...« je pomislil Raskolnikov, »a s čim mi more zdaj
po87
magati? Denimo, da mi dobi ure, denimo, da razdeli z mano celo zadnjo kopejko, če
jo namreč ima, tako da bi bilo moč kupiti škornje in popraviti obleko in bi lahko hodil poučevat ... hm ... No, in potem? Kaj naj storim z nekaj peticami? Mi je zdaj teh
mar? Res, smešno je, da sem se napotil k Razumihinu ...«
Vprašanje, zakaj se je zdaj namenil k Razumihinu, ga je vznemirjalo bolj, kot se
mu je samemu zdelo; razburjeno je iskal v tem dozdevno vsakdanjem ravnanju
nekega drugega, zanj zloveščega pomena.
»Kako, sem mar res hotel s pomočjo edinega Razumi- hina urediti vso stvar?
Sem res videl v Razumihinu rešilni izhod?« se je začudeno spraševal.
Premišljeval je in se drgnil po čelu; in čudno, po dolgem razmišljanju mu je
nenadoma, skoraj sama od sebe, preletela glavo čudna misel.
»Hm ... k Razumihinu,« je povsem mimo spregovoril, kakor da bi šlo za odločilni
sklep, »k Razumihinu seveda pojdem, to vsekakor ... ali - ne zdaj ... K njemu pojdem
... drugi dan po tistem, ko bo tisto storjeno in bo teklo vse že po novem tiru ...«
Tedaj pa se je nenadoma zavedel.
»Po tistem,« je vzkliknil in planil s klopi, »se bo mar tisto zgodilo? Ali je mogoče,
da se bo res zgodilo?«
Pustil je klop in krenil dalje, toliko da ni stekel; najprej se je hotel vrniti nazaj,
domov, toda pot domov se mu je na lepem zdela strašno zoprna: prav tam doma, v
kotu, v tistem groznem prostoru je vendar vse to že dalj kot mesec dni dozorevalo
... In tako je šel, ne da bi vedel kam.
19
Ko je prišel mimo obedovalnice, nekakšne javne kuhinje, je začutil, da je lačen.
Stopil je noter, popil kozarec žganja in pojedel pogačo z nekakšnim nadevom.
Žganja že zelo dolgo ni pil, zato se je učinek v trenutku pokazal: noge so mu
mahoma otrpnile in silna zaspanost ga je začela obhajati. Obrnil se je proti domu;
ko pa je prišel do Petrovega otoka, je v popolni onemoglosti obstal; zapustil je
cesto, stopil v grmovje, padel v travo in še tisto minuto zaspal.
88
Raskolnikov je sanjal strašne sanje. Ponesle so ga v otroška leta, ko je bil še v
domačem mestecu. Sedem let ima in se na prazničen dan z očetom sprehaja v
mestni okolici. Nekaj korakov od zadnjega predmestnega vrta stoji krčma, velika
krčma, ki mu je zmeraj zbujala na moč neprijeten vtis in celo strah, kadar je na
sprehodih z očetom prišel mimo nje.
Tam je bila vedno velika truma ljudi, in tako hudo so se drli, krohotali in
preklinjali, tako grdo in hripavo so peli in tako pogosto so se pretepali ...
In zdaj se mu sanja, da gresta z očetom po cesti in stopata mimo krčme; drži se
očeta za roko in se strahoma ozira na krčmo. Nekaj posebnega zbuja njegovo
pozornost: toliko ljudstva je danes tu, kakor da bi bila veselica, truma praznično
nališpanih meščank, njihovih mož in vsakovrstne sodrge. Vsi so pijani, vsi
prepevajo pesmi, pri vhodu v krčmo pa stoji kmečki voz, čuden kmečki voz. Eden
tistih velikih kmečkih voz je, ki vpregajo vanje težke delovne konje in prevažajo na
njih blago in vinske sode.
Zdaj pa, čudna reč, so vpregli v tak velik tovorni voz majhno, suho svetloijavo
kmečko kljuso. Nenadoma nastane velik hrup: s petjem, krikom in brenkanjem na
balalajke se usujejo iz krčme sami taki veliki, neznansko pijani kmetje v rdečih in
višnjevih srajcah, s suknjami okrog ramen. »Sedite, vsi sedite!« kriči eden, še mlad,
s tolstim vratom in mesnatim kakor korenje rdečim licem, »vse vas popeljem, le
sedite!« Tisti mah pa se začuje smeh in klici:
»Takšno kljuse nas bo peljalo? Beži no!«
»Si mar ob pamet, Mikolka, ali kaj, da zaprežeš to kobilico v takšenle tovorni
voz!«
»Bratci, ta rjavka ima prav gotovo že svojih dvajset let!«
»Sedite, vse vas popeljem!« spet zavpije Mikolka, skoči sam prvi na voz, prime
za vajeti in se v vsej svoji velikosti razkorači na sprednjem delu.
»Sedite, sem rekel! V skok jo poženem! V skok bo morala teči!« In vzame bič v
roke in se z veseljem pripravlja, da useka po rjavki.
tyusa: star, onemogel konj.
»Tak sedite, kaj se obirate!« se krohoče truma. »Slišite, v skok bo tekla!«
»Pojdi no, ta že deset let ni dirjala v skok!«
»Pa bo zdaj!«
»Naj se vam nič ne smili, bratci, vzemite vsak svoj bič in se pripravite.«
»Udri! Vžgi jo!«
S krohotom in dovtipi se vzpejajo na Mikolkov voz. Šest jih je že zlezlo nanj, a je še
prostora. S seboj vzamejo tudi neko debelo, rdečelično kmetico.
Dva fanta na vozu precej vzameta vsak svoj bič, da bi pomagala Mikolku. Začuje se
»hi!«, kobilica poteza, kar ji moči dajo, a ne samo da ne more v dir, temveč še v korak komaj vleče, samo z nogami drobi in hrope in se seseda pod udarci treh bičev,
ki se kakor grah usipajo nanjo. Smeh na vozu in med množico se podvoji, Mikolka
20
pa je besen in v svoji togoti čedalje huje klesti po kobilici, kakor bi zares pričakoval
od nje, da bo planila v skok.
»Bijte jo do smrti!« kriči Mikolka. »Za to je ravno še dobra. Ubijem jo!«
»Kaj nisi kristjan, ali kaj, ti zlodej!« zavpije iz trume star mož.
»Je mar že kdo videl, da bi tak konjič vlekel tolikšen tovor,« doda nekdo drug.
»Ugonobiš jo!« kriči tretji.
»Ne brigaj se! Moja last je! Kar hočem, tudi storim. Še ti prisedi! Vsi prisedite.
Brezpogojno hočem, da steče v skok! ...«
Tedaj pa izbruhne hkraten krohot in zagrne vse druge glasove: kobilica ni mogla
prenesti čedalje gostejših udarcev in je v svoji nemoči začela brcati.
»Da bi te zlodej!« se Mikolka besno zadere, vrže bič od sebe, se skloni in pobere z
dna voza dolgo, debelo ojnico, jo z obema rokama prime za konec in silovito
zamahne nad rjavko.
»Raztreščil jo bo!« vpijejo naokrog.
»Ubije jo!«
»Moja last je!« zakriči Mikolka in na vso moč spusti ojnico. Začuje se težak udar.
90
Mikolka zamahne drugič, in drugi udarec pade z vso silo na hrbet nesrečne
kljuse. Ta se sesede z vsem zadkom, vendar se požene kvišku in vleče, vleče z
zadnjimi močmi, da bi spravila voz naprej; od vseh strani pa žvižga po njej šest
bičev, in ojnica se znova vzdigne in pade tretjič, četrtič, odmerjeno in z zamahom.
Mikolka besni, ker je ne more ubiti z enim udarcem.
»Še živi!« kriče naokrog.
»Eh, da bi te komarji! Napravite prostor!« nečloveško zakriči Mikolka, vrže
ojnico proč, se znova skloni v voz in vzdigne iz njega železen drog. »Pazite!« zavpije
in z vsem zamahom, kolikor mu dajo moči, udari po svojem nesrečnem konjiču.
Udarec je padel, kobilica se je zamajala, se sesedla, hotela še enkrat potegniti, a
drog ji je vnovič z vso silo padel po hrbtu, in telebnila je na tla, kakor da bi ji hkrati
spodsekali vse štiri noge.
»Dotolcite jo!« krikne Mikolka in skoči z voza, kakor bi se sam sebe ne zavedal.
Še nekaj fantov, prav tako zariplih in pijanih, pograbi, kar pade komu v roke - biče,
palice, ojnico - in plane k poginjajoči kobilici. Mikolka se postavi ob stran in prične
udrihati z drogom po njenem hrbtu. Kljuse steguje gobec, s težavo diha in poginja.
»Pokončal jo je!« kriče v trumi.
»Pa bi bila dirjala v skok!«
»Moja last je bila!« kriči Mikolka z drogom v rokah in s krvavo zariplimi očmi.
Stoji, kakor bi mu bilo žal, da nima več koga tolči.
Ubogi deček pa več ne ve, kaj dela. Kriče se prerije skozi trumo do rjavke,
objame njeno mrtvo, krvavo glavo in jo poljublja, poljublja na oči, na ustnice ...
Potem nenadoma poskoči in se s svojimi drobnimi ročicami besno vrže na Mikolka.
Tisti hip pa ga oče, ki se je že dolgo podil za njim, naposled zgrabi in odnese iz
množice.
»Pojdiva, pojdiva!« mu pravi. »Domov pojdiva!«
»Očka, zakaj so ... ubogega konjička ... ubili?« hlipne deček, toda dih mu zastaja in
namesto besed se mu trga- J° iz stisnjenih prsi le kriki.
91
»Pijani so, norčije uganjajo, nama ni to nič mar - pojdiva!« pravi oče. Deček se z
21
rokami oklene očeta, a v prsih mu je tesno, tesno. Zasopsti hoče, vzkrikniti, in se
prebudi.
Prebudil se je ves v potu; lasje so mu bili mokri od potu, sapa mu je zastajala in
v grozi se je privzdignil.
»Hvala bogu, bile so le sanje!« je rekel globoko sopeč in sedel pod drevesom
pokonci. »A kaj pomeni to? Pa ne, da bi se me lotevala vročica? Take grde sanje!«
Vse njegovo telo je bilo kakor razbito, in v duši mu je bilo kalno in temno. Oprl
je komolce na kolena in naslonil glavo v obe dlani.
»Moj bog,« je vzkliknil, »je mar mogoče, je mar mogoče, da res vzamem sekiro
in začnem biti po glavi in ji razčesnem črepinjo ... in bom spodrsaval po lepljivi,
topli krvi, vlamljal ključavnico, kradel in se tresel; da se bom skrival, ves oblit s
krvjo ... s sekiro v rokah ... O, Gospod, kaj res?«
Ko je tako govoril, je trepetal kakor list na vodi.
»A kaj le trapam!« je nadaljeval in se kakor v globoki osuplosti znova vzravnal.
»Saj sem vendar vedel, da tega ne prenesem, čemu sem torej ves čas do tega
trenutka mučil sam sebe? Še včeraj, še včeraj, ko sem šel delat tisto ... preskušajo,
še včeraj mi je bilo popolnoma jasno, da ne bom zdržal ...«
Spravil se je na noge, zavzeto pogledal okrog sebe, kakor bi se čudil temu, kako
je prišel sem, in krenil proti T-vemu mostu. Bil je bled, oči so mu gorele,
onemoglost se mu je bila razlila po vseh udih, a vendar je začel nenadoma nekam
laže dihati. Začutil je, da je že odvrgel to strašno breme, ki ga je toliko časa tlačilo,
in v duši sta mu spet zavladala mir in olajšanje.
»Gospod!« je molil sam pri sebi, »pokaži mi pravo pot, pa se odpovem tej svoji
prekleti ... blodnji!«
Pozneje, ko se je spominjal tega časa in vsega, kar se je bilo te dni z njim
zgodilo, minuto za minuto, točko za točko in črto za črto, ga je do praznoverja
presenečala neka, čeprav v resnici ne preveč nenavadna okoliščina, v kateri
92
je potem vendarle zmeraj videl vnaprejšnjo odločitev svoje usode.
Nikakor namreč ni mogel doumeti in si razložiti, zakaj se utrujen in zmučen ni
vrnil domov po najkrajši poti, temveč je šel čez Seneni trg, kjer ni imel kaj iskati.
Ovinek ni bil velik, vendar očiten in popolnoma nepotreben. Seveda, mnogo in
mnogokrat se je bil že vračal domov, ne da bi se zavedal ulic, po katerih je hodil.
Toda zakaj, se je zmeraj vpraševal, zakaj se je bilo pripetilo takšno važno, zanj tako
odločilno in hkrati tako skrajno naključno srečanje prav na Senenem trgu (koder
niti ni imel kaj iskati) in kakor nalašč ravno tedaj, ob tej uri, v takem trenutku
njegovega življenja, posebno pa še ob takem razpoloženju njegovega duha, v
okoliščinah, ob kakršnih edino je to srečanje lahko imelo na vso njegovo usodo
najodločilnejši in dokončen učinek? Prav kakor da bi ga bilo tu nalašč čakalo!
Bilo je okrog desete ure, ko je šel po Senenem trgu. Vsi trgovci so že
pospravljali in zapirali svoje branjarije in se odpravljali domov.
Ravno ob K-ni stranski ulici, na vogalu, sta neki meščan in njegova žena
prodajala na dveh mizah svoje blago: sukanec, trakove, žepne rutice itd. Tudi ta dva
sta se odpravljala domov, a sta se nekoliko zadržala; pogovarjala sta se z znanko, ki
je bila pristopila. Ta znanka je bila Lizaveta Ivanovna ali kratko, Lizaveta, kakor so
jo vsi imenovali, mlajša sestra prav tiste oderuhinje Aljone Ivanovne, h kateri je šel
prejšnji dan Raskolnikov zastavit uro in delat preskušnjo ... O tej Lizaveti je že
22
davno vse vedel in tudi ona ga je površno poznala. Bila je visoko, nerodno, plašno
'n mirno, toliko da ne slaboumno dekle kakih petintridesetih let, popolna sužnja
svoje sestre, za katero je delala noč in dan, trepetala pred njo in celo prenašala
njene udarce. S culico v roki je zamišljeno stala pred meščanom m njegovo ženo ter
ju pazljivo poslušala. Ta dva sta ji s Posebno vnemo nekaj dopovedovala. Ko jo je
Raskolnikov 111pričakovano zagledal, se ga jc polotil čuden občutek, podoben
globokemu presenečenju, čeprav ni bilo v tem sre- Caniu nič nenavadnega.
93
»Sami se odločite, Lizaveta Ivanovna,« je meščan glasno prigovarjal. »Dajte,
pridite jutri okrog sedme ure. Tudi drugi pridejo.«
»Jutri?« je zamišljeno rekla Lizaveta, kakor da se ne more odločiti.
»V kakšen strah vas je pripravila Aljona ivanovna!« je zaregljala trgovka,
živahna ženica. »Če vas pogledam, saj ste kakor majhen otrok. In vam niti rodna
sestra ni, le po pol sestra, pa si je prisvojila takšno oblast!«
»Pa ne pravite Aljoni Ivanovni to pot ničesar,« se je oglasil mož, »tak je moj svet
in pridite k nam, ne da bi jo prosili. Prilika je ugodna. Boste videli.«
»Naj torej pridem?«
»Jutri okrog sedmih; tudi od onih pride kdo; tako se lahko osebno odločite.«
»Tudi samovarček pristavimo,« je dodala žena.
»Dobro, pridem,« je rekla Lizaveta, ki je še zmeroj razmišljala, in se začela
počasi odpravljati.
Raskolnikov je bil tedaj že mimo in ni slišal ničesar več. Tiho, neopazno je
stopal mimo njih, prizadevajoč si, da bi ne preslišal niti besedice. Prvotna osuplost
se mu je polagoma spremenila v grozo, po hrbtu kakor da bi ga spreletaval mraz.
Zvedel je, povsem nepričakovano zvedel, da jutri, natanko ob sedmih zvečer,
Lizavete, starkine sestre in edine sostanovalke, ne bo doma in da bo potemtakem
starka natanko ob sedmih zvečer sama v svojem stanovanju.
Do njegovega stanovanja je bilo samo še nekaj korakov. Stopil je v svojo sobico,
kakor da bi bil obsojen na smrt. O ničemer ni razmišljal in razmišljati tudi ni bil
zmožen; toda z vsem svojim bitjem je nenadoma začutil, da nima več ne
svobodnega razuma ne volje in da je vse dokončno odločeno.
Seveda, tudi ko bi leta in leta čakal ugodne priložnosti, da izvrši svoj namen,
najbrž ne bi mogel dočakati ugodnejše, kot je bila ta, ki se mu je ponudila tako
nepričakovano. V vsakem primeru bi bilo težko že prejšnji večer bolj natančno in
brez tveganja, brez vsakega sumljivega povpra94
sevanja in vohunjenja dognati, da bo ob tej uri starka, na katero pripravlja roparski
napad, popolnoma sama doma.
VI.
Raskolnikov je pozneje slučajno izvedel, zakaj sta meščan in njegova žena
povabila Lizaveto k sebi. Stvar je bila na moč vsakdanja in ni imela na sebi nič
bogve kako nenavadnega. Neka tuja in obubožana družina je prodajala svoje stvari,
obleko in podobno, samo žensko blago. Ker prodajanje na trgu ni bilo ugodno, so
iskali preprodajalko, in Lizaveta se je ukvarjala s takimi posli ...
Toda Raskolnikov je zadnji čas postal praznoveren. Še pozimi mu je dal neki
znanec, študent, naslov stare Aljo- ne Ivanovne, za primer, če bi hotel kdaj kaj
zastaviti. Dolgo ni šel k nji, ker je imel tisti čas še ure in se je nekako prebijal. Pred
23
poldrugim mesecem pa se je spomnil njenega naslova; imel je dvoje stvari, ki jih je
bilo moč zastaviti: staro očetovo srebrno uro in majhen zlat prstan s tremi rdečimi
kamenčki, ki mu ga je bila pri slovesu podarila sestra v spomin. Sklenil je, da
ponese prstan; ko je starko našel, je že ob prvem pogledu, še preden je kaj posebnega vedel o nji, začutil do nje nepremagljivi stud, vzel od nje dva bankovca in
stopil spotoma v neko zanikrno gostilnico. Naročil je čaja, sedel in se globoko
zamislil ... Po- leg njega sta sedela za drugo mizico študent in mlad častnik.
Nenadoma je zaslišal, da pripoveduje študent o oderuhinji Aljoni Ivanovni in mu
narekuje njen naslov. Že to se je zdelo Raskolnikovu nekam čudno: pravkar je prišel od nje, in tadva govorita ravno o njej. To je bilo seveda naključje, vendar se ni
mogel otresti nekakšnega hudo nenavadnega občutka, da so razne podrobnosti o
Aljoni Ivanovni, ki jih je pričel pripovedovati študent tovarišu, Pravzaprav
namenjene njemu.
»Imenitna babnica,« je pravil, »od te lahko vsak čas do- *š denar. Bogata je
kakor Jud; pet tisoč lahko precej odri- ne> vendar ji tudi zastavki po rublju niso za
malo. Naših
95
fantov je bilo že nekaj pri nji. Samo strašanska mrha je ...« In začel je praviti, kako je
hudobna in sitna, da, če le za en dan zamudiš rok, že prodá zastavek. Posoja
štirikrat manj, kot je stvar vredna, odstotkov pa jemlje na mesec po pet ali celo po
sedem. Študent se je razbrbljal in razen tega še povedal, da ima starka sestro,
Lizaveto, da jo, majhna in nemarna kakor je, vsak hip pretepa in jo drži v popolni
služnosti, kakor majhnega otroka, čeprav je Liza- veta vendarle kakih osem pedi
velika:
Začela sta govoriti o Lizaveti. Študent je pripovedoval o nji z nekakšnim
posebnim veseljem in se venomer smejal, častnik pa ga je z velikim zanimanjem
poslušal in poprosil študenta, naj pošlje Lizaveto k njemu, da mu zašije perilo.
Raskolnikov ni preslišal nobene besede in je tako vse naenkrat zvedel: Lizaveta je
bila starkina mlajša, po pol sestra (od druge matere) in je imela že petintrideset let.
Delala je za sestro noč in dan, bila pri hiši namesto kuharice in perice, razen tega pa
šivala za prodajo, hodila celo pode pomivat in oddajala ves zaslužek sestri.
Nobenega naročila in nikakršnega dela ni smela sprejeti brez starkinega
dovoljenja. Starka je bila že napravila oporoko, kar je. bilo znano tudi Lizaveti,
kateri ni zapisala niti groša; ves denar je namenila nekemu samostanu, v večno
molitev za Aljonino dušo.
»Veš, kaj ti povem: to prekleto starko bi lahko ubil in oropal, in verjemi mi, da
bi me vest nič ne pekla za to,« je razgreto dodal študent.
Častnik se je zakrohotal, Raskolnikov pa se je zdrznil. Kako čudno je bilo to!
»Dovoli, da ti postavim resno vprašanje,« se je razburil študent. »Pravkar sem
se seveda pošalil, toda glej: na eni strani bedasta, prismojena, ničeva, hudobna in
bolna stara ženska, ki ni za nobeno rabo, temveč narobe, vsem škoduje, ki niti ne
vé, čemu živi, in ki utegne že jutri sama od sebe umreti. Razumeš? Razumeš?«
»No, seveda razumem,« je odgovoril častnik, in se pozorno zagledal v
razvnetega prijatelja.
»Poslušaj me dalje. Na drugi strani pa mlade, nove moči, ki jalovo propadajo,
ker jim nihče ne pomaga - in teh
96
24
je na tisoče, povsod so! Sto, tisoč dobrih del bi bilo moč narediti s starkinim
denarjem, namenjenim samostanu. Sto, nemara tisoč življenj bi se dalo speljati na
pravo pot, na ducate družin rešiti beraštva, razkroja, pogina, razvrata, bolnišnic za
spolne bolezni - in vse to za njen denar. Ubij jn vzemi njen denar, da se potlej z
njegovo pomočjo posvetiš delu za vse človeštvo in obči blagor; kako misliš, ali bi se
tak majcen zločin ne dal izbrisati s tisoč dobrimi deli? Za eno življenje - tisoč
življenj, rešenih gnilobe in razkroja! Ena smrt in sto življenj v zameno - tu vendar
tudi aritmetika nekaj velja! In kaj pomeni na vesoljni tehtnici življenje jetične,
bedaste in hudobne stare ženice? Nič več kakor življenje uši ali ščurka, pa niti
toliko ni vredno, zato ker je starka škodljiva. Zajeda se v tuje življenje; hudobna je;
nedavno je Lizaveto iz togote ugriznila v prst, tako da bi ji ga skorajda morali
odrezati!«
»Seveda ni vredna, da živi,« je pripomnil častnik, »tako je pač v prirodi.«
»Eh, dragi, a prirodo vendar popravljajo in usmerjajo, sicer bi se morali utopiti
v samih predsodkih. Brez tega bi ne bilo niti enega velikega človeka. ,Dolžnost’,
,vest’, pravijo ljudje - saj zoper dolžnost in vest nič ne ugovarjam, samo - kako si pa
razlagamo dolžnost in vest? Čakaj, še eno vprašanje ti postavim. Poslušaj!«
»Ne, daj, da jaz tebe nekaj vprašam!«
»No!«
»Ti, ki zdajle govoriš in pridigaš, mi rajši povej: ali misliš ti sam ubiti starko, da
ali ne?«
»Razume se, da ne! Zaradi pravičnosti govorim ... Zame tu sploh ne gre ...«
»Po mojem pa ni tu nobene pravičnosti, če se ti sam ne odločiš!«
Raskolnikov je bil nenavadno razburjen. Resda so bili to najbolj vsakdanji in
najbolj pogosti pogovori in misli mladih ljudi, pogovori in misli, kakršne je bil že
marsikateri- krat slišal, čeprav v drugačni obliki. Vendar, zakaj se mu Je prav zdaj
zgodilo, da je slišal tak razgovor in take misli, ko so se pravkar porodile v njegovi
lastni glavi ... na
97
tanko take misli? In zakaj je moral prav tedaj, ko je prišel s takimi mislimi, od starke,
kakor nalašč naleteti na ta pogovor v gostilni. To sovpadanje se mu je zdelo zmeraj
čudno: kot da se je za vsem tem skrivala nekakšna vnaprejšnja določitev in navodilo
...
Ko se je vrnil s Senenega trga, se je vrgel na divan in negibno presedel celo uro.
Medtem se je stemnilo; sveče ni imel, saj mu niti na misel ni prišlo, da bi prižgal luč.
Nikoli se ni mogel spomniti, ali je takrat sploh o čem razmišljal. Nazadnje je spet
začutil mrzlico in domislil se je, da na divanu laliko tudi leže. Tako je potonil v
globoko, svinčeno spanje ...
Spal je nenavadno dolgo in brez sanj. Nastasja, ki je drugo jutro ob desetih
stopila v njegovo izbo, ga je komaj zbudila. Prinesla mu je čaja in kruha.
»Že spet spi!« je nejevoljno vzkliknila. »Kar naprej spi!«
Z naporom se je privzdignil. Glava ga je bolela; komaj se je spravil na noge, je že
spet omahnil na divan.
»Že spet hoče zaspati!« je zaklicala Nastasja. »Si mar bolan, ali kaj?«
Nič ni odgovoril.
»Češ čaja?«
»Pozneje,« je s težavo spregovoril, zaprl oči in se obrnil proti steni.
25
Nastasja je za hip obstala pri njem.
»Pa je menda res bolan,« je rekla, se obrnila in odšla.
Kasneje mu je Nastasja prinesla še juho, a se je Raskolnikov hrane komaj dotaknil Iz
čudnih blodenj ga je prebudilo bitje ure.
Zdrznil se je, se zavedel, privzdignil glavo, pogledal na okno in pomislil, koliko
pač utegne biti; v trenutku se je povsem streznil in poskočil, kakor da bi ga vrglo z
divana. Po prstih se je splazil do vrat, jih potihoma odprl in začel prisluškovati dol
proti stopnicam. Srce mu je strašno razbijalo. Toda na stopnicah je bilo vse tiho,
prav kakor bi vsi spali ... Nezaslišano in čudno se mu je zdelo, da je mogel
98
v taki nezavestni pozabi spati od včeraj do danes in ni bil še nič storil, nič pripravil
... Medtem pa je ura bila nemara že šest ... In nenadoma se ga je namesto spanja in
otopelosti polastil čuden, mrzličen, nekam raztresen nemir. Sicer pa ni bilo treba
velikih priprav. Napenjal je vse moči, da bi vse preudaril in nič ne pozabil; toda srce
mu je tako razbijalo in tolklo, da je komaj dihal. Predvsem je bilo treba napraviti
zanko in jo prišiti k površniku. Segel je pod blazino in poiskal med stlačenim
perilom pod njo staro, umazano, že povsem raztrgano srajco. Iz nje je napravil palec širok in osem palcev dolg trak, ga zložil v dvoje, slekel svoj široki, močni poletni
površnik iz nekakšnega debelega bombažnega blaga (svoje edino vrhnje oblačilo)
in pričel pritrjevati konca traku na podlogo. Roke so se mu pri šivanju tresle,
vendar se mu ga je posrečilo prišiti tako, da ni bilo od zunaj nič videti, ko je spet
oblekel površnik. Iglo in nit je imel že davno pripravljeni; oboje je ležalo v mizici,
zavito v papirček. Zanka je bila njegova lastna, kaj spretna iznajdba; bila je
namenjena za sekiro. Po ulici pač ni mogel nesti sekire v rokah. Če bi jo pa skril pod
površnik, bi jo bilo treba vendarle držati z roko, kar bi lahko kdo opazil. Zdaj pa, ko
je imel zanko, mu jo je bilo treba samo z rezilom obesiti vanjo, pa bo vso pot mimo
visela pod pazduho. Če je vtaknil roko v stranski žep površnika, je lahko tudi držal
za konec toporišča, da ni mahalo sem ter tja; in ker je bil površnik zelo širok, prava
vreča, tudi ni bilo moč z zunanje strani opaziti, da skozi žep z roko nekaj drži. Tudi
to zanko si je bil izmislil že pred dvema tednoma.
Ko je to opravil, je vtaknil prste v majhno režo med svojim divanom in podom,
pobrskal okrog levega vogala in privlekel na dan že davno pripravljen zastavek, ki
je bil tamkaj skrit. Sicer pa ta zastavek ni bil noben zastavek, temveč navadna,
gladko poskobljena lesena deščica, ne večja in ne debelejša, kot bi utegnila biti
srebrna cigaretnica. To dešči- co je našel med sprehodom na nekem dvorišču, kjer
je bila v stranskem krilu hiše delavnica. Potem je pritrdil na deš- Clc° gladko in
tanko železno ploščico, ki jo je tudi ravno takrat našel na ulici. Položil je ploščici, od
katerih je bila
železna manjša kakor lesena, drugo vrh druge ter ju z nitjo čvrsto zvezal navzkriž;
nato jih je natančno in lično zavil v čist bel papir in jih povezal tako, da ju je bilo
zamudno razvezati, to pa zato, da bi za nekaj časa odvrnil starkino pozornost,
kadar začne odvijati zavojček, in bo tako dobil čas za izvršitev svojega dejanja.
Železna ploščica je bila pri- dejana zaradi teže, da bi starka vsaj v prvem trenutku
ne uganila, da je »zastavek« lesen. Vse to je začasno hranil pod divanom. Komaj je
vzel zastavek v roko, se je od nekod z dvorišča razlegel klic: »Ura je že zdavnaj
sedem!«
»Zdavnaj! Moj bog!«
26
Planil je k vratom, prisluhnil, pograbil klobuk in se začel neslišno ko mačka
spuščati po svojih trinajstih stopnicah navzdol. Zdaj je bilo pred njim najvažnejše ukrasti iz kuhinje sekiro. Za to, da je treba opraviti stvar s sekiro, se je bil zdavnaj
odločil. Imel je sicer tudi zaklcpni vrtnarski nožič, ali na nož in zlasti še na svoje
moči se ni maral zanašati, zato se je dokončno odločil za sekiro.
Vprašanje, kje naj dobi sekiro, ga ni niti malo vznemirjalo, saj ni bilo lažje
naloge kot ta. Stvar je bila v tem, da Nastasje, zlasti ob večerih, ni bilo doma, stekla
je zdaj k sosedovim, zdaj v prodajalno, vrata pa je zmeraj puščala na stcžaj odprta.
In tako ni bilo treba drugega kakor potihoma stopiti v kuhinjo, kadar pride čas,
in vzeti sekiro, uro pozneje, ko bo vse opravljeno, pa se vrniti in jo položiti nazaj ...
Ko je prišel do gospodinjine kuhinje (bila je zmeraj na stežaj odprta), je
previdno poškilil vanjo, da bi se najprej ogledal, ali ni v Nastasjini odsotnosti
gospodinja sama tam, in če te ni, ali so vrata v njeno sobo dobro zaprta, da bi niti
potem kako ne pogledala ven, ko stopi noter po sekiro. A kako je osupnil, ko je
zagledal, da je Nastasja to pot ne samo doma, temveč da v kuhinji celo dela; perilo
jemlje iz košare in ga razobeša po vrvicah! Ko ga je zagledala, je nehala razobešati;
obrnila se je k njemu in gledala za njim ves čas, ko je stopal mimo. Odvrnil je oči in
šel, kakor da ničesar ne vidi. Toda stvar je bila pri kraju: sekire ni imel! Strašna
presenečenost ga je navdala.
100
»Le kako sem prišel na to,« je ugibal, ko je zavil pod jjjšni vhod, »kako sem
prišel na misel, da je prav ta hip zanesljivo ne bo doma? Zakaj, zakaj, zakaj sem bil
tako trdno prepričan o tem?« Bil je ves strt, celo nekam ponižan. Od jeze bi se bil
najrajši sam sebi zakrohotal ... Topa, Živalska togota je zavrela v njem.
Zamišljeno je obstal pred vrati. Da bi stopil na ulico, samo tako, zaradi lepšega,
in se šel sprehajat, se mu je upiralo; da bi se vrnil domov, se mu je upiralo še bolj.
»In kakšno priložnost sem za zmeraj izgubil!« je zamrmral, neodločno stoječ pred
hišnimi vrati, ravno nasproti mračne hišnikove čumnate, ki je bila prav tako
odprta. Nenadoma pa je ves vztrepetal. Iz hišnikove čumnate, komaj dva koraka od
njega, se je spod klopi na desni nekaj zableščalo. Pogledal je naokrog - nikjer
nikogar. Po prstih je stopil k pragu čumnate, se spustil dve stopnici navzdol in s
slabotnim glasom poklical hišnika. »Seveda ga ni doma! Sicer pa je gotovo kje blizu,
mogoče kje zunaj na dvorišču, ker so vrata na stežaj odprta.« Na vrat na nos je
planil proti sekiri - tista svetla stvar je bila namreč sekira - in jo potegnil spod
klopi, kjer je ležala med dvema polenoma; kar tam, ne da bi stopil ven, si jo je
pričvrstil z zanko, vtaknil obe roki v žepe in zapustil hišnikovo čumnato. »Kadar ne
pomaga pamet, pomaga vrag!« je pomislil in se čudno nasmehnil. To naključje ga je
nenavadno ohrabrilo.
Mirno in resno je stopal svojo pot, brez hitenja, da bi ne zbudil komu suma. Po
mimoidočih se je malo oziral in si celo prizadeval, da bi ne gledal ljudem v obraz in
tako ostal čimbolj neopažen. Tedaj pa sc jc spomnil svojega klobuka. »Moj bog!
Predvčerajšnjim sem dobil denar, pa si nisem mogel kupiti čepice!« Kletev se mu je
iztrgala iz duše.
Ko je slučajno pogledal v neko prodajalno, je vidci, da Je tam, na stenski uri, že
deset minut čez sedem. Treba se J® bilo podvizati in hkrati napraviti ovinek, da
obide hišo m pride vanjo z druge strani ...
Prej, kadar se mu je namerilo, da si je v domišljiji slikal vse to, je kakšenkrat
27
mislil, da se bo silno bal. Vendar 2daj ni čutil kdo ve kakšnega strahu, ali pa sploh
nobene
101
ga ... Toda glej, že je bil blizu; tu je bila hiša in tu so bila vrata. Nekje se je oglasila
ura: en udarec. »Kaj, pol osmih da bi že bilo? To ni mogoče, gotovo prehiteva!«
Na njegovo srečo se je med vrati spet ugodno izteklo. Kakor nalašč je tisti hip
ravno pred njim zapeljal skozi hišna vrata velikanski voz sena in ga zaslanjal, ko je
šel skozi vhod; komaj pa je prišel voz skozi vrata na dvorišče, je on bliskovito
smuknil na desno. Tam, onkraj voza, je bilo slišati krike in prerekanje,
Raskolnikova pa ni nihče opazil in nihče mu ni prišel nasproti.
Stopnice k starki so bile blizu, precej na desno od vežnih vrat. Že je bil na
stopnicah ...
Zasopel je in pritisnil roko na razbijajoče srce, pri čemer je hkrati utipal sekiro
in si jo še enkrat popravil; nato se je začel previdno in tiho vzpenjati po stopnicah,
spet in spet prisluškujoč. A tudi stopnice so bile tedaj popolnoma prazne; vsa vrata
so bila zaprta, žive duše ni srečal. V dragem nadstropju je bilo resda neko prazno,
na stežaj odprto stanovanje; tam so delali soboslikarji, a ti se niso niti ozrli po
njem. Obstal je, pomislil in krenil dalje. »Seveda, bolje bi bilo, da bi jih sploh ne bilo
tu, toda ... nad temi sta še dve nadstropji.«
A že je bilo tu četrto nadstropje, tu so bila vrata ...
Sapa mu je zastajala. Za hip ga je spreletela misel: »Ali ne bi odšel ...« Vendar si
ni odgovoril, temveč je začel prisluškovati pred starkinim stanovanjem: grobna
tišina. Potem je še enkrat prisluhnil dol na stopnice, poslušal dolgo, pazljivo ... Nato
je zadnjič pogledal okrog sebe, se opogumil, se vzravnal in še enkrat potipal sekiro
v zanki. »Ali nisem ... hudo bled?« mu je prišlo na misel. »Nisem preveč razburjen?
Nezaupljiva je ... Bi ne počakal še nekoliko, da se srce umiri? ...«
Toda srce se ni hotelo unesti. Narobe, kakor nalašč je razbijalo močneje,
močneje, močneje ... Nič več ni mogel strpeti; počasi je stegnil roko do zvonca in
pozvonil. Cez pol minute je pozvonil znova, nekoliko glasneje.
Nobenega odgovora. Zaman zvoniti je bilo nesmiselno in bi ga pokazalo v čudni
luči. Starka je bila seveda doma,
102
a je bila nezaupljiva in sama. Njene navade je deloma že poznal ... zato je še enkrat
tesno pritisnil uho na vrata. Ali so bili njegovi čuti tako izostreni (kar si je sploh
težko zamisliti) ali se je zares tako dobro slišalo, vsekakor je nenadoma razločil
nekakšno previdno tipanje z roko po kljuki in šum obleke tik ob vratih. Nekdo je
stal pritajeno prav pri ključavnici in prisluškoval od znotraj, kakor on od zunaj;
skrival se je in menda prav tako pritiskal uho na vrata ...
Raskolnikov se je nalašč prestopil in nekoliko glasneje zamrmral, da bi ne bilo
videti, da se skriva; nato je pozvonil v tretje, ne premočno in brez vsake
nestrpnosti. Ko se je kasneje tega jasno in razločno spominjal, je bil ta trenutek za
vedno neizbrisno vtisnjen v njegovem duhu; nerazumljivo mu je bilo, od kod je vzel
toliko zvijačnosti, tem bolj, ker se mu je um od hipa do hipa omračil, svojega telesa
pa skoraj niti čutil ni ... Trenutek kasneje je bilo slišati, da nekdo odpira zapah.
VII.
Vrata so se, kakor zadnjič, odprla za ozko režo; in spet se je iz teme uprla vanj
dvojica ostrih, nezaupljivih oči. Ta hip se je Raskolnikov spozabil in malo je
28
manjkalo, pa bi storil veliko napako.
Ker se je bal, da bi se starka ne ustrašila tega, da je sama z njim, in ni upal, da bi
jo pogled nanj pomiril, je prijel vrata in jih potegnil k sebi, da bi starki ne prišlo kaj
na misel in bi se spet zaklenila. Ko je to videla, sicer ni potegnila vrata nazaj k sebi,
a tudi kljuke ni spustila, tako da bi jo skoraj z vrati vred potegnil na stopnice. Ko je
videl, da stoji ravno med vrati in mu zapira pot, je krenil naravnost proti nji. Ta je v
preplahu odskočila in hotela nekaj reči, pa ji nekako ni šlo z jezika; samo gledala ga
je s široko odprtimi očmi.
»Dober večer, Aljona Ivanovna,« je kar moč neprisiljeno spregovoril, toda glas
ga ni ubogal, pretrgal se mu je
103
in zadrhtel, »prinašam vam ... zastavek ... a vstopiva rajši semkajle ... k svetlobi ...«
Pustil jo je pri vratih in kar brez povabila stopil naprej v sobo. Starka je planila
za njim; jezik se ji je razvezal.
»Sveti bog! Kaj hočete? ... Kdo ste? Kaj želite?«
»Za božjo voljo, Aljona Ivanovna ... saj sem vendar vaš znanec ... Raskolnikov ...
nate, prinesel sem zastavek, ki sem vam ga ondan obljubil ...« Tako govoreč, ji je
molil zastavek.
Starka je za trenutek vrgla pogled na zastavek, precej nato pa ga je znova uprla
nepovabljenemu gostu naravnost v oči; gledala ga je pozorno, jezno in nezaupljivo.
Potekla je nekako minuta; zazdelo se mu je celo, da vidi v njenih očeh nekakšen
porog, ko da bi bila že vse uganila. Čutil je, da zgublja glavo in ga obdaja strah, tak
strah, da bi bil, ko bi ga tako gledala še pol minute in ne bi črhnila besedice, najbrž
pobegnil na ulico.
»A zakaj vendar tako gledate, kot da me niste spoznali?« je nenadoma
spregovoril jezno. »Če hočete, vzemite - če ne, pojdem drugam, mudi se mi.«
Niti mislil ni, da bi to rekel, besede so mu kar same planile z jezika. Starka je
prišla k sebi. Gostov odločni ton jo je očitno ohrabril.
»A kaj je to, gospod, da tako nepričakovano ... Kaj pa je tu?« je vprašala in
pogledala na zastavek.
»Srebrna cigaretnica; saj sem vam zadnjič pravil.«
Stegnila je roko.
»Pa kako da ste tako bledi? Nate, še roke se vam tresejo! Ste se mar kopali,
gospod?«
»Mrzlico imam,« je pretrgano odgovoril. »Človek nehote pobledi ... kadar nima
kaj jesti,« je dodal, komaj izgovarjajoč besede. Moči so ga spet zapuščale. Vendar se
je odgovor zazdel starki verjeten; vzela je zastavek.
»Kaj je to?« je vprašala in še enkrat srepo pogledala Raskolnikova, tehtajoč
zastavek v roki.
»Tok ... cigaretnica ... srebrna ... poglejte.«
»Toda ... tako ko da ni srebrna ... Glej ga no, kako jo je povezal.«
V prizadevanju, da bi razvezala nit, se je obrnila k oknu, proti svetlobi (kljub
soparici je imela zmeraj vsa okna zaprta), ga za nekaj trenutkov prepustila
samemu sebi in mu obrnila hrbet. Odpel si je površnik in vzel sekiro iz zanke,
vendar je še ni povsem izdrl, temveč jo je držal z desno roko pod suknjo. V rokah ni
imel nobene moči. Čutil je, kako mu od trenutka do trenutka vedno bolj odmirajo in
drevenel Bal se je, da bi ne spustil sekire in bi mu ne padla na tla ... Obšla ga je rahla
29
vrtoglavica.
»Le kaj mu je bilo, da jo je tako zavil!« je starka vzkliknila z nejevoljo in se
premaknila proti njemu.
Zdaj ni smel zgubiti niti trenutka več. Povsem je izdrl sekiro, jo zavihtel z
obema rokama in jo skoraj brez napora, kakor stroj, spustil s topim koncem na
njeno glavo. Svoje moči ni pri tem niti čutil. Brž ko je sekira padla, pa se je
nenadoma porodila v njem nova moč.
Starka je bila, kakor zmeraj, razoglava. Njeni svetli, z oljem namazani lasje so
bili, kakor po navadi, spleteni v podganji repek in nabrani pod rožnim glavnikom,
ki ji je tičal na tilniku. Ker je bila majhne rasti, jo je zadel udarec ravno na teme.
Vzkriknila je, čeprav zelo slabotno, in se hipoma sesedla na tla - pri tem pa se je še
uspela prijeti z rokama za glavo. V eni roki je še vedno držala »zastavek«. Tedaj jo
je z vso močjo znova udaril, in še enkrat, spet s topim koncem in spet po temenu.
Kri se je ulila kakor iz prevrnjenega kozarca in telo se je zvalilo vznak. Odmaknil se
je, počakal, da je padla, in se takoj nato sklonil k njenemu obrazu; bila je že mrtva.
Oči so bile izbuljene, kakor bi hotele skočiti iz glave, čelo in ves obraz pa
zgrbančena in spačena od smrtnega krča.
Položil je sekiro na tla, zraven mrtve, in ji neutegoma Segel v žep, pazeč, da bi se
ne umazal s tekočo krvjo - prav v tisti desni žep, od koder je bila zadnjič potegnila
ključe. Bil je popolnoma pri zavesti, omračenj in vrtoglavi- Ce ni bilo več, toda roke
so mu še vedno drhtele. Kasneje se je celo spominjal, da je bil zelo pozoren in
previden ln je skrbno pazil, da se ne bi zamazal ... Ključe je precej lzvlekel; vsi so bili
v enem svežnju, kakor takrat, vsi na is
105
tem jeklenem obročku. Vzel jih je in hitro planil z njimi v spalnico. Ta je bila hudo
majhna sobica z velikanskim domačim oltarjem, polnim svetih podob. Ob drugi
strani je stala velika, zelo čista postelja, ki je imela iz krpic sešito, z vato podloženo
odejo. Ob tretji steni je bil predalnik. Čudno, komaj je začel med ključi iskati
pravega za predalnik, ga je ob njihovem rožljanju spreletel nekakšen krč. Spet bi
najrajši vse pustil in odšel. A to je bil le trenutek; poti nazaj ni bilo več. Celo
nasmehnil se je sam sebi; tedaj ga je vznemirila druga misel. Nenadoma se mu je
zazdelo, da je starka nemara še živa in se morda še zave. Pustil je ključe in
predalnik, stekel nazaj k truplu, pograbil sekiro in jo še enkrat zavihtel nad starko,
toda udaril ni več. Nobenega dvoma ni bilo, da je mrtva. Ko se je sklonil in jo še
enkrat natančneje pogledal, je razločno videl, da je lobanja zdrobljena in celo malce
obrnjena. Hotel je še s prstom potipati, a je umaknil roko; saj je bilo tudi brez tega
očitno ... Medtem se je natekla že cela mlaka krvi. Tedaj je opazil na njenem vratu
vrvico; potegnil je zanjo, toda vrvica je bila močna in se ni hotela utrgati, vrh tega
pa je bila mokra od krvi. Poskusil jo je kar tako potegniti spod pazduhe, toda nekaj
je nagajalo; ni šlo in ni šlo. V nestrpnosti je že vzdignil sekiro, da bi vrvico presekal
kar na truplu, vendar si ni upal; roke in sekiro je moral okrvaviti, da je po
dveminutnem šarjenju prerezal vrvico, ne da bi se s sekiro dotaknil trupla, in jo
snel. Ni se motil: na vrvici je bil privezan mošnjič! Ob vrvici sta visela dva križa,
eden iz cipresovega lesa, drugi iz medenine, loščena sveta podobica in zraven te
majhen, zamaščen irhast mošnjič z jeklenim obročkom. Mošnjič je bil zelo trdo
nabasan: Raskolnikov ga je vtaknil v žep, ne da bi pogledal vanj, vrgel križca starki
na prsi, skočil nazaj v spalnico in vzel to pot sekiro s seboj.
30
V strašni naglici je pograbil ključe in jih začel znova poskušati. Vendar mu je
šlo vse narobe, ključi niso in niso šli v ključavnice. Ne da bi mu bile roke tako
drhtele, le motil se je venomer; in čeprav je na primer videl, da ključ ni pravi, ga je
vendar porival v ključavnico. Nenadoma pa se
106
je spomnil in pomislil, da tisti veliki ključ z zobato brado, ki je z drugimi, malimi
vred bingljal na obročku, nikakor ne more biti od predalnika (kakor mu je bilo že
onkrat prišlo na misel), temveč od kake skrinje, in da je najbrž prav v tej skrinji vse
skrito. Pustil je torej predalnik in precej zlezel pod posteljo, saj je vedel, da imajo
starke svoje skrinje navadno skrite pod posteljami. In res je bilo tako: našel je
veliko skrinjo, nekoliko daljšo ko vatel, z izboklim pokrovom, obito z rdečim
usnjem in okrašeno z jeklenimi žebljički. Zobati ključ je bil ravno pravi in je odklenil. Na vrhu je pod belo rjuho ležal zajčji kožušček, obšit z rdečim blagom; pod
tem je bila svilena obleka, nato šal, tam, prav spodaj, pa so, kakor je bilo videti,
ležale samo cunje. Najprej je začel brisati okrvavljene roke v rdeči obšiv kožuha.
»Rdeč je, no, in na rdečem se bo kri manj poznala,« se mu je zazdelo, a vtem se je
nenadoma zavedel: »Moj bog! Se mi mar meša?« je strahoma pomislil.
Komaj je segel v tiste cunje, je spod kožuha zdrknila zlata ura. Planil je in začel
vse premetavati. Zares, med cunje je bila pomešana zlatnina - najbrž sami zastavki,
zapadli in nezapadli - zapestnice, verižice, uhani, naprsne igle in drugo. Nekaj tega
je bilo v tokih, ostalo samo zavito v časniški papir, vendar natančno in skrbno, v
dvojne, s trakovi dobro povezane liste. Takoj si je začel polniti hlačne žepe in žepe
na površniku, ne da bi odvijal zavitke in odpiral toke; vendar si ni utegnil mnogo
nabrati ...
Nenadoma je zaslišal, da v izbi, kjer je ležala starka, nekdo hodi. Obstal je in se
potuhnil, kakor da bi bil mrtev. A vse je bilo tiho - in že je mislil, da ga je sluh prevaral. Tedaj pa je razločno zaslišal lahen krik ali kakor da bi nekdo s tihim in
pretrganim glasom zastokal in obmolknil. Nato znova mrtvaška tišina, ki je trajala
minuto ali dve. Čepel je ob skrinji, čakal in komaj dihal; nenadoma pa je Poskočil,
zgrabil za sekiro in planil iz spalnice.
Sredi sobe je stala Lizaveta z veliko culo v rokah in oka- menela zrla na ubito
sestro. Bila je bleda ko platno in tako Prestrašena, da menda niti zavpiti ni mogla.
Ob pogledu na Raskolnikova, ki je pritekel iz spalnice, je lahno vztre
107
petala, ko list na vodi, ves obraz se ji je krčevito skremžil, vzdignila je roko in že
odprla usta, vendar ni zakričala; počasi, zadenski, se je začela umikati proti kotu.
Srepo mu je gledala naravnost v oči, še zmeraj brez krika, kakor da bi ji zmanjkalo
zraka in ne bi mogla zavpiti. Vrgel se je nanjo s sekiro; ustnice so se ji žalostno
skrivile, tako kot prav majhnim otrokom, kadar se česa ustrašijo in se pripravljajo,
da bodo zdaj zdaj zakričali. Nesrečna Lizave- ta jc bila tako preprosta, zaradi tepeža
poneumljena in enkrat za vselej oplašena, da niti roke ni vzdignila, da bi si
zavarovala obraz, čeprav bi bila ta kretnja tisti hip najbolj naravna in nujna, saj je
bila sekira vzdignjena ravno nad njenim obrazom. Komaj komaj je dvignila prosto
levo roko, še daleč ne do obraza, in jo počasi stegnila proti njemu, kakor bi ga
hotela nalahno odriniti. Udarec jo je zadel z ostrino, na sredo lobanje, in naenkrat
preklal ves gornji del čela skoraj do temena. Zrušila se je na mestu.
Po drugem, nenačrtovanem umom je Raskolnikov izgubil vso prisebnost. Navdajala
31
sta ga strah in vedno hujši gnus. Zavedel se je, da bi moral bežati, a je - kakor da se
mu nikamor ne mudi - v kuhinji umival roke, sekiro in odstranjeval madeže z obleke.
Končno se je odločil: »Oditi moram, oditi ...«
Odrinil je zapah, odprl vrata in prisluhnil na stopnice. Dolgo je prisluškoval.
Daleč nekje spodaj, menda pri hišnih vratih, sta glasno in vreščeče kričala dva
glasova, ki sta se prepirala in zmerjala. »Kdo sta? ...« Potrpežljivo je čakal. Naposled
je nenadoma vse utihnilo kakor odrezano; prepirljivca sta se razšla. Že je hotel
stopiti ven, a so se za nadstropje niže hrupno odprla vrata na stopnice in nekdo se
je začel spuščati navzdol, tiho pobrundavajoč popevko. »Kaj jim je, da venomer
tako rogovilijo!« mu je šinilo po glavi. Spet je priprl vrata za seboj in počakal.
Nazadnje je vse utihnilo, žive duše ni bilo več slišati. Že je bil z eno nogo na
stopnicah, ko so se nenadoma zaslišali novi koraki.
Glas teh korakov je prihajal od daleč, prav z začetka stopnic, vendar sc je
kasneje dobro in razločno spominjal,
108
da je že takoj, ko jih je zaslišal, po nečem zaslutil, da so prav gotovo namenjeni k
starki, gor v četrto nadstropje. Kako neki? So bili ti glasovi mar tako nenavadni in
značilni? Bili so težki, enakomerni, počasni koraki. Že je prešel prvo nadstropje, čuj,
še više prihaja; čedalje razločneje je slišati! Zaslišal je težko sopihanje
prihajajočega. Zdajle je bil že v tretjem nadstropju ... Gor gre! In zazdelo se mu je,
kot da je odrevenel, da se mu dogaja kakor v spanju, kadar sanja, da so mu za
petami, tik za njim, in ga hočejo ubiti, sam pa je kakor prirasel na mestu in ne more
niti z rokami treniti.
In nazadnje, ko se je začel gost že vzpenjati v četrto nadstropje, šele tedaj se je
Raskolnikov ves nenadoma zdrznil, vendar pa urno in spretno smuknil s hodnika
nazaj v stanovanje ter priprl vrata za seboj. Nato je prijel za kavelj in ga tiho,
neslišno položil v ušesce. Naravni čut mu je pomagal. Ko je bilo vse stoijeno, se jc
potajil tik za vrati in zadržal sapo. Neznani gost je bil tudi že pred vrati. Zdaj sta
stala drug drugemu nasproti, prav kakor prej s starko, ko so bila vrata med njima
in je vlekel na uho.
Gost se je nekajkrat globoko oddahnil. »Najbrž je debel in velik,« je pomislil
Raskolnikov, ki je stiskal v roki sekiro. Zares je bilo, kakor da bi se mu vse to
sanjalo. Gost je prijel za držaj zvonca in krepko pozvonil.
Ko je zvonec s pločevinastim glasom zacingljal, se mu je nenadoma zazdelo, da
se je v izbi nekaj zganilo. Več sekund je celo resno, vlekel na uho. Neznanec je
znova pocingljal in še malo počakal, nato pa je postal nestrpen in začel z vso močjo
stresati kljuko na vratih. Raskolnikov je z grozo gledal, kako skače zaporni kavelj v
svojem ušescu, in v topem strahu čakal, češ zdaj zdaj skoči ven. Kaj takega se mu je
zdelo zares mogoče, tako močno je bilo tresenje. Na misel mu je prišlo, da bi
pridržal kavelj z roko, ali ta bi utegnil to začutiti. Zgubljal je prisebnost in spet je
začutil nekakšno vrtoglavico. »Padel bom!« je pomislil, toda neznanec je
spregovoril, in tisti hip se je Raskolnikov zavedel.
»Tak kaj vendar vlečeta dreto? Ali pa jima je nemara kdo vrat zavil? Trikrat
prekleti!« jc zarjovel kakor iz soda.
109
»Hej, Aljona Ivanovna, čarovnica stara! Lizaveta Ivanovna, lepotica nepopisna!
Odprita! U, trikrat prekleti, mar spita, ali kaj?«
32
In spet je v svoji razkačenosti desetkrat zapovrstjo na vso moč potegnil za zvonec.
Očitno je moral biti oblasten človek in v hiši kakor domač.
Tedaj so se zaslišali nedaleč spodaj na stopnicah drobni nagli koraki. Še nekdo je
prihajal. Raskolnikov ga sprva niti slišal ni.
»Kaj ni nikogar doma?« je novi prišlec zveneče, veselo zaklical prvemu, ki je še
zmeraj vlekel za zvonec. »Pozdravljeni, Koch!«
»Po glasu sodeč, mora biti zelo mlad,« je pomislil Raskolnikov.
»Vrag si ga vedi, kaj delata, toliko da nisem ključavnice strl,« je odgovoril Koch.
»Tak torej jih ni? Čudno, sicer pa - neumno, strašno neumno. Kam bi utegnila
starka iti? Opravek imam pri nji.«
»Tudi jaz ga imam, gospod!«
»No, kaj hočeva? Torej nazaj. E-eh! Pa sem že mislil, da dobim od nje denarja!« je
vzkliknil mladi človek.
»Seve, vrniti se bo treba, ali zakaj me naroča? Sama mi je rekla, čarovnica, naj
pridem ob tem času. Zame je vendar ovinek. A kam, za vraga, se je vlekla, tega ne
razumem? Vse leto ždi doma, čarovnica, in se kisa in noge jo bole, nenadoma pa ajdi na sprehod!«
»Bi ne povprašala hišnika?«
»Kaj?«
»Kam je odšla in kdaj se vrne?«
»Hm ... vraga ... da bi povprašala ... Ko vendar nikamor ne hodi ...« In je še enkrat
stresel kljuko. »Vraga, nič ne pomaga, pojdiva!«
»Stojte!« je zaklical mladi človek, »poglejte: vidite, kako se vrata udajajo, če jih
stresate?«
»No?«
»To pomeni, da niso zaklenjena, temveč zapahnjena, se pravi, zakavljana! Slišite,
kako kavelj rožlja?«
110
»No?«
»Kako da ne razumete? Potemtakem je ena od njiju doma. Ko bi obe šli, bi bila
vrata od zunaj zaklenjena, ne pa od znotraj zakavljana. Tako pa ... slišite, kako
zapah rožlja? In da se kdo od znotraj zakavlja, mora biti doma, razumete? Torej
sedita doma, a ne odpreta!«
»Pha! In vendar, res!« je vzkliknil Koch. »Tak kaj potemtakem delata?« Silovito
je začel stresati vrata.
»Stojte!« je spet vzkliknil mladi človek, »ne tresite! Tu najbrž nekaj ni v redu ...
saj ste vendar zvonili, vrata ste stresali - pa nc odpreta; to pomeni, da ležita obe v
omedlevici, ali pa ...«
»Kaj?«
»Veste kaj: po hišnika stopiva, naj jih ta zbudi.«
Raskolnikov ne ve, kaj naj stori. Nato se odloči: odpre vrata in se napoti po stopnicah
navzdol. Tedaj zasliši, kako prihajata Koch in mladi človek s hišnikom.
V popolnem obupu jim je šel naravnost nasproti: naj se zgodi, kar se hoče! Če
ga zadrže, je vse izgubljeno, če ga ne zadrže, je prav tako vse izgubljeno, ker si ga
bodo zapomnili. Že so se bližali drug drugemu, vmes so bile samo še ene stopnice kar se mu je ponudila rešitev! Nekaj stopnic od njega, na desni, je bilo prazno in na
stežaj odprto stanovanje, prav tisto v drugem nadstropju, kjer so prej delali
33
soboslikarji, ki pa so bili medtem, kakor nalašč, odšli.
Smuknil je skozi odprta vrata in se potuhnil za steno. Bil je skrajni čas, kajti
prišli so že do hodnika. Potem so zavili navzgor in šli mimo, v četrto nadstropje; po
poti so glasno govorili. Počakal je, po prstih stopil iz skrivališča in stekel dol.
Nikogar na stopnicah! Pod hišnim vhodom prav tako ne. Hitro je prekoračil
vežo in krenil po ulici na levo.
Prav dobro, nadvse dobro je vedel, da so ta hip že v stanovanju, da so se močno
zavzeli, da je odprto, medtem
je bilo pravkar še zakavljano, da že ogledujejo trupli in
111
da bodo zdaj zdaj uganili in jasno spoznali, da je bil morilec še pred minuto tu, a se
mu je posrečilo, da se je nekam skril, se zmuznil mimo njih in zbežal; uganili bodo
nemara celo to, da je tičal v praznem stanovanju, medtem ko so šli oni gor. Pri tem
pa si nikakor ni upal preveč pospešiti hoje, čeprav je bilo še sto korakov do prvega
ovinka. »Ali bi ne smuknil skozi kakšna vežna vrata in počakal nekaj časa kje na
neznanih stopnicah? Ne, gorje! Ali pa bi sekiro kam odvrgel? Bi vzel izvoščka?«
Misli so se mu mešale. Naposled se je pokazala stranska ulica; polmrtev je zavil
vanjo. Tu je bil že na pol rešen in se je tega zavedal: manj suma je zbujal tu, in razen
tega je bila tod neznanska množica ljudi, med katerimi se je zgubljal kakor peščeno
zrnce. A vse prestane muke so ga tako oslabile, da se je komaj premikal. Pot mu je v
debelih kapljah curljal po telesu; vrat je bil ves moker.
»Ali se ga je nasekal!« je nekdo kriknil za njim, ko je zavil vzdolž prekopa.
Zdaj se je komajda zavedal; dalj ko je hodil, huje mu je bilo. Vendar pa se je, ko
je prišel do prekopa, nenadoma ustrašil, ker se mu je tu zdelo malo ljudi, pa ga je
bilo laže opaziti: in že je hotel kreniti nazaj v stransko ulico. Čeprav se je komaj
držal na nogah, je vendar napravil ovinek in prišel domov po čisto drugi poti.
Vpolnezavesti je stopil tudi skozi vrata svoje hiše; vsekakor se je spomnil sekire
šele, ko je bil že na stopnicah. In vendar je bila pred njim tako važna naloga: da jo
položi nazaj na staro mesto in to čimbolj neopazno. Seveda, ta hip že ni bil več
zmožen misliti, da bi utegnilo biti mnogo bolje, če sekire ne nosi nazaj, temveč jo,
čeprav pozneje, vrže na kako drugo dvorišče.
Toda vse se je srečno končalo. Vrata v hišnikovo čumnato so bila priprta,
vendar ne zaklenjena, potemtakem je bilo najverjetneje, da je hišnik doma.
Raskolnikov pa je bil že do te mere nezmožen kaj premisliti, da je krenil naravnost
v hišnikovo čumnato in jo odprl; ko bi ga hišnik vprašal, kaj želi, bi mu najbrž
odkrito izročil sekiro. Toda hišnika spet ni bilo, in tako je utegnil položiti sekiro na
112
prejšnje mesto pod klopjo in jo celo pokriti s polenom, kakor je ležala prej. Nikogar,
niti ene žive duše ni srečal potem vso pot do svoje sobe; gospodinjina vrata so bila
zaprta. Ko je stopil v svojo sobo, se je vrgel na divan, tak, kakršen je bil. Spal ni,
toda bil je brez jasne zavesti. Če bi tedaj kdo stopil v sobo, bi poskočil in zakričal.
Koščki in odlomki nekakšnih misli so mu kar gomazeli po glavi; niti ene pa se ni
mogel oprijeti, niti ob eni se ustaviti, naj si je še toliko prizadeval ...
113
DRUGI DEL
I.
Tako je ležal zelo dolgo. Večkrat se je sicer zgodilo, da se je nekako predramil,
34
in v takih trenutkih je videl, da je bila zdavnaj noč; vendar mu ni prišlo na misel, da
bi vstal. Naposled je opazil, da je že svetlo kakor podnevi. Ležal je vznak na divanu,
še ves odrevenel od nedavnega polsna. Z ulice so prihajali do njega strašni, obupni
kriki, ki jih je sleherno noč proti tretji uri slišal pod oknom. So ga bili ti tudi zdaj
prebudili? »Ah!« je pomislil, »pijanci že zapuščajo svoje beznice, ura bo kmalu tri,«
- in nenadoma je poskočil, kakor bi ga kdo vrgel z divana. - »Kako! Tri bo že!« Sedel
je na divanu pokonci - in tedaj se je spomnil vsega! Nenadoma, v trenutku se mu je
vrnil spomin!
V prvem hipu je mislil, da blazni. Strašen mraz ga je objel; toda ta mraz je bil
tudi od mrzlicc, ki se ga je polastila že davno v spanju. Odprl je vrata in začel
poslušati: v hiši je vse trdno spalo. Osuplo je gledal sebe in naokrog po izbi ter
zaman ugibal, kako je mogel sinoči, ko je prišel domov, pustiti vrata odprta, ne da
bi jih zakavljal, in se vreči na divan ne samo oblečen, temveč celo v klobuku, ki pa
mu je bil zdrknil z glave in je ležal zdaj blizu zglavja na tleh. - »Ko bi kdo prišel, kaj
bi si mislil? Da sem pijan, ali ...« Planil je k oknu. Svetlobe je bilo kar dovolj in
Raskolnikov je začel naglo ogledovati sam sebe od nog do glave in vso svojo
obleko: ali ni kje kakih sledov? Pa tako se ni dalo; trepetaje od zone je začel
odlagati posamezne kose obleke in vse natančno pregledovati. Do zadnje nitke in
krpice je preobrnil vsako stvar in ponovil ta pregled kakšne trikrat, ker svojim
lastnim očem ni zaupal. A videti je bilo, da ni ničesar, nobenih sledov ne; le tam,
kjer so bile hlače spodaj obnošene in razcapane, so se na robu poznali gosti sledovi
strnjene kivi. Hitro je vzel velik sklopljiv nožič in obrezal s krvjo napojene nitke.
Drugega
114
menda ni bilo nič. Tedaj pa se je spomnil, da ima mošnjič ¡n stvari, ki jih je pri starki
nabral iz skrinje, še vedno stlačene po žepih. Niti pomislil še ni na to, da bi jih vzel
in skril! Niti zdaj mu niso prišle na misel, ko je pregledoval obleko! Kaj pa je z
njim?! Kakor bi trenil, jih je začel jemati ven in polagati na mizo. Ko je pobral vse in
celo obrnil žepe, da se prepriča, ali ni še kaj pozabil, je ves ta kup prenesel v kot.
Tam, čisto v kotu, je bila tapeta, ki je odstopala od zidu, na nekem mestu raztrgana.
Nemudoma je začel mašiti vse v to luknjo, pod papir: »Proč! Vse spred oči in
mošnjič prav tako!« je radostno pomislil, ko je vstal in se topo zastrmel v kot, kjer
je luknja še bolj zazijala. Tedaj pa se je ves zdrznil od groze: »Moj bog,« je v obupu
zašepetal, »kaj je z menoj? Ali je to skrito? Se mar tako skriva?«
Res, da na stvari ni računal; mislil je, da bo našel le denar, zato si ni bil vnaprej
pripravil skrivališča. »A zdaj,« je mislil, »česa se zdaj neki veselim? Resnično, pamet
me pušča na cedilu!« V onemoglosti je sedel na divan, in precej tisti hip ga je začela
znova tresti neznosna mrzlica. Ne da bi se zavedal, je potegnil nase svojo nekdanjo
študentsko zimsko suknjo, ki je bila še topla, čeprav vsa razcapana, ter se pokril; in
spet je potonil v blodne sanje.
Čez ne dalj ko pet minut pa je znova poskočil in kakor obseden planil k svoji
obleki: »Kako sem le mogel spet zaspati, ko ni še nič storjenega! Seveda, seveda!
Zanke pod pazduho še zmeraj nisem odstranil! Pozabil sem, takšno stvar sem
pozabil! Tak dokaz!« Odtrgal je zanko in jo začel hitro cefrati na koščke ter jih
tlačiti med perilo pod zglavjem. »Koščki raztrganega platna ne bodo v nobenem
35
primeru zbudili suma; vsaj zdelo bi se, da ne, zdelo bi se!« Je ponavljal, stoječ sredi
sobe in začel z napeto pozornostjo spet oprezati naokrog, po tleh in povsod, ali ni
še česa pozabil. Spoznanje, da ga zapušča vse, celo spomin ali preprosta presoja, ga
je začelo neznosno mučiti. »Kaj, se mar Ze pričenja? Mar res že nastopa kazen? Na,
na, seveda!« ^ resnici, kosci roba, ki ga je bil odrezal s hlač, so se še vedno valjali
sredi sobe po tleh, da jih je moral že prvi
115
opaziti! »Tak kaj je vendar z menoj!« je spet vzkliknil kakor zgubljen.
Tedaj mu je prišla v glavo čudna misel: da je nemara sploh vsa njegova obleka
krvava, da je na nji mogoče veliko madežev, da jih pa on le zato ne vidi in ne opazi,
ker je njegova pamet oslabela ... in um omračen ... Tedaj se je spomnil, da je bila
tudi na mošnjičku kri. »Pha! Potemtakem mora biti tudi žep krvav, ker sem takrat
mošnjič še moker porinil vanj!« Kakor bi trenil, je obrnil žep in - resnično - na
podlogi žepa so bili sledovi, krvavi madeži! »Torej me razum vendar še ni povsem
zapustil in sem še sposoben presoje, če pa sem sam prišel na to!« je zmagoslavno
pomislil in se iz dna prsi globoko, radostno oddahnil. »To je bila zgolj mrzlična
slabost, trenutna blodnja,« si je rekel in iztrgal vso podlogo levega hlačnega žepa.
Tedaj pa je sončni žarek osvetlil njegov levi čevelj: na nogavici, ki je gledala iz
čevlja, se mu je zdelo, kakor bi opazil sledove. Vrgel je čevelj z noge: »Res so
sledovi! Ves konec nogavice je prepojen s krvjo.« Najbrž je bil po neprevidnosti
stopil v tisto mlako ... »A kaj naj zdaj storim z vsem tem? Kam naj dcnem to
nogavico, hlačni rob in žepno podlogo?«
Pograbil je vse tisto v roko in obstal sredi sobe. »V peč? Toda po peči bodo
najprej začeli brskati. Naj sežgem? A tudi s čim naj sežgem? Niti vžigalic nimam. Ne,
bolje bo, da nekam grem in vse to odvržem. Da, bolje je, da odvržem,« je ponovil in
spet sedel na divan, »a precej, še to minuto, brez odlaganja! ...« Namesto tega pa mu
je glava znova omahnila na blazino; spet se ga je lotila neznosna mrzlica in spet je
potegnil zimski plašč nase. In še dolgo, še nekaj ur, mu je zdaj pa zdaj poljasno
prihajalo v zavest, češ, »precej, brez odlaganja, bi bilo treba nekam iti in vse
odvreči, da mi vendar že hitro izgine spred oči!« Nekajkrat se je pognal z divana in
hotel vstati, a ni imel več moči.
Iz blodenj ga prebudi trkanje na vrata. Hišnik je prišel z obvestilom, da ga
kličejo na policijo. Raskolnikov se prestraši, saj poziv takoj poveže z umorom
stare oderuhinje. Na policijskem uradu zve, da so ga poklicali v zvezi z denarnimi terjatvami njegove
gospodinje, in se globoko oddahne. Raskolnikov uredi to zadevo in se odpravlja
domov, ko zasliši policijskega nadzornika Nikodima Fomica, kako pripoveduje
svojemu pomočniku liji Petroviču podrobnosti v zvezi s preiskavo umora Aljone
Ivanovne in njene sestre. Raskolnikov ju nekaj časa posluša, nato pa vzame
klobuk in odide proti vratom. Do vrat pa ne pride ... Ko se zave, vidi, da sedi na
stolu in da ga neki moški podpira, nadzornik pa stoji pred njim in ga napeto
opazuje. Njegova omedlevica se mu je morala zdeti nenavadna, saj ga vpraša,
če je bolan in kje da je bil prejšnji večer. Raskolnikov začuti, da je bila njegova
telesna slabost sumljiva in da jo kaj lahko utegnejo povezati 'z zločinom
prejšnjega dne. »Preiskava, preiskava, takoj bo hišna preiskava,« ponavlja sam
pri sebi, ko hiti po ulici proti domu, da bi se še do časa znebil ukradenih
predmetov.
36
II.
Ko pride Raskolnikov domov, stlači ukradene predmete po žepih in se odpravi
iz stanovanja. Najprej jih hoče »zagnati v prekop, vreči dokaze v vodo in z
dokazi vred tudi dejanje«. Ker pa je ob prekopu polno ljudi, razen tega pa se
predmeti, če bi jih vrgel v vodo, najbrž sploh ne bi potopili, sklene, da jih bo
rajši zakopal. Na samotnem, zapuščenem dvorišču jih skrije v luknjo pod
velikim kamnom in skrbno zabriše sledove.
HI.-IV.
^ času bolezni skrbi za Raskolnikova prijatelj Razumihin: ne- sebično mu streže,
s seboj pa pripelje tudi zdravnika Zosimo- Va- Od Razumihina zve Raskolnikov,
da so za umor starke
1,1 njene sestre obdolžili enega od soboslikarjev (Nikolaška), ki sta tedaj delala
v drugem nadstropju hiše, kjer se je zgodil zločin.
117
v.
Ob postelji Raskolnikova sedita Razumihin in zdravnik Zosi- mov, ko pride na
obisk Dunjin zaročenec Lužin. Spoznati želi svojega bodočega svaka, ta pa ga
sprejme na moč hladno. Raskolnikova odbija tako Lužinova nova, gizdalinska
obleka kot njegovo govorjenje, polno lepih fraz o potrebi po napredku, za
katerimi pa se skriva slabo prikrila želja po lastnih koristih in osebni
uveljavitvi. Raskolnikov ga nekaj časa posluša, nato ne zdrži več:
»Ali je resnica,« mu je nenadoma segel v besedo Raskolnikov, z glasom, ki je
drhtel od sovraštva in v katerem je bilo čutiti nekakšno veselje zaradi žalitve, »ali
je resnica, da ste rekli svoji nevesti ... še tisto uro, ko ste dobili njeno privoljenje ...
da ste najbolj veseli tega ... da je revna ... ker je bolj ugodno vzeti ženo iz beračije, da
lahko potem samovoljno gospodujete nad njo ... in ji očitate, da ste jo obsuli z
dobrotami? ...«
»Spoštovani gospod!« je Lužin, vse oblit od rdečice in ves zmeden, togotno in
razdraženo zavpil, »spoštovani gospod ... takole popačiti misel! Ne zamerite, ali
povedati vam moram, da so vesti, ki so prišel do vas, ali bolje, ki so vam bile
sporočene pismeno, brez najmanjše senčice zdrave podlage, in ... slutim, kdo ...
skratka ... ta puščica ... skratka, vaša mamica ... Že po tem se mi je zdela ne glede na
vse svoje, sicer izvrstne lastnosti nekoliko prenapetih in romantičnih misli ...
Vseeno pa nisem mogel slutiti, da bi utegnila stvar tako razumeti in vam jo
prikazati v takšni, od domišljije popačeni obliki ... In naposled ... naposled ...«
»Veste kaj?« je zakričal Raskolnikov, se vzdignil na blazini in mu vrgel svoj
predirljivi, bliskajoči pogled naravnost v oči, »veste kaj?«
»No, kaj?« Lužin je obstal in z užaljenim, izzivajočim obrazom čakal besede.
Nekaj trenutkov je trajal molk.
»Tole: če se še kdaj ... predrznete ziniti le besedico o moji materi ... vas na vrat
na nos treščim po stopnicah!«
118
»Kaj ti je!« je zavpil Razumihin.
»A, to je tisto!« Lužin je pobledel in se ugriznil v ustnico. »Poslušajte me, gospod,«
je nadaljeval po krajšem premoru, pri čemer se je skušal obvladati, hkrati pa je lovil sapo, »že prej, takoj na začetku pogovora, sem začutil vaše sovraštvo, a sem
nalašč ostal tu, da bi vas bolje spoznal. Marsikaj bi mogel bolniku in sorodniku
37
odpustiti, toda zdaj ... vam ... nikoli ne! ...«
»Nisem bolan!« je Raskolnikov zavpil.
»Tem slabše ...«
»Spravite se k vragu!«
A Lužin je že sam odhajal, ne da bi bil odgovoril; splazil se je skozi tesni prostor
med mizo in stolom; Razumihin je vstal, da ga je spustil mimo. Ne da bi koga pogledal in ne da bi tudi le pokimal Zosimovu, ki mu je že davno z glavo dajal znamenja,
naj pusti bolnika pri miru, je Lužin odšel in iz previdnosti vzdignil klobuk do ramena, ko je stopil skozi vrata. Vse njegove kretnje so izdajale, da je smrtno užaljen
»Kako si mogel, le kako si mogel tako ravnati?« se je čudil osupli Razumihin in
zmajeval z glavo.
»Pustite me, vsi me pustite!« je Raskolnikov kakor obseden zavpil. »Tak pustite me
vendar že, rablji! Ne bojim se vas! Nikogar, nikogar se več ne bojim! Proč od mene!
Sam hočem biti, sam, sam, sam!«
»Pojdiva!« je rekel Zosimov in pokimal Razumihinu.
»Prosim te, kaj ga moreva takole pustiti?«
»Pojdiva!« je Zosimov trmasto ponovil in stopil ven. Razumihin je pomislil in stekel
za njim.
»Poslabšati bi se mu utegnilo, ko bi ga ne ubogala,« je rekel Zosimov že na
stopnicah. »Dražiti ga nikakor ne smeva ...«
VI.
P° odhodu Razumihinu in zdravnika se Raskolnikov obleče
1,1 se odpravi v mesto.
Ura je bila osem, sonce je zahajalo. Soparica je pritiskala kakor prej, vendar je
lakomno vdihnil ta smrdljivi, prašni, od mesta okuženi zrak ... Raskolnikov ni vedel,
kam naj gre, in o tem tudi ni razmišljal. Vedel je samo nekaj: »da mora še danes,
precej, enkrat za vselej končati vse to, ali pa se ne vrne več domov, ker tako noče
živeti«. Kako naj konča? S čim naj konča? O tem ni imel niti pojma, pa tudi
razmišljati ni hotel. Otepal se je misli; mučila ga je. Čutil in zavedal se je le, da se
mora vse spremeniti, tako ali tako, »na kakršenkoli način«, je ponavljal z obupnim,
neomajnim samozaupanjem in odločnostjo.
Raskolnikov je krenil naravnost naprej in prišel do tistega vogala na Senenem
trgu, kjer sta trgovala meščan in njegova žena, ki sta se takrat razgovarjala z
Lizaveto; danes ju ni bilo tam. Ko je spoznal kraj, je obstal, pogledal naokrog in se
obrnil k mlademu fantu v rdeči robači, ki je zehal ob vhodu v prodajalno moke in
žita.
»Saj trgujeta tamle na vogalu neki meščan in neka ženska, menda njegova, ali
ne?«
»Vsake sorte ljudje trgujejo,« je fant odgovoril in zviška premeril Raskolnikova.
»Kako mu je ime?«
»Kakor so ga krstili, tako ga kličejo.«
»Kaj nisi tudi ti rjazanski rojak? Iz katere gubernije si?«
Fant je znova vrgel oči po Raskolnikovu.
»Pri nas, vaša svetlost, ni gubernija, temveč okraj, in tja se je vozil samo brat, jaz
pa sem ostajal doma, zato tudi nič ne vem ... Prosim velikodušnega spregleda, vaša
svetlost ...«
»Tu na vrhu je obedovalnica, kajne?«
38
»Gostilna je, biljard imajo, princesinje najdete ... Fi-ju!«
Raskolnikov je šel preko trga. Tam je stala na vogalu gosta trama ljudi, sami
moški. Preril se je v sredo gruče in jim pogledoval obraze. Nekaj ga je vleklo, da bi z
vsakomer začel pogovor. Toda moški se niso menili zanj. Vsi so nekaj kričali in sc
zgrinjali v gruče. Obstal je, pomislil in krenil na desno, po pločniku, proti V-ski
cesti. Ko je pustil trg za seboj, ga je zaneslo v stransko ulico ... Tam stoji velika hiša, vsa polna pivnic in beznic; iz teh so ves čas švigale pomanjkljivo
oblečene ženske. Na dveh ali treh krajih so se v skupinah zbirale na pločniku, v
glavnem ob dohodih v podpritličje, kamor si se lahko po dveh stopnicah spustil v
razne hudo zabavne kraje. Iz enega od teh se je v tistem trenutku po vsej ulici
razlegal trušč in hrup; brenkala je kitara, peli so pesmi in sploh je bilo zelo veselo.
»Bi ne stopil noter?« je pomislil. »Krohočejo se! Pijani so. Zakaj bi se še jaz ne
upijanil?«
»Ne pojdete noter, ljubi gospod?« je z dokaj zvenečim, še ne povsem ohripelim
glasom vprašala ena od žensk. Bila je mlada in niti ne zoprna - edina iz vse gruče.
»Viš jo, kako je zala!« je odgovoril, ko se je vzravnal in jo pogledal. Ta se je
nasmehnila; poklon ji je bil zelo všeč.
»Sami ste zali, da nikoli tega,« je rekla.
»Kako suhi so!« je z debelim glasom pripomnila druga. »Prihajate mar iz
bolnišnice, ali kaj?« Raskolnikov je krenil naprej.
»Poslušajte, gospod!« je dekle zaklicalo za njim.
»Kaj?«
Zmedla se je.
»Kadarkoli, ljubi gospod, bi se rade volje zabavala z vami, a zdajle ... Podarite mi
šest kopejk za požirek pijače, prijazni kavalir!«
Raskolnikov je izvlekel, kolikor je zagrabil: tri petice.
»Oh, kak predober gospod!«
»Kako ti je ime?«
»Po Duklidi vprašajte.«
»No, kaj pa je to,« je nenadoma pripomnila ena iz gruče in z glavo pokazala na
Duklido. »Ne vem, kako moreš tako prosjačiti! Meni se zdi, da bi se kar v zemljo
udrla °d samega sramu ...«
Raskolnikov je žensko, ki je to rekla, radovedno pogledal. Bila je kozava deklina pri
tridesetih letih, vsa v modricah, z zateklo zgornjo ustnico. Govorila in obsojala je
fltirno in resno.
»Kje neki,« je Raskolnikov pomislil, ko je stopal dalje, **je neki sem bral, kako
nekdo, ki je obsojen na smrt, ti
121
sto uro pred usmrtitvijo pravi ali misli, da bi, ko bi moral živeti kje na visokem, na
skali, na taki ozki polici, da bi bilo komaj moč postaviti nanjo dvoje nog - krog in
krog pa bi bili prepadi, morje, večen mrak, večna samota, in večen vihar - in tako
ostati, stoječ na vatel širokem robu, vse življenje, tisoč let, na vekomaj - da bi bilo
tako živeti bolje kakor precej umreti! Samo, da si živ, živ - živ! Živeti kakorkoli samo da živiš! ... Kako resnično! Moj bog, kako resnično! ... Človek je podlež! ... In
podlež je, kdor ga zavoljo tega imenuje podleža,« je dodal trenutek zatem.
Raskolnikov se zateče v gostilno brat časopise. Ko stopi spet na ulico, se sreča z
Razumihinom.
39
Nekaj časa sta merila drug drugega z oči. Razumihin je bil presenečen, v očeh
pa se mu je grozeče zabliskala jeza, resnična jeza.
»Torej tu si bil!« je na vse grlo zavpil. »S postelje si ušel! Jaz pa sem ga iskal celo
tam pod divanom! Na podstrešje smo šli pogledat! Nastasje toliko da nisem
pretepel zaradi tebe ... Ta pa tukaj! Rodka! Kaj pomeni to? Vse po pravici mi povej!
Priznaj! Slišiš?«
»To pomeni, da mi vsi na smrt presedate in da hočem biti sam,« je mirno
odvrnil Raskolnikov.
»Sam? Ko še niti hoditi ne moreš, ko ti je obraz bled ko platno in komaj dihaš.
Bedak! ...«
»Pusti me!« je rekel Raskolnikov in hotel iti mimo. To je spravilo Razumihina
dokončno ob pamet; krepko ga je zgrabil za ramo.
»,Pusti? Pusti me’, si upaš reči po vsem, kar si napravil? Veš, kaj bom zdajle
storil s teboj? V naročje te vzamem, v culo te povežem in te pod pazduho odnesem
domov pod ključ!«
»Poslušaj, Razumihin,« je Raskolnikov tiho in navidez popolnoma mirno začel,
»kaj res ne vidiš, da ne maram za tvoje dobrote? Kakšno veselje le imaš nad tem, da
skazu- ješ dobrote človeku, ki ... pljuva na to? Človeku, vrh vsega, ki to resnično
težko prenaša? No, kaj je bilo v začet122
Icu bolezni treba, da si me obiskal? Morebiti bi bil zelo rad umrl! No, mar ti danes
nisem dovolj jasno povedal, da me mučiš in da sem te ... sit! Res pravi užitek mora
biti mučiti ljudi! Verjemi, da vse to resno vpliva na moje zdravljenje, ker me
neprestano razburja. Saj je prejle tudi Zo- simov odšel, da bi me ne vznemirjal!
Pusti me zaboga tudi ti pri miru! In kakšno pravico imaš naposled, da me hočeš s
silo zadrževati? Kaj res ne vidiš, da govorim zdaj čisto pri zdravi pameti? S čim, s
čim, pouči me, te naj preprosim, da boš vendar že nehal siliti vame in mi ne boš več
skazoval dobrot? Očitajte mi nehvaležnost, recite, da sem nizkoten, samo pustite
me vsi pri miru, zaboga, pustite me pri miru! Pustite me! Pustite me!«
Raskolnikov jo je ubral naravnost na -ski most, obstal pri sredi mostu, se z
obema komolcema naslonil na ograjo in začel gledati v daljavo. Po slovesu od
Razumihina je bil tako oslabel, da se je komaj privlekel do tod. Obšla ga je želja, da
bi kar kje na ulici sedel ali legel. Pred očmi so se mu zavrteli nekakšni rdeči
kolobarji, zaplavale so hiše, mimoidoči, nabrežja, kočije - vse to se je zavrtelo in zaplesalo naokrog. Nenadoma se je zdrznil; čudni in zoprni prizor, ki mu je bil priča,
ga je mogoče rešil nove omedlevice. Začutil je, da stoji nekdo zraven njega, vštric na
desni; ozrl se je - in zagledal žensko visoke rasti, z ruto na glavi, rumenkastega,
podolgovatega, izmozganega obraza in upadlih, rdečkasto obrobljenih oči. Zrla je
naravnost vanj, vendar je bilo očitno, da nič ne vidi in nikogar ne razloči.
Nenadoma pa se je naslonila z desno roko na ograjo, vzdignila desno nogo, jo
zavihtela čez omrežje, nato še levo •n se vrgla v prekop. Umazana voda se je odprla
in za trenutek pogoltnila žrtev, toda v naslednjem hipu je utopljenka znova
splavala na površje in tok jo je mirno odnesel naprej, z glavo in nogami v vodi, s
hrbtom navzgor, krilo pa je imela napihnjeno kakor blazina.
»Utopila se je! Utopila se je!« je kričalo kakih deset gla- s°v; ljudje so drli na kup,
na obeh nabrežjih so se zbrali gledalci, in na mostu, okrog Raskolnikova, sc je
gnetla množica, ki mu je pritiskala v hrbet in ga odrivala.
40
123
»Čoln! Čoln!« so vpili iz množice.
Pa čolna ni bilo več treba: redar je stekel po stopnicah k prekopu, vrgel plašč in
škornje s sebe in planil v vodo. Dela ni bilo veliko: utopljenko je nesla voda komaj
dva koraka mimo stopnic; zgrabil jo je z desno roko za obleko, se z levo oprijel
droga, ki mu ga je tovariš pomolil, in že je bila utopljenka na suhem. Kmalu se je
zavedela, se privzdignila, sedla in začela kihati, prhati in se z rokami brez smisla
drgniti po mokri obleki. Rekla ni niti besedice.
»Pijansko blaznost ima, sveti bog, pijansko blaznost,« je zavijal prejšnji ženski
glas, »pred kratkim se je prav tako hotela končati, z vrvi smo jo sneli.«
Ljudstvo se je razhajalo, redaija sta se še ukvaijala z utopljenko, nekdo je
zaklical nekaj o policijskem uradu ... Raskolnikov je gledal vse to s čudnim
občutkom ravnoduš- ja in brezbrižnosti. Uprlo se mu je. - »Ne, to je ostudno ... voda
... to ni nič prida,« je sam pri sebi mrmral. »Nič ne bo,« je dodal, »kaj bi čakal. Kaj je
bilo tisto ... v zvezi s policijo? ... Urad je okrog desetih odpit ...« Obrnil se je s hrbtom
proti ograji in pogledal okoli sebe.
»No, tak kaj! Pa naj bo!« je odločno rekel, se odtrgal z mostu in krenil v tisto
stran, kjer je bil policijski urad. Srce mu je bilo pusto in prazno. Misliti ni hotel. Celo
žalost je bila prešla in niti sledu ni bilo več o prejšnji odločnosti, ko se je bil
odpravil od doma, z namenom, da »hipoma vse konča«. Popolna otopelost je
stopila na njeno mesto.
»Kaj bi le, tudi to je izhod!« je pomislil, ko je tiho in iznemoglo stopal po
nabrežju prekopa. »Konec pa vendarle napravim, kajti hočem ga napraviti ...
Vendar, ali bo to res izhod?«
Pot do urada je vodila naravnost, in pri drugem vogalu je bilo treba zaviti na
levo. Ko pa je prišel do prvega vogala, je obstal, pomislil, zavil v stransko ulico in se
napotil po ovinku, skozi dve ulici - morda brez vsakega namena, morda tudi zato,
da bi svoj namen vsaj še trenutno zavlekel in pridobil trohico časa. Stopal je in
gledal v tla. Tedaj pa - kakor da mu je nekdo nekaj šepnil na uho.
124
Vzdignil je glavo in videl, da stoji pri tisti hiši, ravno pred vrati. Od tistega večera ni
bil več tu in niti ni hodil mimo.
Nepremagljiva in nerazložljiva želja ga je potegnila noter. Stopil je v hišo, prešel
ves prostor pod vežnimi vrati, zavil nato skozi prvi vhod na desni in se začel po
znanih mu stopnicah vzpenjati navzgor v četrto nadstropje. Na ozkih in strmih
stopnicah je bilo zelo temno. Obstal je na vsakem ovinku in se radovedno oziral. Pri
oknu na ovinku v prvem nadstropju je bil okvir popolnoma snet. »Tega tistikrat še
ni bilo,« je pomislil. Tu je bilo tudi stanovanje, kjer sta delala soboslikarja:
»Zaklenjeno je, in vrata so na novo popleskana; potemtakem ga oddajajo v najem.«
Tu je bilo tretje nadstropje ... in četrto ... »Tukaj!« Osupnil je: vrata v to stanovanje
so bila na stežaj odprta in notri so bili ljudje, slišati je bilo glasove; tega nikakor ni
pričakoval. Nekaj trenutkov je neodločno stal na mestu, nato se je vzpel po zadnjih
stopnicah in stopil v stanovanje.
Tudi to stanovanje so prenavljali; delavci so bili v njem; to ga je nekam
prestrašilo. Prej se mu je zdelo, da bo našel vse natanko tako, kakor je bil takrat
pustil, nemara celo še trupli na tleh, prav tam, kjer sta takrat ležali. Zdaj pa je
zagledal gole stene in nikjer nobenega pohištva; nekam čudno je bilo! Krenil je k
41
oknu in sedel na podoknik.
Bila sta samo dva delavca, oba mlada fanta, eden nekoliko starejši, drugi pa
znatno mlajši. Oblepljala sta stene z novimi belimi tapetami, na katerih so bile
bledovijoličaste rože, namesto prejšnjih rumenih, ki so bile razcefrane in oguljene.
Kdo ve zakaj je bilo to Raskolnikovu strašno narobe; sovražno je zrl na nove tapete,
prav kakor bi obžaloval, da so vse tako spremenili.
Raskolnikov je odšel v drugo sobo, kjer so prej stali skrinja, postelja in
predalnik; brez pohištva se mu je zazdela Prašno majhna. Tapete so bile še iste; v
kotu se je na ta- Petah razločno poznalo mesto, kjer je stal prej domači oltar s
svetimi podobami. Pogledal je in sc vrnil na svoje °kno. Starejši delavec se je od
strani oziral po njem.
»Kaj bi radi?« je vprašal in se obrnil k njemu.
Namesto odgovora je Raskolnikov vstal, stopil na hodnik, prijel za držaj zvonca in
pozvonil. Isti zvonček, isti pločevinasti glas! Potegnil je drugič in tretjič,
prisluškoval in obujal spomin. Prejšnji mučno-strašni in grozljivi občutek mu je čedalje bolj živo vstajal v spominu; vzdrhteval je ob slehernem udarcu in vedno
prijetneje in prijetneje mu je postajalo.
»Tak kaj bi vendar radi? Kdo ste?« je zavpil delavec in pristopil k njemu.
Raskolnikov je znova stopil med vrata.
»Stanovanje bi rad najel,« je rekel, »ogledujem si ga.«
»Stanovanj ne najemajo ponoči; razen tega pa morate priti s hišnikom.«
»Pod so pomili; kaj bodo barvali?« je Raskolnikov nadaljeval. »Krvi ni več?«
»Kakšne krvi?«
»Tista starka in njena sestra sta bili tu umorjeni. Cela mlaka je bila.«
»Kakšen človek pa si?« je vznemiijeno kriknil delavec.
»Jaz?«
»Da.«
»Bi rad vedel? ... Pojdiva na policijo, tam ti povem.«
Delavca sla ga osuplo pogledala.
»Čas bo, da greva, zamudila sva se. Pojdiva, Aljoška. Zakleniti morava,« je rekel
starejši delavec.
»No, pojdimo,« je Raskolnikov ravnodušno odvrnil in stopil naprej, počasi se
spuščajoč po stopnicah.
Ko pride Raskolnikov do izhoda hiše, pokliče hišnika in ga vpraša, če je v tem
času policijski urad odprl. Delavca pove- sta zbranim ljudem, kako je prišel v
sobo umorjene, zvonil z zvoncem in govoril o krvi. Eden od meščanov predlaga,
da bi ga peljali na policijo, toda hišnik misli, da gre za pijanega človeka, in vrže
Raskolnikova na ulico.
»Kako torej: bi šel ali ne?« je ugibal Raskolnikov, ko je obstal sredi pločnika in se
ogledoval naokoli, kakor bi pričakoval od nekoga zadnje besede. Toda nič se ni
oglasilo od nikoder; vse je bilo gluho in mrtvo kakor kamenje, po katerem je stopal,
mrtvo zanj, za njega edinega ... Tedaj pa
126
je v daljavi, kakih dvesto korakov od sebe, na koncu ulice, v zgoščujoči se temi
razločil množico, govorjenje in vpitje ... Sredi množice je stala neka kočija ...
Plamenček se je zasvetil na ulici. »Kaj je to?« Raskolnikov se je obrnil na desno in
krenil k množici. Bilo je, kakor da bi se oprijemal vsake stvarce; ob tej misli se je
42
mrzlo nasmehnil, kajti zdaj je bil že trdno odločen, da pojde na policijo, in je dobro
vedel, da bo precej vse končano.
VII.
Raskolnikov pride do množice in vidi gosposko kočijo, ob njenih kolesih pa na
tleh povoženega moškega. Ta je bil po ko- čijaževih besedah tako pijan, da mu
je kar padel pod konje. Raskolnikov v težko ranjenem moškem prepozna
titularnega svetnika Marmeladova, ga pomaga nesti na njegovo stanovanje in da
poklicati zdravnika. Manneladov kmalu zatem umre. Raskolnikov njegovi
ubupani ženi pokloni denar, ki mu ga je poslala mati. Ko odhaja, sreča
policijskega načelnika Nikodima Fomiča.
Po tistem prizoru v uradu se nista več videla, vendar ga je Nikodim Fomič
precej spoznal.
»A, vi ste?« ga je vprašal.
»Pravkar je umrl,« je odgovoril Raskolnikov. »Zdravnik je bil pri njem,
duhovnik je bil, vse je v redu. Nikar ne vznemirjajte uboge žene, saj je že brez tega
jetična. Ohrabrite jo s čim, če morete ... Saj ste dober človek, vem ...« je z nasmehom
dejal in mu gledal naravnost v oči.
»Ampak, kako vas je kri premočila,« je pripomnil Nikodim Fomič, ki je opazil na
telovniku Raskolnikova več novih madežev.
»Da, premočila ... ves sem krvav!« je z nekim čudnim Vrazom odgovoril
Raskolnikov; nato se je nasmehnil, pokimal z glavo in odšel navzdol po stopnicah.
Spuščal se je tiho, brez naglice, ves mrzličen, ne da bi Se tega zavedal, poln
novega, vseobsežnega občutka pol127
nega in mogočnega življenja, ki mu je nenadoma zalilo srce. Ta občutek je utegnil
biti podoben občutku na smrt obsojenega, ki mu nepričakovano naznanijo, da je
pomi- loščen.
Že na zadnjih stopnicah pa je zaslišal za seboj hitre korake. Nekdo je hitel za
njim. Bila je Poljenka; tekla je za njim in ga klicala: »Poslušajte, poslušajte!«
Obrnil se je k nji. Spustila se je po zadnjih stopnicah in obstala tik pred njim za
stopnico višje od njega. Medla svetloba je prihajala z dvorišča. Raskolnikov je
razločil dekličin suhljati, a ljubki obrazek, ki se mu je smehljal in ga veselo, otroško
gledal. Pritekla je bila z naročilom, ki ji je bilo očitno zelo všeč.
»Poslušajte, kako vam je ime? ... In še nekaj: kje stanujete?« je s hlastnim,
zasoplim glaskom vprašala.
Položil ji je obe roki na ramena in se z nekakšno srečo zazrl vanjo. Pogled nanjo
mu je bil tako prijeten - sam ni vedel, zakaj.
»Pa kdo vas je poslal?«
»Sestrica Sonja me je poslala,« je odgovorila deklica in se še bolj veselo
nasmehnila.
»Precej sem vedel, da vas je poslala sestrica Sonja.«
»Tudi mamica me je poslala. Ko mi je začela sestrica Sonja naročati, je pristopila
tudi mamica in rekla: ,Hitro skoči, Poljenka!’«
»Imate sestrico Sonjo radi?«
»Rajši kot vse druge!« je nekam posebno odločno rekla Poljenka in njen
smehljaj se je hipoma zresnil.
»Pa mene - me boste tudi radi imeli?«
43
Namesto odgovora je videl, kako se mu je približeval dekličin obrazek, in kako
so se mu njene mehke ustnice prostodušno ponujale v poljub. Njene roke, tenke
kakor vžigalice, so ga čvrsto objele, glavica se mu je sklonila na ramo in dekletce, ki
se je z obrazom čedalje tesneje in tesneje pritiskalo k njemu, je tiho zajokalo ...
Raskolnikov ji je povedal svoje ime, ji dal naslov in za trdno obljubil, da se
naslednjega dne oglasi. Deklica ga je vsa navdušena zapustila, Ko je stopil na ulico,
je bila ura
128
enajst. Čez pet minut je stal na mostu, prav na tistem mestu, od koder je bila ženska
skočila v vodo.
»Dovolj!« je odločno in slovesno rekel, »proč, prividi, proč, prazni strahovi,
slepila! ... Je življenje! Mar nisem pravkar živel? Življenje v meni ni umrlo s tisto
staro starko vred! Bog ji daj nebesa in - dovolj, mamica, čas je bilo, da ste šli
počivat! Zdaj je kraljestvo zdrave pameti in svetlobe ... in volje, in moči! Poglejmo
zdaj! Poskusimo se!« je zanosno dodal, kakor da bi se obračal k neki temni sili in jo
izzival.
Po poli se Raskolnikov oglasi pri Razumihinu. Ker ta vidi, kako je slab, ga
spremi domov. Ko se vzpenjata po stopnicah, opazita, da gori v njegovi sobi luč.
Raskolnikov je prijel za vrata in jih na stežaj odprl. Odprl jih je in obstal na
pragu kakor vkopan.
Mati in sestra sta sedeli na njegovem divanu in ga čakali že poldrugo uro. Le
kako, da jih je od vseh najmanj pričakoval in najmanj mislil nanju, čeprav je bil šele
danes vnovič dobil sporočilo, da se odpravljata, da sta na poti in bosta vsak čas v
Peterburgu. Vso to poldrugo uro sta vprek vpraševali Nastasjo, ki je tudi zdaj stala
pred njima in jima je bila v tem času že vse nadrobno poročala. Kakor iz uma sta
bili od strahu, ko sta slišali, da je »danes ušel«, da je bolan in da se mu, kakor je bilo
iz pripovedovanja razvidno, vsekakor blede! »Moj bog, kaj je z njim!« Obe sta jokali,
obe sta v tej poldrugi uri čakanja trpeli kakor na križu.
Vesel, navdušen krik je pozdravil Raskolnikova, ko se je pokazal. Obe sta planili
k njemu. Ta pa je stal ko mrtev; neznosno in nepričakovano spoznanje je bilo kakor
strela udarilo vanj. In niti roke se mu niso vzdignile, da bi ju objel:
niso se mogle! Mati in sestra sta ga stiskali v objemih, §a poljubljali, se smejali,
jokali ... On pa je stopil korak naprej, se opotekel in se nezavesten zgrudil na tla.
129
TRETJI DEL
I.
Raskolnikov se je privzdignil in sedel na divan.
Medlo je mahnil Razumihinu, naj prekine hudournik zmešanih in vnetih besed,
s katerimi je tolažil mater in sestro, ter ju prijel za roke in minuto ali dve molče
gledal zdaj to, zdaj ono. Mati se je ustrašila njegovih oči. Iz tega pogleda je sevala do
muke silna ljubezen, hkrati pa je bilo v njem nekaj nepremičnega, da, skoraj
brezumnega ... Pul- herija Aleksandrovna je zajokala.
Avdotja Romanovna je bila bleda; roka ji je drhtela v bratovi roki.
»Pojdita z njim domov,« je ta s pretrganim glasom spre- ' govoril in pokazal na
Razumihina, »do jutri; jutri se o vsem ... Je že dolgo, kar sta prišli?«
»Zvečer, Rodja,« je odgovorila Pulherija Aleksandrovna, »vlak se je strašno
zakasnil. Toda Rodja, zdaj ne grem za nobeno ceno od tebe! Tu prenočim, zraven
44
...«
»Ne mučite me!« je rekel ta in razdraženo zamahnil z roko.
»Jaz ostanem pri njem!« je vzkliknil Razumihin, »niti za minuto ga ne zapustim,
vrag naj vzame vse moje goste, pa da začno po stenah plezati!«
»Kako, le kako se naj vam zahvalim!« je rekla Pulherija Aleksandrovna in
stisnila Razumihinu roke, toda Raskolnikov ji je znova segel v besedo.
»Ne morem, ne morem,« je razdraženo ponovil, »nikar me ne mučita! Dovolj je,
odidita ... Ne morem!«
»Pojdiva, mamica,« je šepnila Dunja, »vsaj iz sobe se za trenutek umakniva ...
Ubijava ga, to je očitno.«
»Torej ga po treh letih niti pogledati ne smem!« je zajokala Pulherija
Aleksandrovna.
»Postojta,« ju je znova ustavil, »kar naprej mi segata v besedo, meni pa se misli
mešajo ... Sta govorili z Lužinom?«
»Ne, Rodja, vendar je že obveščen o najinem prihodu. Slišali sva, Rodja, da je bil
Pjotr Petrovič tako dober in te je danes obiskal,« je nekam plašno dodala Pulherija
Aleksandrovna.
»Da ... bil je tako dober ... Dunja, prejle sem rekel Luži- nu, da ga vržem po
stopnicah, in sem ga poslal k vragu ...«
»Rodja, kaj si mislil! Menda vendar ne misliš reči ...« je prestrašeno začela
Pulherija Aleksandrovna, a je umolknila, ko je pogledala Dunjo.
Avdotja Romanovna je napeto zrla v brata in čakala, kaj še pride. Nastasja ju je
že obvestila o prepiru, kolikor ga je ta mogla razumeti in poročati o njem, in sta se,
ker nista vedeli, zakaj je prišlo do spora, že dodobra namučili.
»Dunja,« je Raskolnikov z naporom nadaljeval, »jaz te možitve ne želim, in zato
moraš jutri Lužina brez nadaljnjega odsloviti.«
»Moj bog!« je vzkliknila Pulherija Aleksandrovna.
»Brat, pomisli, kaj govoriš!« je vzkipljivo začela Avdotja Romanovna, a se je
takoj premagala. »Morda zdaj nisi zmožen pravilno soditi, izmučen si,« je krotko
dejala.
»Da se mi blede? Ne ... Z Lužinom se hočeš omožiti zaradi mene. Jaz pa te žrtve
ne sprejmem. In zato napiši do jutri pismo ... z odpovedjo ... Zjutraj mi ga daj
prebrati, pa konec!«
»Tega ne morem storiti!« je vzkliknilo užaljeno dekle. »S kakšno pravico ...«
»Dunječka, ti si prav tako vzkipljiva, nehaj, jutri ... Kaj mar ne vidiš ...« se je
prestrašila mati in planila k Dunji. »Ah, rajši kar odidiva!«
»Blede se mu!« je zavpil Razumihin. »Kako bi si drugače upal tako govoriti! Do
jutri ga vsa ta neumnost mine ... Danes pa je onega v resnici zapodil. Prav tako je
bilo. No, m oni se je razjezil ... Najprej je držal govore in se košatil s svojim znanjem,
nazadnje pa je stisnil rep in odšel ...«
»Torej je resnica?« je vzkliknila Pulherija Aleksandrovna.
»Na svidenje jutri, brat,« je sočutno rekla Dunja, »pojdiva, mamica ... Zbogom,
Rodja!«
131
»Poslušaj sestra,« je z ostankom moči ponovil za njo, »prav nič se mi ne blede;
ta možitev je - nizkotnost. Jaz naj le bom podlež, tebi pa ni treba biti ... jemati
prvega, ki pride ... a jaz, čeprav sem podlež, take sestre ne bom priznaval za svojo
45
sestro. Ali jaz ali Lužin! ...«
»Saj si znorel! Trinog!« je Razumihin zakričal, toda Raskolnikov mu ni odgovoril
in morda za to niti ni imel več moči. Legel je na divan in se v popolni iznemoglosti
obrnil v zid.
IV.
Raskolnikov zve, da je sodni preiskovalec Porfirij Petrovič, ki raziskuje umor
starke in Lizavete, Razumihinov sorodnik, zato vpraša prijatelja, kaj naj po
njegovem stori, da bi čim hitreje prišel do očetove ure in sestrinega prstana, ki
ju je zastavil pri starki. Ne ve, če naj se obrne na policijo ali naj rajši stopi
naravnost k Porfiriju Petroviču. Očetova ura je namreč dragocen družinski
spomin, zato bi bil pred mamo v veliki zadregi, če bi opazila, da je nima.
Prijatelj mu svetuje, da gresta takoj k Porfiriju, saj je temu že večkrat
pripovedoval o Raskolnikovu, posebej zadnje dni, v času njegovih bolezenskih
blodenj. Porfirij ga torej pozna vsaj po njegovem pripovedovanju, videti pa je
bilo, da bi ga rad spoznal tudi osebno.
Pii srečanju s Porfirijem Petrovičem poskuša biti Raskolnikov kar se da
naraven in sproščen. Pove mu, zakaj je prišel, in Porfirij mu svetuje, naj napiše
prijavo o zastavljenih predmetih in jo prinese kar njemu osebno. Raskolnikov
zve, da ga je Porfirij že dalj časa pričakoval, saj je bilo na papirju, v katerem
sta bila zavita ura in prstan, razločno zapisano njegovo ime ter dan in mesec,
ko ju je zastavil. Skoraj vsi lastniki zastavljeni predmetov so se že oglasili pri
njem, pomenljivo pripomni Porfirij. Raskolnikov se opravičuje, češ da je bil v ec
dni bolan. Začuti, da je pri Porfiriju na seznamu osumljenih, in ga muči
predvsem misel, ali je ta morda zvedel, kako je bil prejšnji večer, v stanju
najhujše notranje krize, na starki- nem stanovanju in kako je spraševal po krvi
...
Poifirij gre naročit čaj.
Porfirij Petrovič se je prav kmalu vrnil. Nenadoma je postal nekam veselejši.
»Glava me boli od tvoje sinočnje pijače, brat ... Vsega me je nekam razrahljalo,«
je smeje se, s povsem spremenjenim glasom začel proti Razumihinu.
»Ne, kako, je bilo zanimivo? Zapustil sem vas ob najzanimivejši točki. Kateri je
zmagal?«
»O, se razume, da nobeden. Prišli smo na tista večna vprašanja, na katera ni
odgovorov, pa smo tavali po praznem.«
»Zamisli si, Rodja, o čem so se sinoči pričkali: ali je zločin ali ga ni? Saj sem ti že
pravil, da so kvasili vse mogoče!«
»Kaj je čudnega v tem? To je navadno družbeno vprašanje,« je raztreseno
odgovoril Raskolnikov.
»Vprašanje ni bilo tako postavljeno,« je pripomnil Porfirij.
»Ne povsem tako, to je res,« je precej pritrdil Razumi- hin, ki je že hitel in se
razvnemal, kakor je bila njegova navada. »Vidiš, Rodion: poslušaj in povej svoje
mnenje. Rad bi ga slišal ... Začelo se je z nazorom socialistov. Saj poznaš ta nazor:
zločin je protest proti nepravilni družbeni ureditvi - in samo to, nič drugega ne,
drugačnih vzrokov zanj ni - tako je, pa konec! ...«
»Lepa neumnost!« je vzkliknil Porfirij Petrovič. Postajal Je očitno živahnejši, se
vsak hip spuščal v smeh in pogledoval Razumihina, s čimer ga je še bolj podžigal.
»Drugačnih vzrokov zanj ni!« ga je navdušeno prehitel Razumihin, »to ni
46
neumnost! ... Pokažem ti njihove knjižice: vse izvira pri njih iz tega, da je kdo postal
žrtev svojega okolja - od nikoder drugod ne! Priljubljena fraza! Iz tega seveda sledi,
da bo - če se družba pravilno uredi - tudi
133
vseh zločinov konec, kajti potem ne bo več zoper kaj protestirati in vsi ljudje bodo
v trenutku postali pravični. Narave ne upoštevajo, na naravo gledajo, kakor da je
ni! Pri njih se človeštvo na koncu svoje zgodovinske, žive poti nazadnje ne
spremeni v normalno družbo, temveč narobe, družbeni sistem, ki se bo porodil v
kaj vem kakšni matematični glavi, bo takoj uredil vse človeštvo in ga v trenutku
napravil pravičnega in brez napak, hitreje od vsakega živega razvoja, brez vsake
zgodovinske in žive poti! ... Toda s samo logiko narave ne preskočiš! Logika
predvideva mogoče tri primere, primerov pa je milijon! Zanemariti ves milijon in
se omejiti na najmanj zapleteno vprašanje, je seveda najlažja rešitev naloge!
Zapeljivo jasna je, in niti misliti ni treba nič! In to je poglavitno - misliti ni treba!
Vso skrivnost življenja je moč spraviti na dve tiskani poli!«
»Ta se je pa razgovoril, kakor boben ropoče! Za roke bi te bilo treba držati,« se
je smejal Porfirij. »Zamislite si,« se je obrnil k Raskolnikovu, »takole je bilo sinoči,
šest ljudi v eni sobi, in še s punčem nas je prej napojil - si morete predstaviti? - Ne,
brat, neumnosti kvasiš: ,okolje’ je za zločin velikega pomena; to si upam trditi.«
»Sam vem, da je velikega pomena, toda povej mi tole: če štiridesetletnik oskruni
desetletno dekletce - ga je mar okolje prisililo k temu?«
»No, kaj, v strogem pomenu besede je tudi tu moč govoriti o okolju,« je Porfirij z
nekakšno izzivalnostjo pripomnil. »Hudodelstvo nad dekletcem se da kaj lahko
pojasniti z okoljem.«
Razumihin toliko da ni pobesnel.
»No, če hočeš, ti precej izpeljem dokaz, da imaš samo zato bele trepalnice, ker je
spomenik Ivana Velikega petintrideset sežnjev visok; izpeljem ti ga jasno, natančno
in celo tako, da bo malce svobodomiselno pobarvan! Ga naj? No, sprejmeš stavo?«
»Sprejmem jo! Poslušajmo, prosim, kako ga izpelje!«
»Saj se zmeraj samo hlini, ta hudič!« je zavpil Razumihin, poskočil in zamahnil z
roko. »No, ni, da bi človek govoril s teboj! Vse to počenja samo za nalašč, ne poznaš
ga
134
še, Rodion! Tudi sinoči se je postavil na njihovo stran, samo da bi jih za nos
potegnil. In kaj vse je trobezljal, sveti bog! Oni so ga bili seveda veseli! ... Saj ti
vztraja na ta način štirinajst dni, če je treba. Lani nam je kdo ve čemu zagotavljal,
da pojde v samostan: dva meseca nas je prepričeval! Pred kratkim si je izmislil in
nas nalagal, da se ženi in da ima že vse pripravljeno za poroko. Celo novo obleko si
je dal narediti. Čestitati smo mu začenjali. Ta pa ni imel ne neveste ne nič: vse gola
izmišljotina!«
»Pa si se uštel! Obleko sem dal že prej sešiti; in prav zaradi nove obleke mi je
prišlo tudi na misel, da bi vas vse nekoliko potegnil.«
»Kaj ste res tako dober igralec?« je malomarno vprašal Raskolnikov.
»Ste mogoče mislili, da nisem? Počakajte, tudi vas speljem na led - ha-ha-ha! Ne,
vidite, povem vam resnico. Ob vseh teh vprašanjih o zločinu in okolju sem se
spomnil nekega vašega članka, ki me je sicer že zmeraj zanimal - ,0 zločinu’ ... ali
kakšen je bil naslov, ne spominjam se več. Pred dvema mesecema sem ga bral v
47
,Periodičnem vestniku’.«
»Moj članek? V ,Periodičnem vestniku’?« je začudeno vprašal Raskolnikov.
»Pred pol leta, ko sem zapustil univerzo, sem v zvezi z neko knjigo resda napisal
članek, toda nesel sem ga takrat časopisu , Tedenski vestnik’, ne pa periodičnemu’.«
»Izšel pa je v ¡Periodičnem’.«
», Tedenski vestnik’ je vendar nehal izhajati in članka torej ni natisnil ...«
»To je res; a ko je ,Tedenski vestnik’ nehal obstajati, se je združil s ,Periodičnim
vestnikom’, kjer je zaradi tega vaš članek izšel pred dvema mesecema. Kaj niste
vedeli?«
Raskolnikov v resnici ni nič vedel.
»Prosim vas, saj vendar lahko terjate od njih denar za članek! Kakšen značaj ste
vendarle! Tako samotarsko živite, da ne veste niti stvari, ki vas neposredno
zadevajo.«
»Sijajno, Rodka! Tudi jaz nisem nič vedel!« je zavpil Ra- zumihin. »Precej danes
skočim v čitalnico in si naročim ti
135
sto številko! Pred dvema mesecema? Katerega dne? Vseeno, poiščem jo! Taka reč!
Pa nič ne pove!«
»Kako ste pa zvedeli, da je članek moj? Podpisan je bil samo s črko.«
»Slučajno in šele pred nekaj dnevi. Od urednika: znanca sva si ... Zanimiv
članek!«
»Kolikor se spominjam, sem premišljeval o hudodelče- vem psihičnem stanju
med njegovim zločinskim dejanjem.«
»Da, in poudarjate, da hudodelsko dejanje zmeraj spremlja bolezen. To je zelo,
zelo izvirno, vendar ... mojega zanimanja pravzaprav ni zbudil ta del vašega zapisa,
temveč neka misel ob koncu članka, čeprav je na žalost le nejasno nakazana ...
Skratka, če sc spominjate - v svojem članku ste namignili, da obstajajo na svetu
ljudje, ki morejo ... se pravi, ne ki morejo, temveč, ki imajo popolno pravico
počenjati zločine in druga nemoralna dejanja, in da za te ljudi zakoni tako rekoč ne
veljajo.«
Raskolnikov se je nasmehnil temu nasilnemu in premišljenemu pačenju svoje
misli.
»Kako? Kaj? Pravico do hudodelstva? Pa menda ne zato, ker bi bili ,žrtve
okolja’?« je kar nekam prestrašeno vprašal Razumihin.
»Ne, ne, ne povsem zato,« je odgovoril Porfirij. »Stvar je v tem, da se v članku
tega gospoda vsi ljudje delijo v ,navadne’ in ,nenavadne’. Navadni morajo živeti v
poslušnosti in nimajo pravice kršiti zakona, prav zato, vidite, ker so pač navadni.
Nenavadni pa imajo pravico počenjati vsakršna hudodelstva in na vse načine
prestopati postavo, to pa zato, ker so nenavadni. Tako menda trdite, razen če se
motim?«
»Tak, kako pa to? Saj ni mogoče, da bi bilo tako!« je začudeno zamrmral
Razumihin.
Raskolnikov se je spet nasmehnil. Precej mu je bilo jasno, za kaj gre in kam ga
skuša Porfirij speljati; spominjal se je svojega članka. Sklenil je sprejeti izziv.
»Moje izvajanje ni čisto takšno,« je začel preprosto in skromno. »Sicer pa
priznam, da je vaša razlaga skorajda točna, da, če hočete, celo povsem točna ...«
(Kar nekam
48
136
godilo mu je priznati, da je povsem točna.) »Razlika je edino v tem, da nikakor ne
terjam, naj bi bili nenavadni ljudje brezpogojno dolžni in zavezani počenjati vsak
čas vsakršna nemoralna dejanja, kakor vi pravite. Takega članka bi si, mislim, niti
natisniti ne upali. Namignil sem kratko malo, da ima ,nenavadni’ človek pravico ...
se pravi, ne pravico v uradnem pomenu besede, temveč pravico sam pred seboj, da
dovoli svoji vesli ... prekoračitev kakih ovir, to pa samo v primeru, če uresničenje
njegove zamisli (ki utegne biti kdaj odrešilna za vse človeštvo) tako teija.
Blagovolili ste reči, da moj članek ni jasen; pripravljen sem vam ga osvetliti, kolikor
je to mogoče. Najbrž se ne motim, ko domnevam, da je to tudi vaša želja; prosim
torej. Mislim takole: če Kepler in Newton svojih odkritij zaradi kakršnihkoli
zapletov ne bi mogla drugače sporočiti človeštvu kakor za ceno enega, desetih, sto
ali več ljudi, ki bi bili temu odkritju napoti ali bi ga kakorkoli ovirali, tedaj bi imela
pravico in celo dolžnost ... odstraniti teh deset ali sto ljudi, da bi odkrila svoja
dognanja vsemu človeštvu. Iz tega pa seveda nikakor ne sledi, da bi imel Newton
pravico ubiti, kogar bi se mu zahotelo, ali vsak dan krasti na trgu. Nadalje razvijam,
kolikor se spominjam, v svojem Članku tudi misel, da so bili vsi ... no, na primer
zakonodajalci in utemeljitelji človeštva, od najstarejših do - Likurga, Solona,
Mohameda, Napoleona in drugih, vsi do zadnjega zločinci, že samo zato, ker so z
novimi zakoni kršili stare, ki jih je družba po sveto častila, in ker se, seveda,
nikakor niso ustavljali niti pred krvjo, če jim je edino ta (mnogokrat povsem
nedolžna in hrabro prelita za staro postavo) mogla pomagati. Pomembno je celo,
da so ti dobrotniki in utemeljitelji človeštva večinoma še prav posebno divje prelivali kri. Skratka, izvajam, da morajo vsi ljudje - ne samo veliki, temveč vsi, ki le
količkaj stopajo iz kolovoza, to je, vsi, ki čutijo v sebi le trohico zmožnosti, povedati
kaj novega - da morajo biti taki ljudje po svoji naravi brezpogojno zločinci - večji ali
manjši, se razume.
Likurg: legendarni špartanski zakonodajalec (iz 9. stoletja pr. n. št.).
137
Drugače bi se jim bilo pretežko povzpeti iz kolovoza, v to, da bi ostali tam, pa
seveda ne morejo privoliti, spet zaradi svoje narave ne, ker imajo po mojih mislih
tudi dolžnost, da ne privolijo. Skratka, kakor vidite, nisem povedal doslej še nič kdo
ve kako novega. Vse to se je že tisočkrat natisnilo in bralo. Kar pa zadeva mojo
delitev ljudi na navadne in nenavadne, priznam, da je nekoliko samovoljna, a saj
tudi ne vztrajam pri natančnih številkah. Vetja- mem le v svojo osnovno misel. Ta
temelji v tem, da se ljudje po zakonu prirode nasploh delijo v dva razreda: v nižji
razred navadnih ljudi, se pravi tako rekoč v gradivo, ki ima edino nalogo ploditi
sebi podobne, in v razred pravih ljudi, to je takih, ki imajo dar ali sposobnost,
spregovoriti v svojem okolju novo besedo. Podrazdelkov je tu seveda neskončno
mnogo, toda razlikovalne črte med obema razredoma so dokaj ostre: prvi razred
ali gradivo, da se splošno izrazim, so po svoji naravi starokopitni, spodobni ljudje,
ki žive v poslušnosti in so radi poslušni. Menim tudi, da morajo biti ubogljivi, ker so
za to določeni in v tem nikakor ni nič poniževalnega. Ljudje drugega razreda pa vsi
kršijo zakon, so vsi rušilci ali vsaj nagnjeni k temu, sodeč po njihovih sposobnostih.
Zločini teh ljudi so seveda odvisni od okoliščin in so mnogovrstni; zvečine terjajo v
zelo raznolikih oblikah uničenje obstoječega v imenu boljšega. Kadar pa nastopi za
takega človeka nujnost, da v službi svoje zamisli stopi preko trupla, tedaj si sme,
49
tako mislim, po svoji vesti dovoliti ta korak - seveda v razmerju z zamislijo in njeno
razsežnostjo, tega ne pozabite. Samo v tem smislu govorim v svojem članku o
njihovi pravici do zločina. (Kakor se spominjate, sva začela s pravno stranjo vprašanja.) Sicer pa ni razlogov za posebno vznemirjenje: množica jim skoraj nikoli ne
prizna te pravice, temveč jih (bolj ali manj) obglavlja in obeša in tako služi svojemu
starokopitnemu namenu, v naslednjih rodovih pa prav ta množica postavlja
obglavljencem spomenike in se jim klanja (bolj ali manj). Prvi razred je zmeraj
gospodar sedanjosti, drugi razred pa - gospodar prihodnosti. Prvi ohranjujejo svet
in ga številčno pomnožujejo, drugi pa dvigajo svet in ga vodijo
138
k cilju. Ti kakor oni imajo popolnoma enako pravico do obstanka. Skratka, po
mojem gre obema taboroma ista pravica, in - vive la guerre éternelle! - do Novega
Jeruzalema, seveda.«
»Torej vendar verujete v Novi Jeruzalem?«
»Verujem,« je krepko odgovoril Raskolnikov; pri tem in že med vsem svojim
dolgim govorniškim zaletom je gledal v tla, v točko, ki si jo je izbral na preprogi.
»In-in-in v Boga verujete? Ne zamerite, da sem tako radoveden.«
»Verujem,« je Raskohiikov ponovil in vzdignil oči k Por- firiju.
»In-in v Lazaijevo vstajenje verujete?«
»Ve-verujem. Zakaj vprašujete?«
»Dobesedno verujete?«
»Dobesedno.«
»Torej tako ... radoveden sem bil. Ne zamerite. A dovolite, da se obrnem k
prejšnjemu predmetu: saj jih ne obglavijo zmeraj; narobe, nekateri ...«
»Slavijo zmago še za živih dni? O, da, nekateri dosežejo cilj še v življenju, in
tedaj ...«
»Začno sami obglavljati druge?«
»Kadar je to potrebno, in, veste, največkrat je. Vaša pripomba je vsekakor
duhovita.«
»Hvala lepa. Toda povejte mi nekaj: kako naj ločimo te nenavadne ljudi od
navadnih? So mar že pri rojstvu kakšna znamenja? Mislim, da bi bilo treba tu več
natančnosti in, bi rekel, več zunanje določenosti; ne zamerite mi, da sem kot
skušen in dobromiseln človek v skrbeh, toda - kaj bi ne mogli uvesti zanje na
primer kakšno posebno obleko ali morda kako oznako ali kaj podobnega? ... Kajti,
priznajte, če bi nastala zmeda in bi si človek iz enega razl'fve la guerre étemelle!'. Naj živi večna vojna! - Novi Jeruzalem: V Razodetju
sv. Janeza simbol raja, prebivališče pravičnih po koncu sveta. ~ Lazarjevo
vstajenje: Ta odlomek iz evangelija bere Sonja Raskolnikovu UV/4).
l.azarjevo vstajenje od mrtvih simbolizira v romanu moralni prerod
Raskolnikova.
-L
139
reda vtepel v glavo, da sodi v drugega, in ,začel odstranjevati vse ovire’, kakor ste
se prav srečno izrazili, tedaj bi vendar ...«
»O, to se zelo pogosto dogaja! Ta vaša pripomba je celo še bistroumnejša od
prejšnje ...«
»Hvala lepa ...«
50
»Ni za kaj, toda upoštevajte, prosim, da je pomota mogoča samo v prvem
razredu, to je, med ,navadnimi ljudmi’ (kakor sem jih, morebiti zelo neustrezno,
prejle imenoval). Ne glede na njihovo prirojeno nagnjenje k poslušnosti se narava
rada poigra z njimi, tako da se mnogi od njih štejejo za vodilne duhove, za ,rušilce’
in oznanjevalce ,nove besede’, in to povsem iskreno. Pravih novih ti ljudje kaj
pogosto niti ne opazijo in jih celo zaničujejo. Mislim pa, da v takih primerih ne gre
za kako posebno nevarnost in da se vam v resnici ni potrebno vznemiijati, kajti ti
ljudje po navadi ne pridejo daleč. Za njihovo preveliko vnemo bi jih bilo včasih
sicer dobro naklestiti in jih spomniti, kje je njihovo pravo mesto, ampak nič več;
posebnega rablja pa niti ni treba; saj se bodo sami naklestili, ker so zelo dobrosrčni: nekateri izkazujejo to uslugo drug drugemu, nekateri pa se kar sami,
svojeročno ... Nekateri se pri tem javno pokesajo, ker je to lepo in vzgojno. Skratka,
sploh si vam ni treba delati skrbi ... Zakon narave je tak.«
»No, po tej plati ste me res nekoliko pomirili; vendar, še nekaj drugega mi ni
jasno: povejte mi, prosim, ali je veliko takih ,nenavadnih ljudi, ki imajo pravico
moriti druge’? Seveda sem se pripravljen vdati, strinjali se boste, da bi bilo grozno,
če bi se jih od sile mnogo zaredilo. Kajne?«
»O, tudi zaradi tega se nikar ne vznemirjajte,« je v istem tonu kakor prej
nadaljeval Raskolnikov. »Ljudi z novo zamislijo, takih, ki so le količkaj sposobni
povedati kaj novega, se sploh nenavadno malo, da, čudno malo rodi. Jasno je samo
toliko, da je ves red porajanja ljudi v vseh teh razredih in podrazdelkih najbrž zelo
zanesljivo in natančno določen z nekakšnim naravnim zakonom. Ta zakon nam je
zdaj seveda neznan, prepričan pa sem, da obstoji in da
ga utegnemo še kdaj spoznati. Velikanska množica ljudi, ,gradivo’, je tako le zato na
svetu, da nazadnje po nekakšnem do zdaj še skrivnostnem razvoju, s pomočjo kaj
vem kakšnega križanja rodov in plemen, porodi na svet, no, vsaj iz tisoč ljudi enega
kolikor toliko samostojnega človeka. Še samostojnejši posameznik se rodi nemara
iz deset tisoč ljudi (to pravim približno, zaradi nazornosti), genialni ljudje iz
milijonov, veliki geniji se spočenjajo na mnogo tisoč milijonov ljudi na zemlji.
Skratka, v retorto, kjer se vse to godi, nisem pogledal. Toda določen zakon
vsekakor obstaja in tudi mora obstajati; naključja tu ne more biti.«
»Tak, se mar oba norčujeta, ali kaj?« je nazadnje zavpil Razumihin. »Ali vodita
drug drugega za nos ali ne? Sedita in vlečeta drug drugega! Govoriš resno, Rodja?«
Raskolnikov je molče vzdignil svoj bledi, skoraj otožni obraz proti njemu in ni
nič odgovoril. In poleg tega tihega, otožnega obraza se je zazdela Razumihinu
Porfirijeva neprikrita, vsiljiva, vročekrvna in nevljudna strupenost čudna.
»No, brat, če res tako misliš, tedaj ... Sicer imaš prav, ko poudarjaš, da je vse to
že staro in podobno vsemu, kar smo tisočkrat brali in slišali; toda v resnici izvirno
in v resnici tvoje od vsega je v mojo grozo to, da dovoljuješ prelivanje krvi ne glede
na vest, in to celo - ne zameri mi - s takim fanatizmom ... V tem je najbrž tudi
temeljna misel tvojega članka. A po mojem jc opravičevanje prelivanja krvi ne
glede na vest strašnejše od uradnega, z zakonom dovoljenega prelivanja krvi ...«
»Povsem pravilno: strašnejše,« se je oglasil Porfirij.
»Ne, najbrž si se premočno zagrel! ... Prebral bom članek ... Zaneslo te je! Saj ni
mogoče, da bi res tako mislil ... Prebral bom tisto stvar.«
»V članku vsega tega ni, tam so samo namigi,« je spregovoril Raskolnikov.
»Tako, da, tako, da,« se Porfirij ni mogel zadržati, »zdaj
51
je postalo skoraj jasno, kako gledate na zločin, toda ... nikar ne zamerite moji
nadležnosti (saj mi je že samemu nerodno, da vam tako hudo presedam!) - vidite,
kar se ti
141
če tistih slučajnih pomot in zamenjavanja obeh razredov, ste me prejle zelo
pomirili, toda ... razni čisto praktični primeri mi tu spet ne dajo miru! No, če si na
primer kak mož ali mladenič zamisli, da je Likurg ali Mohamed ... - bodoči seveda in se, hajdi! loti odstranjevati vse ovire, ki so mu pri tem napoti ... Pred njim je torej
dolg vojni pohod in za pohod je treba denarja ... No, in si začne pridobivati denar za
pohod ... razumete?«
»Pritrditi vam moram,« je mirno odgovoril Raskolnikov, »da so taki primeri res
neogibni. Neumni in častihlepni ljudje se hitro ujamejo na to vabo, posebno
mladina.«
»No, vidite. Kako torej?«
»Tako,« se je Raskolnikov nasmehnil, »da jaz tega nisem kriv. Tako je in tako
zmeraj bo. Ta, glejte,« je pokimal na Razumihina, »je prejle rekel, da opravičujem
prelivanje krvi. Tak kaj pa de? Družba je vendar vse predobro zavarovana s
pregnanstvom, ječami, preiskovalnimi sodniki in kaznilnicami - kaj se je treba
razburjati? Iščite tatu! ...«
»No, in če ga najdemo?«
»Prav naj mu bo.«
»Logični ste. No, kaj pa njegova vest?«
»Vas ta kaj briga?«
»I, tako pač, zaradi človekoljubja.«
»Kdor jo ima, naj trpi, če se zave svojega prestopka. To je njegova kazen - poleg
prisilnega dela.«
»No, a resnično genialni ljudje,« je mrko vprašal Razu- mihin, »tisti, ki jim je
dana pravica moriti, ti pa najbrž sploh nič ne trpe, niti zaradi prelite krvi ne?«
»Zakaj praviš najbrž? Tu ni ne dovoljenja ne prepovedi. Naj trpi, komur je žrtve
žal ... Trpljenje in bolečina sta zmeraj obvezni delež široke zavesti in globokega
srca. Resnično veliki ljudje morajo, se mi zdi, prenašati na svetu veliko žalost,« je
nenadoma zamišljeno dodal, tako da se kar ni prileglo razgovoru.
Vzdignil je oči, se nekam poglobljeno ozrl po vseh navzočih, se nasmehnil in
vzel čepico. Premiren je bil v primeri z načinom, kako je bil prej prišel, in se je tega
sam zavedal. Vsi so vstali.
142
»No, zmerjajte me ali ne, jezite se ali ne,« je spet pričel Porfirij Petrovič,
»vendar si ne morem kaj ... Dovolite mi še majhno vprašanje (od sile hudo vas
nadlegujem!), samo majceno misel, ki sem jo hotel izreči, edino zato, da je ne bi
pozabil ...«
»Dobro, povejte svojo majceno misel.« Raskolnikov je resen in bled stal pred
njimi in čakal.
»Saj, vidite ... res ne vem, kako bi se najbolje izrazil ... Misel je pač od sile
razposajena ... psihološka ... Torej, ko ste pisali svoj članek - saj vendar ni mogoče,
he-he! da bi ne imeli sami sebe - no, vsaj malo, majčkeno - prav tako za
,nenavadnega človeka’, ki oznanjuje novo besedo - se pravi, v vašem smislu ... Kajne
da ne?«
52
»Zelo je mogoče,« je Raskolnikov zaničljivo odvrnil. Ra- zumihin se je zganil.
»In če je tako, kaj bi se res tudi sami odločili, da bi - no, spričo kakih življenjskih
neuspehov in zadreg ali zaradi koristi vsega človeštva - prestopili kakšno oviro? ...
No, na primer, da bi koga ubili in oropali? ...«
»Ko bi jo prestopil, bi vam prav gotovo ne pravil,« je z izzivajočim, ošabnim
prezirom odvrnil Raskolnikov.
»Ne, saj zato se le tako zanimam, zaradi boljšega razumevanja vašega članka,
samo z literarnega vidika tako rekoč ...«
»Phu, kako očitno in predrzno!« je s studom pomislil Raskolnikov.
»Dovolite mi pripombo,« je suho odgovoril, »da se ne štejem ne za Mohameda
ne za Napoleona ... ne sploh za kogarkoli takih ljudi in vam, ker nisem tak, tudi ne
morem dati zadovoljivega pojasnila o tem, kako bi ravnal.«
Raskolnikov se je obrnil, da bi odšel.
»Kaj že odhajate?« je ljubeznivo spregovoril Porfirij in mu na moč prijazno
pomolil roko. »Zelo zelo mc veseli, da sva se seznanila. Zaradi svoje prošnje pa ne
imejte niti najmanjše skrbi. Kar tako napišite, kakor sem vam rekel. Saj, najbolje bo,
da se sami oglasite pri meni v uradu ... te dni enkrat ... čeprav že jutri. Takole okrog
enaj- stlh bom zanesljivo tam. Vse urediva ... pogovoriva se ...
143
Morda bi nam mogli vi, kot eden zadnjih, ki so bili tam, tudi kaj povedati ...« je z
najdobrodušnejšim obrazom dodal.
»Ali me mislite po vseh pravilih uradno zaslišati?« je ostro vprašal Raskolnikov.
»Čemu pa? Za zdaj to nikakor ni potrebno. Niste me prav razumeli. Vsako
priložnost izrabim, vidite, in sem tako že ... govoril sem z vsemi zastavljalci ... Od
nekaterih imam tudi izjave ... vi pa, kot zadnji ... Da, vidite, ravno prav!« je vzkliknil,
kakor bi se bil nenadoma nečesa razveselil, »ta hip sem se spomnil, kaj sem hotel
reči! ...« se je obrnil k Razumihinu, »o tistemle Nikolašku si mi takrat toliko trobil
na ušesa ... no, saj sam vem, sam vem,« se je obrnil k Raskolnikovu, »da je fant
nedolžen, a kaj sem mogel, je pač tako naneslo, da ga je bilo treba spraviti pod ključ
... in prav za to gre, v tem je vse bistvo stvari: ko ste šli takrat po stopnicah ...
dovolite: kajne da je bilo med sedmo in osmo, ko ste bili tam?«
»Med sedmo in osmo,« je odgovoril Raskolnikov in še tisti hip neprijetno
začutil, da bi mu tega ne bilo treba praviti.
»Torej, ko ste šli med sedmo in osmo uro po stopnicah, ali niste vsaj vi videli v
drugem nadstropju, v odprtem stanovanju - se ga spominjate? - dveh delavcev ali
vsaj enega od njiju? Pleskala sta tam, kaj niste opazili? To je zanju zelo zelo važno!
...«
»Pleskarjev? Ne, nisem jih videl ...« je počasi in tako, ko da bi brodil po
spominih, odgovoril Raskolnikov, obenem pa se je z vsem bitjem trudil, da bi
čimprej uganil, kje tiči past, in da bi česa ne prezrl.
»Ne, nisem jih videl in tudi takega odprtega stanovanja menda nisem opazil ...
pač pa se spominjam, da se je v četrtem nadstropju« - zdaj je že videl nastavljeno
past in v duhu slavil zmago - »torej, spominjam se, da se je tam neki uradnik selil iz
stanovanja ... nasproti Aljonc Ivanov- ne ... Spominjam se ... tega se razločno
spominjam ... Vojaki so prinesli nekakšen divan ven in so me pritisnili ob steno ...
pleskarjev pa, ne, ne spominjam se, da bi bili kje
144
53
kakšni pleskarji ... in tudi odprtega stanovanja ni menda nikjer bilo. Ne, ni ga bilo
...«
»Tak kaj ti je vendar!« je nenadoma zavpil Razumihin, »pleskarja sta vendar
barvala na sam dan umora, ta pa je bil tam tri dni prej! Kaj ga sprašuješ?«
»Phu! Vse sem zmešal!« se je Porfirij tlesknil po čelu. »Vraga, tudi ta stvar me
bo še ob pamet pripravila!« se je obrnil k Raskolnikovu, prav kakor bi se
opravičeval; »za nas bi bilo namreč tako važno vedeti, ali jih ni kdo proti osmi uri
videl v stanovanju, da se mi je pravkar zazdelo, češ tudi vi bi lahko povedali ... Oh,
vse sem zmešal!«
»Bodi torej bolj pazljiv,« je mračno pripomnil Razumihin.
Zadnje besede so bile izgovorjene že v predsobi. Porfirij Petrovič jih je nadvse
ljubeznivo spremil prav do vrat. Oba sta mrka in mračna stopila na ulico in nista
spregovorila nekaj korakov niti besede. Raskolnikov je globoko zajel sapo ...
Ko je prišel Raskolnikov do svoje hiše, je imel senca mokra od potu in dihal je s
težavo. Hitro se je vzpel po stopnicah, stopil v svoje stanovanje in se precej
zakavljal. Nato je z brezumnim strahom planil v kot, prav k tisti luknji za tapeto,
kjer so prej ležale uropane stvari, segel z roko vanjo in nekaj minut skrbno brskal
po nji ter preti- paval vse kotičke in gubice v odprtini. Ko ni nič našel, je vstal in se
globoko oddahnil. Prej, ko sc jc že bližal hišnemu pomolu, se mu je hipoma zazdelo,
da mu je takrat morda vendarle ušla kakšna verižica, zaponka ali celo papir, v
katerega so bile zavite, z beležko od starkine roke, in obtičala v kaki špranjici kot
neizpodbiten dokaz.
Zamišljeno je stal sredi sobe in čuden, nekam nesmiseln smehljaj mu je
razpotegnil ustnice. Nazadnje je vzel čepico in tiho zapustil sobo. Misli so se mu
zapletale. Ves zamišljen je prišel pred hišni vhod.
»Saj tu so gospod sami!« je zaklical hrupen glas; Raskolnikov je vzdignil glavo.
Hišnik je stal pred vrati svoje čumnate in ga s prstom kazal nevisokemu
človeku, ki je bil na oko podoben meš
145
čanu, oblečen v nekakšno delovno haljo in telovnik, tako da je od daleč močno
spominjal na žensko ...
»Kaj je?« je vprašal Raskolnikov in pristopil k hišniku. Meščan je izpod čela
poškilil nanj in ga napeto, brez naglice premeril; nato se je počasi obrnil in odšel
skozi hišna vrata na ulico, ne da bi črhnil besedo.
»Tak kaj pa je?« je vzkliknil Raskolnikov.
»Neznan človek je spraševal, če stanuje tu študent vašega imena in pri kom
stanuje. Tedaj ste prišli dol in sem mu vas pokazal, ta pa je odšel. Lej ga no.«
Raskolnikov je planil za meščanom, ki je s počasnim korakom stopal po drugi
strani ulice. Kmalu ga je dohitel, vendar je šel še nekaj časa za njim; naposled je
stopil do njega in mu od strani pogledal v obraz. Ta ga je takoj opazil in se naglo
ozrl, vendar pa spet pobesil oči; tako sta šla še kakšno minuto drug vštric drugega,
ne da bi spregovorila besedo.
»Spraševali ste po meni ... pri hišniku?« je nazadnje spregovoril Raskolnikov,
vendar z nekam čudno tihim glasom.
54
Meščan ni dal nobenega odgovora, niti ga ni pogledal. Spet sta nekaj hipov
molčala.
»Kaj pa je to ... spraševat pridete ... potem pa molčite ... tak kaj pa je to?«
Raskolnikovu se je trgal glas in besede mu nekako niso hotele z jezika.
Tedaj je meščan vzdignil oči in zlovešče, mračno pogledal Raskolnikova.
»Morilec!« je nenadoma spregovoril s tihim, vendar jasnim in razločnim glasom
...
Raskolnikov je stopal ob njegovi strani. Noge so mu hipoma strahovito oslabele,
mraz ga je spreletel po hrbtu in srce mu je za trenutek zastalo ... Tako sta šla vštric
kakih sto korakov, spet oba molče.
Meščan ga ni pogledal.
»Tak kaj vendar ... kaj pravite ... kdo je morilec? ...« je Raskolnikov komaj slišno
zajecljal.
»Ti si morilec,« je rekel oni še bolj razločno in pomenljivo, se nasmehnil v
nekakšnem sovražnem zmagoslavju in
146
znova pogledal Raskolnikovu naravnost v bledi obraz in v prepadene oči. Medtem
sta prišla do križišča. Meščan je zavil v ulico na levi in odšel, ne da bi se ozrl.
Raskolnikov je ostal na mestu in še dolgo gledal za njim ...
S tihimi, slabotnimi koraki, drhtečimi koleni in ves nekam strašno premražen je
Raskolnikov krenil nazaj in se vrnil v svojo sobo. Snel je čepico, jo položil na mizo
in stal kakih deset minut zraven nje, ne da bi se ganil. Nato je onemoglo legel na
divan in se bolno, s slabotnim stokom zleknil po njem; njegove oči so bile zaprte.
Tako je ležal blizu pol ure ...
»Kdo je to? Kdo je ta človek, ki je prišel spod zemlje? Kje je bil in kaj je videl?
Videl je vse, o tem ni dvoma. Le kje je takrat stal in od kod je gledal? Zakaj se je
prikazal šele zdaj? In kako je mogel videti - je to mogoče? ...«
In nenadoma je s studom začutil, kako je telesno oslabel in onemogel.
»To bi bil moral vedeti,« je s trpkim nasmehom pomislil. »Kako sem si upal
prijeti za sekiro in se umazati s krvjo, ko sem se vendar poznal in že vnaprej slutil,
kaj bo z menoj? Moral bi vnaprej vedeti ... Eh! Pa saj sem tudi vnaprej vedel! ...« je v
obupu zašepetal.
»Ne, tisti ljudje so drugače ustvarjeni; pravi gospodova- lec, ki mu je vse
dovoljeno, poruši Toulon, napravi pokol v Parizu, pozabi vojsko v Egiptu, zapravi
na pohodu proti Moskvi pol milijona ljudi, po njegovi smrti pa ga malikujejo ... Ne,
taki ljudje očitno niso iz mesa, temveč iz brona!«
Nenadoma ga je obšla nepričakovana, čudna, skoraj smešna misel:
»Napoleon, piramide, Waterloo - in suha, nemarna stara oderuhinja z rdečo
skrinjo pod posteljo - no, kdo more to prebaviti, pa da je tudi Porfirij Petrovič! ...
Kako naj bi prebavili! ... Estetika bi se uprla: bi mar Napoleon lezel Pod starkino
posteljo? Eh, grdobija! ...«
Na trenutke se mu je zazdelo, da se mu blede.
»Starka je nesmisel!« mu je šinilo po razgreti glavi. »Starka je nekakšna pomota
in zanjo sploh ne gre! Starka
147
je bila samo bolezen ... mejo sem hotel čim hitreje prestopiti ... ubil nisem človeka,
temveč načelo! Načelo sem ubil, toda meje nisem prestopil, ostal sem na tej strani
55
... Samo ubiti sem jo zmogel. In niti tega nisem zmogel, kakor je zdaj videti ...
Načelo? Zakaj je prejle bedaček Razumihin napadal socialiste? To so pridni,
podjetni ljudje, ki delajo za ,obči blagor’ ... Ne, življenje mi je dano samo enkrat in se
ne bo nikoli več vrnilo; ne maram čakati ,občega blagra’. Sam hočem živeti, ali pa
rajši sploh ne živim. Kaj sem pa storil? Samo mimo lačne matere nisem hotel iti in
stiskati v žepu svoj rubelj, čakajoč vsesplošne sreče ... Človek živi vendar samo
enkrat, in tudi jaz hočem ... Eh, estetična uš sem, nič drugega ne,« je nenadoma
rekel in se zasmejal kot blazen. »Da, resnično sem uš,« je nadaljeval, se zlobno
oklepal te misli, se poigraval z njo in se tolažil, »že samo zato, ker zdaj razglabljam
o tem, da sem uš; drugič, ker sem ves mesec nadlegoval najdobrotljivejšo
previdnost božjo in jo klical za pričo, da ne nameravam ničesar narediti zaradi
svojega lastnega mesa in poželenja, temveč le zaradi prekrasnega, blagega namena
- ha-ha! Tretjič, ker sem pri izvršitvi namere kolikor je bilo mogoče pazil na težo,
mero in račun: iz vseh uši sem izbral najnekoristnejšo in jo ubil s trdim namenom,
da ji vzamem samo toliko, kolikor potrebujem za prvi korak, nič več in nič manj
(medtem ko bi ostalo potemtakem vendarle v smislu njene poslednje volje
pripadlo samostanu - ha-ha!) ... Zato, zato sem dokončno uš,« je dodal škripaje z
zobmi, »zato ker sem sam nemara še slabši in ostudnejši od ubite uši in sem že
naprej slutil, da si potem, ko jo ubijem, tako porečem! ... O, kako dobro razumem
zdaj preroka na konju in s sabljo v roki: Alah zapoveduje, pokori se, ,trepetajoča’
stvar! Prav, prav ima tak ,prerok’, če postavi kje preko ulice skupino topov in bruha
na nedolžnega in na krivega, ne da bi se mu to zdelo potrebno pojasniti! Pokori sc,
trepetajoča stvar in - ne želi, kajti te pravice nimaš! ... O, za nobeno ceno, za nobeno
ceno ne odpustim starki!«
Lase je imel mokre od potu, drgetajoče ustnice so se mu izsušile, nepremične
oči so bile uprte v strop:
»Mati, sestra, kako rad sem ju imel! Zakaj ju zdaj sovražim? Da, sovražim ju,
telesno ju sovražim, trpeti ju ne morem zraven sebe ... Prejle, ko sem stopil k
materi in jo poljubil, spominjam se ... Objemati jo in misliti: kaj, ko bi vedela ... O,
kako zdaj sovražim starko! Najbrž bi jo znova ubil, ko bi oživela! Uboga Lizaveta!
Zakaj se je morala prav tedaj znajti pred menoj! ... Čudno pa je le, da nanjo skoraj
niti ne pomislim ne, kakor da je nisem ubil! ... Lizaveta! Sonja! Revici, krotki, s
pohlevnimi očmi ... Ljubi! ... Zakaj ne jokata! Zakaj ne ječita? ... Vse žrtvujeta ...
krotko, tiho gledata ... Sonja, Sonja! Tiha Sonja! ...«
Raskolnikov se - ne da bi vedel kdaj - znajde na ulici. Ne zaveda se, da se mu vse
le sanja. Na pločniku zagleda človeka, ki mu maha z roko. Raskolnikov gre za
njim in ga spozna: je prav tisti meščan, ki mu je v obraz izrekel besedo morilec.
Meščan stopi skozi vrata neke hiše in Raskolnikov mu sledi. Ko gre po
stopnicah, se mu zazdijo nekam čudno znane. In se zave: to so vendar stopnice,
ki vodijo v starki- no stanovanje. Ko pride v četrto, starkino nadstropje, koraki
moža pred njim utihnejo. Znajde se v starkini sobi. V kotu vidi viseti
pregrinjalo. Najbrž se kdo skriva pod njim. Odgrne ga in zagleda stol, na njem
pa starko. Tiho vzame sekiro in začne z njo udarjati starko po temenu. A čudno:
starka se zaradi udarcev niti ne premakne, kot da je iz lesa. Pripogne se, ji
pogleda v obraz - in od groze otrpne: starka ga gleda in se mu smeji, smeji, da
se kar duši od neslišnega smeha ... Premaga ga jeza: z vso silo začne udrihati
po njeni glavi, tedaj pa zasliši iz sosednje sobe vedno glasnejši smeh in šepet.
56
Bežati hoče, a je v sobi in na stopnišču vse polno ljudi, glava pri glavi ... Gledajo
ga, čakajo in molče ... Prevzame ga čudna groza in ko hoče zakričati - se zbudi.
Globoko je zasopel - toda čudno, bilo je, kakor da bi se sanje še zmeraj
nadaljevale: njegova vrata so bila na ste- 2aj odprta in na pragu je stal popolnoma
neznan človek, ki ga je pazljivo ogledoval.
149
Raskolnikov še ni bil utegnil dodobra odpreti oči in jih je hipoma spet zatisnil.
Ležal je vznak in se ni ganil. »Ali se sanje nadaljujejo ali pa tudi ne,« je pomislil in
znova neopazno, komaj komaj privzdignil trepalnice in pogledal: neznanec je stal
še vedno tam kakor prej in ga še vedno opazoval. Nenadoma pa je previdno stopil
čez prag, rahlo zaprl vrata za seboj, šel do mize, počakal minuto ali kaj - ves ta čas
ni odvrnil oči od njega - in tiho, brez ropota sedel na stol zraven divana; klobuk je
odložil poleg sebe na tla, se z obema rokama oprl na palico in naslonil podbradek
na roke. Očitno se je pripravil na dolgo čakanje. Kolikor se je dalo videti skozi
migetajoče trepalnice, je bil to mož ne več mladih let, zajetne postave in goste,
svetle, skoraj bele brade ...
Prešlo je kakih deset minut. Dan je še bil, vendar se je večerilo. V sobi je bila
popolna tišina. Niti s stopnic ni bilo slišati nobenega glasu. Samo nekakšna velika
muha je brenčala okrog, se poganjala proti oknu in v zaletu butala ob šipe.
Naposled je postalo to kar neznosno; Raskolnikov se je nenadoma privzdignil in
sedel na divanu pokonci.
»No, govorite, kaj bi radi?«
»Saj sem kar vedel, da ne spite, marveč se le tako delate,« je čudno odgovoril
neznanec, potem ko se je spustil
v miren smeh. »Dovolite, da se predstavim: Arkadij Ivanovič Svidrigajlov ...«
ČETRTI DEL
I.
Svidrigajlovu je nepričakovano umrla žena Marfa Petrovna. Sumijo, da jo je on
zastrupil, a za to ni dokazov. Svidrigaj- lov je prišel v Peterburg, da bi preprečil
Dunjino poroko z Lu- žinom. Ker ve, da ga Dunja ne bi sprejela, se je obrnil na
Raskolnikova. Pove mu, da Lužin ni ženin za njegovo sestro, sam pa bi ji, da bi
popravil,neprijetnosti, ki jih je imela zaradi njega’, rad poklonil deset tisoč
rubljev. S tem bi ji omogočil, da bi lažje razdrla zaroko. Raskolnikovu se zdi
njegova ponudba žaljiva. Svidrigajlov pove tudi, da je Marfa Petrovna v oporoki
zapustila Dunji tri tisoč rubljev.
II.
Lužin obišče Pulherijo Aleksandrovno in Dunjo. V pogovoru na Dunjino željo
sodeluje tudi brat Rodja Raskolnikov. Dunja bi namreč rada dosegla spravo
med bratom in svojim bodočim možem. Lužin pa nastopi zelo oblastno in o
spravi ne mara niti slišati. Od Dunje zahteva, naj se odloči zanj ali za brata.
Pride do spora, pri čemer se Lužin pokaže za majhnega in umazanega človeka.
Dunja razdre zaroko in pokaže Lu- žinu vrata.
III.
Raskolnikov zapusti domače in prosi Razumihina, naj bdi nad njegovo sestro in
materjo. Odpravi se k Sonji Marmela- dovi.
151
IV.
57
Sonja stanuje pri krojaču Kapemaumovu, v veliki, toda nizki, vlažni in slabo
opremljeni sobi. Obisk Raskolnikova jo preseneti.
Sonja je molče zrla na svojega gosta, ki je pozorno in brez zadrege ogledoval
njeno stanovanje; nazadnje je začela celo od strahu drhteti, kakor da bi stala pred
sodnikom, ki naj odloči o njeni usodi.
»Pozno prihajam ... Enajst je že, kaj?« je vprašal, oči pa k nji še zmeraj ni
vzdignil.
»Da,« je zajecljala Sonja. »Ah, da, je!« je nenadoma pohitela z odgovorom, kakor
da bi bil v tem zanjo edini izhod, »pravkar je bila ura pri gospodarjevih ... sama sem
slišala ... Enajst je.«
»Zadnjič sem pri vas,« je Raskolnikov mračno nadaljeval, Čeprav je bilo tudi
zdaj šele prvič; »morebiti vas ne bom nikoli več videl ...«
»Kaj ... greste mar od tod?«
»Ne vem. Vse se bo pokazalo jutri dopoldne ... Pa ne gre za to: prišel sem, da bi z
vami nekaj govoril ...«
Vzdignil je zamišljene oči do nje in nenadoma opazil, da sam sedi, ona pa še
zmeraj stoji pred njim.
»Kaj stojite? Sedite,« je rekel s spremenjenim, tihim in prijaznim glasom.
Sedla je. Minuto ali kaj jo je dobrohotno, skoraj sočutno gledal.
»Kako shujšani ste! Glejte, kakšna je vaša ročica! Čisto prozorna. Prstke imate
ko mrlič.«
Prijel jo je za roko. Sonja se je slabotno nasmehnila.
»Že zmeraj sem bila takšna,« je rekla.
»Tudi prej, ko ste živeli doma?«
»Da.«
»No, seveda!« je rekel s pretrganim glasom, in zvok glasu in izraz obličja sta se
mu spet nenadoma spremenila. Še enkrat je pogledal naokrog.
»To sobo imate v najemu od Kapemaumova?«
»Da ...«
152
»Ti stanujejo tamle, za vrati?«
»Da ... Prav tako sobo imajo.«
»Žive vsi v eni?«
»V eni.«
»Mene bi bilo v vaši sobi ponoči strah,« je mračno pri»Gospodarjevi so zelo dobri, zelo ljubeznivi ljudje,« je odgovorila Sonja, kakor bi še
zmeraj ne prišla k sebi, »in vse pohištvo in vse ... vse je njihovo. In zelo dobri so in
tudi otroci pogosto prihajajo k meni ...«
»Jecljavci so, kajne?«
»Da ... On jeclja in je tudi hrom. In žena prav tako ... Od kod pa veste o njih?« je
nekam začudeno dodala.
»Vaš oče mi je takrat vse pripovedoval ... Vse mi je povedal o vas ... To, kako ste ob
šestih odšli in kako ste se proti deveti vrnili, in tudi to, kako je Katerina Ivanovna
klečala pred vašo posteljo.«
Sonjo je obšla zadrega.
»Ravno danes sem ga videla,« je neodločno zašepetala.
»Koga?«
58
»Očeta. Po ulici sem šla, tam zraven, na vogalu, med deveto in deseto uro ... on pa ...
prav ko da bi šel pred menoj. In čisto takšen je bil kakor živ. Hotela sem že stopiti h
Katerini Ivanovni ...«
»Kaj ste se sprehajali?«
»Da,« je pretrgano zašepetala Sonja in v novi zmedenosti pobesila oči.
»Saj Katerina Ivanovna toliko da vas ni pretepala, tam pri očetu?«
»Ah, ne, kaj to, kaj govorite, ne!« se je Sonja kar z nekakšnim preplahom ozrla vanj.
»Torej jo imate radi?«
»Njo? Tàk ka-ko-o pa!« je Sonja žalostno zategnila in nenadoma z bolečino sklenila
roke. »Ah! vi je ... Ko bi jo 'e poznali. Saj je vsa kakor otrok ... Njena pamet je vendar
popolnoma zmedena ... od goija. In kako razumna je bila prej ... kako velikodušna ...
kako dobra! Nič, nič ne Veste o nji ... ah!«
153
Sonja je govorila te besede kakor v obupu in v razburjenju in v očitni bolečini
lomila roke. Bleda lica so ji spet zažarela in izraz muke ji je stopil v oči. Videti je
bilo, da jo je njegovo vprašanje strašno globoko zadeva
lo in da bi neznansko rada nekaj izrazila, povedala in zagovarjala. Nekakšno
nenasitno sočutje se ji je pokazalo na obrazu.
»Pretepala! Tak kaj pa mislite! Sveti bog, pretepala! In ko bi me tudi bila, kaj bi
bilo za to! No, kaj le? Nič, nič ne veste ... To je takšna nesrečnica, ah, kako nesrečna!
In bolna je ... Pravičnosti išče ... Čista je. Tako trdno veruje, da mora biti v vsem
pravičnost, in jo_ terja ... Pa da jo mučite, ne stori nič krivičnega. Ne zaveda se, da ni
mogoče, da bi šlo vse po pravici, pa se razburja ... Kakor otrok, kakor otrok!
Pravična je, pravična!«
»A kaj bo z vami?«
Sonja ga je vprašujoče pogledala.
»Saj sloni zdaj vse na vaših ramah. Sicer je res, da je bilo že prej vse na vas in
vas je prihajal tudi pokojni prosit za denar, kadar je imel mačka. No, a kaj bo zdaj?«
»Ne vem,« je žalostno rekla Sonja.
»Katerina Ivanovna ima hudo jetiko; kmalu bo umrla,« je rekel Raskolnikov po
kratkem molku.
»Oh, ne, ne, ne!« In Sonja ga je, ne da bi se zavedala, zgrabila za obe roki, kakor
bi ga milo prosila, naj se to ne zgodi.
»Saj je vendar bolje zanjo, če umre.«
»Ne, ni bolje, ni bolje, nikakor ni bolje!« je prestrašeno ponavljala.
»Kaj pa otroci? Kam jih takrat vzamete, če ne k sebi?«
»Oh, saj ne vem!« je Sonja skoraj v obupu vzkliknila in se zgrabila za glavo.
Videti je bilo, da jo je ta misel že mnogo mnogokrat prešinila in jo je Raskolnikov
samo vnovič prebudil v njej.
»No, in če zdaj, še za življenja Katerine Ivanovne, zbolite in vas odpeljejo v
bolnišnico - no, kaj bo tedaj?« je neusmiljeno vztrajal.
154
»Ah, kaj pravite, kaj pravite! To je vendar nemogoče!« In Sonjin obraz se je spačil
od groznega strahu.
»Kako nemogoče?« je z okrutnim posmehom nadaljeval Raskolnikov. »Menda niste
zavarovani? Kaj bo tedaj z njimi? Vsa družina pojde na ulico; ona bo kašljala in
59
prosila in kje z glavo ob zid butala kakor danes, otroci pa jokali ... Nazadnje se bo
zgrudila in jo odpeljejo na policijo, .v bolnišnico, da umre, otroci pa ...«
»Oh, ne! ... Bog tega ne bo dopustil!« se je naposled iztrgalo Sonji iz zmučenih prsi.
Poslušala ga je, ga gledala z nemo prošnjo v očeh in sklepala roke, kakor da bi bilo
vse od njega odvisno.
Raskolnikov je vstal in začel hoditi po sobi. Prešla je minuta ali kaj. Sonja je stala ob
mizi in v strašni žalosti pobešala roke in glavo.
»Kaj si ne morete nič prihraniti? Devati na stran za črne dni?« je vprašal, ko se je
nenadoma ustavil pred njo.
»Ne,« je Sonja zašepetala.
»Seveda ne! A poskusili ste že?« je vprašal toliko da ne s porogom.
»Sem.«
»Pa ni šlo! No, da se razume! Kaj sploh sprašujem!«
Spet je začel hoditi po sobi. Prešla je nova minuta.
»Kaj ne zaslužite vsak dan?«
To vprašanje je spravilo Sonjo v še hujšo zmedo in rdečica ji je znova planila v
obraz.
»Ne,« je z mučnim naporom šepnila.
»S Poljico bo gotovo prav tako,« je nenadoma rekel.
»Ne! Ne! To se ne sme zgoditi, ne!« je v obupu kriknila Sonja, kakor da bi jo z
nožem ranili. »Bog, Bog take sramote ne bo dopustil!«
»Zakaj pa druge dopušča?«
»Ne, ne! Bog jo bo varoval, Bog! ...« je ponovila, sama ne vedoč, kaj govori.
»Morebiti pa Boga sploh ni,« je z nekakšno škodoželjnostjo odgovoril Raskolnikov,
se zasmejal in ustavil oči na nji.
Sonjin obraz se je nenadoma strašno spremenil: krči so §a spreleteli. Neizrekljivo
očitajoče se je ozrla v gosta in
155
že hotela nekaj reči, pa ni mogla izgovoriti besede; samo bridko bridko je zaihtela
in si z rokami zakrila obraz.
»Pravite, da se Katerini Ivanovni pamet meša; vam samim se pamet meša,« je
spregovoril po nekaj trenutkih molka.
Prešlo je pet minut. Raskolnikov je še zmeraj hodil sem ter tja in molčal, ne da
bi jo pogledal. Nazadnje je pristopil k nji; oči so mu žarele. Z obema rokama jo je
prijel za ramena in jo pogledal naravnost v objokani obraz. Suh, vnet in oster je bil
njegov pogled, ustnice so mu silovito podrhtavale ... Nenadoma pa se je naglo z
vsem telesom sklonil, se spustil na tla in ji poljubil nogo. Sonja je v grozi poskočila
od njega kakor od norca; in res, v tistem hipu je bil nekam čisto blazen na pogled.
»Kaj delate, zakaj delate to? Pred menoj!« je vsa bleda zajecljala in srce se ji je
stisnilo od silne silne bolečine.
Raskolnikov jc precej vstal.
»Nisem se poklonil tebi, temveč vsemu človeškemu trpljenju,« je rekel z nekim
divjim glasom in stopil k oknu.
V nadaljnjem pogovoril sprašuje Raskolnikov Sonjo, zakaj se žrtvuje za druge
in kako lahko prenaša svojo sramoto. Po njegovem »bi bilo vendar stokrat bolj
pravično in razumno, ko bi skočila v vodo in vsemu v trenutku naredila konec«.
»A kaj bo z otroki?« je s slabotnim glasom vprašala Sonja in ga trpeče
60
pogledala, obenem pa tako, ko da bi se sploh ne čudila njegovemu nasvetu.
Raskolnikov jo je čudno pogledal.
Iz enega samega pogleda je vse razbral. Potemtakem jo je res že samo obhajala
ta misel. Mogoče je v obupu že mnogokrat resno razmišljala o tem, kako bi
naenkrat vse končala, razmišljala tako resno, da se zdaj skoraj niti ni več čudila
njegovemu nasvetu. Niti okrutnosti njegovih besed se ni zavedala: videl je, da
seveda tudi ne opaža smisla njegovih očitkov in njegovega posebnega pogleda na
njeno sramoto. Vendar pa je popolnoma doumel, do kakšne pošastne bolečine jo je
bila, in to že davno, razmesarila misel na njen brezčastni in sramotni položaj. Kaj
neki, kaj neki, je ugibal, bi bilo moglo vse do zdaj zaustavljati
njeno odločnost, da ni vsega na mah končala? In šele tedaj je docela spoznal, koliko
so pomenili zanjo ti mali, ubogi, sirotni otroci in ta nesrečna, polblazna Katerina
Ivanov- na, ki je bila jetična in je butala z glavo ob zid.
Ne glede na to pa mu je bilo spet jasno, da Sonja s svojim značajem in s tisto
duhovno razvitostjo, ki jo je bila vendarle dosegla, v nobenem primeru ni mogla
tako ostati. Vseeno je bilo zanj uganka, kako je mogla že toliko časa vztrajati v
takem položaju, ne da bi vsaj zblaznela, če že ni imela moči, da bi se vrgla v vodo ...
Kaj ji je bilo torej v oporo? Menda pač ne razuzdanost? Vsa sramota se je očitno
le od zunaj dotika; resnična pokvarjenost ji ni še niti s kapljico prodrla v srce; to jc
videl; odkrita, vsa na očeh, je stala pred njim ...
»Trojna pot ji ostaja,« je mislil sam pri sebi: »da skoči
v vodo, da zaide v umobolnico, ali pa ... ali pa, da se naposled vendarle vrže v
razvrat, ki zastruplja um in okame- njuje srce.« Zadnja misel se mu je zdela najbolj
odvratna; vendar je bil kljub svoji mladosti že dovolj skeptičen, da ni mogel
drugega kakor imeti zadnji izhod, to je razvrat, za najveijetnejši.
»Ali pa je mogoče,« je vzkliknil sam pri sebi, »ali je mogoče, da se bo tudi to
bitje, ki si je doslej ohranilo čistost duha, nekoč zavestno, hote pogreznilo v to
gnusno, smrdljivo jamo? Ali je mogoče, da se je to pogrezanje nemara že začelo in
je mogla le zato toliko časa prenašati svojo usodo, ker se ji grehota že ne zdi več
tako odurna kakor nekdaj? Ne, ne, to ne more biti!« je vzkliknil, kakor prej Sonja;
»ne, ravno misel na greh jo je doslej zadrževala, da ni skočila v prekop, in pa misel
na one, misel nanje ... Če pa do zdaj še ni zblaznela ... A kdo pravi, da ni zblaznela? Je
mar pri zdravi pameti? Je mar moč tako govoriti, kakor ta govori? Je mar pri zdravi
pameti moč tako misliti, kakor ta mtsli? ... Ali čaka nemara čudežne odrešitve? Prav
gotovo Je tako. Ali to mar niso znamenja umobolnosti?«
Trdovratno se je zagrizel v to misel in ta izhod mu je n celo bolj všeč kot
katerikoli drugi. Pozorneje se ji je za- «nuel v obraz.
157
»Ali veliko moliš k Bogu, Sonja?« jo je vprašal.
Sonja je molčala, on pa je stal poleg nje in čakal odgovora.
»Kaj pa bi bila brez Boga?« je naglo in odločno zašepetala, ga za hip ošinila s
trenutnim bliskom oči in mu krepko stisnila roko.
»No, seveda je tako!« je pomislil.
»In kaj ti Bog daje za to?« je vprašal.
Sonja je dolgo molčala, kakor da ne more odgovoriti. Slabotne prsi so ji drhtele od
razburjenosti.
»Molčite! Nikar ne vprašujte? Niste vredni! ...« je nenadoma kriknila ter ga strogo,
61
jezno pogledala.
»Tako je! Tako je,« je trdovratno ponavljal sam pri sebi.
»Bog vse dela!« je naglo zašepetala in spet pobesila oči.
»Tu je izhod! Tu je pojasnilo izhoda!« je mislil sam pri sebi, ko jo je z lakomno
radovednostjo opazoval.
Z novim, čudnim, skoraj bolnim občutkom je strmel v ta bledi, suhljati in
nepravilni, oglati obrazek, v te krotke višnjeve oči, ki so znale vzplamenevati v
takem ognju in takem strogem, odločnem čustvu, na to drobno telesce, ki je še
drhtelo od nejevolje in srda, in vse to se mu je zde
lo bolj in bolj čudno in nemogoče. »Slaboumna je! Slaboumna!« je ponavljal sam
pri sebi.
Na predalniku je ležala nekakšna knjiga. Ko je hodil sem ter tja, jo je vsakič opazil,
zdaj pa jo je vzel v roko in jo pogledal. Bila je »Nova zaveza« v ruskem prevodu,
stara, obrabljena knjiga v usnjeni vezavi.
»Od kod je to?« je zaklical preko sobe. Stala je še zmeraj na istem mestu, tri korake
od mize.
»Nekdo mi jo je prinesel,« je odgovorila kakor nehote in ne da bi ga pogledala.
»Kdo jo je prinesel?«
»Lizaveta jo je prinesla, prosila sem zanjo.«
»Lizaveta! Čudno!« je pomislil. Vse na Sonji se mu je zdelo od trenutka do trenutka
bolj čudno in skrivnostno. Prenesel je knjigo k luči in začel obračati liste.
»Kje je tu zgodba o Lazarju?« je vprašal.
Sonja je trdovratno strmela v tla in ni odgovorila.
158
»O Lazarjevem vstajenju, kje je tisto? Poišči mi, Sonja.«
Pogledala ga je od strani.
»Ne iščite tam ... v četrtem evangeliju je! ...« je strogo zašepetala, ne da bi se
primaknila k njemu.
»Ti najdi in mi beri,« je rekel, se usedel, naslonil komolec na mizo, podprl glavo z
roko in se mračno zagledal v stran, pripravljen, da začne poslušati ...
Sonja je neodločno stopila k mizi; želja Raskolnikova se ji je zdela čudna ... Vendar
je vzela knjigo v roko.
»Je mar še niste brali?« je vprašala in ga spod čela pogledala preko mize. Njen glas
je postajal čedalje strožji in resnobnejši.
»Sem, zdavnaj ... Ko sem hodil v šolo. Beri!«
»In v cerkvi je niste slišali?«
»Tja ... nisem hodil. Kaj ti pogosto zahajaš?«
»N-ne,« je šepnila Sonja.
Raskolnikov se je nasmehnil.
»Razumem ... Torej ne pojdeš niti jutri, za očetovim pogrebom?«
»Pač. Tudi pretekli teden sem bila ... zadušnico sem dala opraviti.«
»Za kom?«
»Za Lizaveto. S sekiro so jo ubili.«
Njegovih živcev se je polaščala čedalje večja razdraženost. V glavi se mu je
začenjalo vrteti.
»Si bila z Lizaveto prijateljica?«
»Da ... Pravična je bila ... Prihajala je ... malokdaj ... Ni utegnila. Brali sva in ...
62
govorili. Boga bo gledala.«
Čudno so mu zvenele te svetopisemske besede, obenem Pa je imel nov dokaz: bila
so nekakšna skrivnostna snidenja z Lizaveto in obe sta bili - slaboumni.
»Tu postaneš še sam slaboumen! Bolezen je nalezljiva!« Je pomislil. »Beri!« je
nenadoma trmasto in razdražljivo ^kliknil.
.. Sonja je še vedno omahovala. Srce ji je razbijalo. Nekaj J' Je branilo, da se mu ni
upala brati. Skoraj z muko je zrl Raskolnikov na »nesrečno slaboumnico«.
159
»Čemu vam bo? Saj ne verujete? ...« je tiho zašepetala, ko da bi lovila sapo.
»Beri! Hočem, da bereš!« je teijal. »Saj si tudi Lizave- ti brala.«
Sonja je odprla knjigo in poiskala mesto. Roke so ji trepetale, glasu ji je
zmanjkovalo. Dvakrat je hotela začeti, pa še ni mogla spraviti prve besede iz ust.
»Bil pa je eden bolan, po imenu Lazar, iz Bctanije ...« je nazadnje z naporom
spregovorila, pri tretji besedi pa ji je glas nenadoma zazvenel in se utrgal kakor
premočno napeta struna. Zmanjkalo ji je sape in v prsih jo je stisnilo kakor krč.
Raskolnikov je deloma razumel, zakaj se Sonja ni mogla odločiti, da bi mu brala,
in kolikor bolj je to razumel, toliko bolj osorno in razdražljivo jo je priganjal k
branju. Predobro je čutil, kako težko ji mora biti zdaj, ko naj razkrije in razodene
vso svojo notranjost. Uganil je, da so ta čustva resnično predstavljala zanjo njeno
pravo, morebiti že staro skrivnost, nemara še izza otroških let, še izza dni, ko je
živela v družini, pri nesrečnem očetu in od gorja umo- bolni mačehi, sredi lačnih
otrok, odvratnih krikov in očitkov. Obenem pa je zdaj tudi videl, da jo, pa naj ji je
bilo še tako hudo in naj se je nečesa še tako strašno bala, ko se je zdaj pripravila k
branju, hkrati s tem vendarle samo strastno žene, da bi brala, ne glede na vso svojo
tesnobo in vse svoje strahove, brala ravno njemu, da bi slišal, in brezpogojno zdaj »naj se potem zgodi, kar se hoče!« — Bral je to v njenih očeh, spoznal je po njeni
globoki razburjenosti ... Posilila se je, premagala krč, ki jo je tiščal v grlu in ji je bil v
začetku vrstice pretrgal glas, ter nadaljevala branje enajstega poglavja Janezovega
evangelija. Tako je prišla do devetnajste vrstice:
»In mnogi od Judov so prišli tolažit Marto in Marijo v njuni žalosti za bratom.
Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.
Tedaj reče Marta Jezusu: ,Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. Pa tudi
zdaj vem, da ti bo Bog dal, za karko
li ga prosiš.’«
160
Tu se je spet ustavila in postalo jo je sram, ker je čutila, da ji glas že drhti in se ji
bo spet utrgal ...
»Reče ji Jezus: ,Tvoj brat bo vstal.’ Marta mu odgovori: ,Vem, da bo vstal ob
vstajenju, na sodni dan.’ Jezus ji reče: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame
veruje, bo živel, čeprav umre; in nihče, kdor živi in veruje vame, ne bo umrl za
vekomaj. Veruješ to?’ Ta mu reče ...«
In ko da bi ji povzročalo dihanje bolečino, je Sonja s premori in s poudarkom
prebrala, kakor da bi sama izpovedovala svojo vero:
»Da, Gospod! Verujem, da si Kristus, sin božji, ki je imel priti na svet.«
Premolknila je in se naglo ozrla vanj, precej nato pa se je spet premagala in
začela brati naprej. Raskolnikov je sedel in negibno poslušal, ne da bi se obračal,
slonel s komolcem na mizi in gledal v stran. Prišla sta do dvaintridesete vrstice.
63
»Marija pa, ko je prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga je zagledala, je padla k
njegovim nogam in mu rekla: gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.’
Jezus pa, ko jo vidi jokajočo, in Jude, ki so prišli za njo, da jokajo, se je v duhu
raztožil in zadrhtel je ter je rekel: ,Kam ste ga položili?’ Pravijo mu: ,Gospod! Pridi
in poglej.’ Jezus se razjoče. Judje tedaj reko: ,Glej, kako ga je ljubil.’ Nekateri od njih
pa so rekli: ,Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?’«
Raskolnikov se je obrnil in jo razburjen pogledal. Da, tako je bilo! Vsa je že
drhtela od prave, resnične mrzlice. Pričakoval je to. Približala se je besedam o
največjem in nezaslišanem čudežu, in občutek velikega zmagoslavja jo je prevzel.
Glas ji je zazvenel, zmagoslavje in radost sta se mešala v njem in mu dajala moči.
Vrstice so plesale pred njo, kajti tema se ji je delala pred očmi, vendar je znala na
pamet, kar je brala. Pri zadnjem stihu: »Ali ni mogel °rc, ki je oči slepemu odprl ...«
je ponižala glas in vroče, strastno izrazila dvom, očitanje in grajo nevernih,
zaslepljenih Judov, ki precej nato, trenutek pozneje popadajo na Zemljo, kakor bi
bila strela udarila vanje, in zaihte in ve161
rujejo ... »In, on, on - ki je prav tako zaslepljen in neveren, tudi ta bo precej slišal,
tudi ta bo začel verovati - da, da! takoj zdajle,« ji je blodilo po glavi, da je vsa
drhtela od radostnega pričakovanja.
»In Jezus se spet raztoži in gre h grobu. Bila je to votlina in kamen je ležal na nji.
Jezus veli: ,Odvalite kamen.’ Marta, sestra umrlega, mu reče: ,Gospod, že smrdi;
kajti že štiri dni je v grobu.’«
Odločno je poudarila besedo: štiri.
»Jezus ji reče: ,Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo božjo, če boš verovala?’ In
tako so odvalili kamen spred votline, kjer je ležal mrtvi. Jezus pa vzdigne oči k nebu
in reče: ,Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me zmeraj uslišiš; toda
rekel sem tako zaradi ljudstva, ki tu stoji, da bi verovalo, da si me ti poslal.’ In ko je
to izrekel, je z močnim glasom zaklical: ,Lazar, pridi ven!’ In umrli je prišel ven ...«
je brala glasno in navdušeno, v trepetu in zoni, kakor da bi na svoje lastne oči vse
gledala, »povezan na rokah in na nogah z mrliškimi povoji; in njegov obraz je bil
ovit s prtom. Jezus jim reče: ,Razvežite ga in pustite, naj hodi.’
Tedaj jih je mnogo od Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je Jezus
storil, sprejelo vero vanj.«
Naprej ni brala in ni mogla brati; zaprla je knjigo in naglo vstala s stola.
»To je vse o Lazarjevem vstajenju,« je strogo in odsekano šepnila in
nepremično obstala, odvrnjena v stran, kakor da si ne upa in jo je sram oči
povzdigniti nanj. Njen mrzlični trepet se še zmeraj ni hotel unesti. Ogorek v
potlačenem svečniku je že davno ugašal, medlo osvetljujoč v tej beraški sobi
morilca in nečistnico, ki sta se čudno sešla ob branju večne knjige. Prešlo je pet
minut, če ne več.
»Prišel sem da bi z vami o nečem govoril,« je Raskolnikov nenadoma glasno in
namrščen spregovoril; vtem je tudi vstal in pristopil k Sonji. Ta je molče vzdignila
oči k njemu. Njegov pogled je bil čudno resen in nekakšna divja odločnost je bila v
njem.
162
»Danes sem zapustil družino,« je rekel, »mater in sestro. Zdaj ne pojdem več k
njima. Tam sem pretrgal vse vezi.«
64
»Zakaj?« je vprašala Sonja kakor od strele zadeta. Nedavno srečanje z njegovo
materjo in sestro ji je bilo zapustilo nenavaden, čeprav še nji sami nejasen vtis.
Novico o razdoru je sprejela skoraj z grozo.
»Zdaj imam samo tebe,« je dodal. »Pojdiva skupaj ... K tebi sem prišel. Skupaj
sva prekleta, skupaj pojdiva!«
Oči so se mu iskrile. »Kakor da bi ga pamet zapuščala!« je pomislila Sonja sama
pri sebi.
»Kam naj greva?« je strahoma vprašala in se nehote odmaknila nazaj.
»Kako naj vem, kam? Vem samo, da imava isto pot; zanesljivo vem - pa konec.
Isti cilj imava!«
Gledala ga je, razumela ni nič. Razumela je le toliko, da je strašno, brezmejno
nesrečen.
»Nihče od njih ne bo nič razumel, če jim boš pravila,« je nadaljeval, »jaz pa sem
razumel. Potrebujem te, zato sem tudi prišel k tebi.«
»Ne razumem ...« je Sonja zašepetala.
»Potem boš razumela. Ali mar nisi storila istega kakor jaz? Tudi ti si prestopila
mejo ... zmogla si usodni korak. Položila si roke nase, pogubila si življenje (nič ne
de, da je bilo tvojel). Mogla bi živeti po pameti in razumu, pa boš končala na
Senenem trgu ... Ti pa tega ne moreš prenesti, in če ostaneš sama, zblazniš, kakor
sem jaz. Saj si že zdaj ko zmešana; potemtakem morava iti skupaj, po isti poti!
Pojdiva!«
»Zakaj? Zakaj to razlagate?« je rekla Sonja, čudno, uporno vznemirjena od
njegovih besed.
»Zakaj? Zato, ker tako ne more ostati - to je vzrok! Naposled je vendarle treba
resno in trezno preudariti, ne pa po otročje jokati in vpiti, da Bog ne bo dovolil! No,
kaj pa če se res zgodi, da te jutri odpeljejo v bolnišnico? Mačeha ui pri pameti,
jetična je; ta bo kmalu umrla, toda otroci? Misliš, da Polječka ne pojde po tvoji poti?
Kaj res še nisi videla tod, na ulicah, otrok, ki jih pošiljajo matere vbogaj- me prosit?
Imel sem priložnost spoznati, kje in v kakšnih
'163
razmerah žive te matere. Tam otroci ne morejo ostati otroci. Sedemletnik je tam že
razuzdanec in tat. In vendar so otroci ... Kristus je rekel: ,Teh je nebeško kraljestvo.’
In jih je ukazal spoštovati in ljubiti, saj so bodoče človeštvo ...«
»Kaj, le kaj mi je storiti?« je Sonja med živčnim jokom ponovila in zvila roke.
»Kaj ti je storiti? Podreti, kar je treba, enkrat za vselej, pa konec: in vzeti
trpljenje nase? Kaj? Ne razumeš? Potem boš razumela ... Svobodo in oblast,
predvsem pa oblast! Nad celotnim trepetajočim stvarstvom in nad vsem
mravljiščem! ... To je cilj! Zapomni si to! To je nauk, ki ti ga dajem na pot! Morebiti
je to zadnjič, da govorim s teboj. Če jutri ne pridem, boš o vsem sama slišala, in
tedaj se spomni teh današnjih besed. In kdaj potem, čez leta, se ti utegne v življenju
razodeti, kaj so pomenile. Če pa jutri pridem, ti povem, kdo je ubil Lizaveto. Ostani
zdrava!«
Sonja je od strahu vsa vztrepetala.
»Ali mar veste, kdo jo je ubil?« je vprašala, ledeneč od groze; njene oči so bile
prepadeno uprte vanj.
»Vem in ti tudi povem ... Tebi, edino tebi! Tebe sem izbral. Ne pridem te prosit
za odpuščanje, samo povem ti. Že davno sem te izbral, da ti to povem; že takrat, ko
65
mi je tvoj oče pravil o tebi in je bila Lizaveta še živa, mi je prišlo na misel. Zdrava
ostani. Roke mi ne podajaj. Jutri!«
Odšel je. Sonja je gledala za njim kakor za norcem; vendar je bila tudi sama ko
brez pameti in se je tega zavedala. V glavi se ji je vrtelo. »Sveti bog! Kako more
vedeti, kdo je ubil Lizaveto? Kaj so pomenile te besede? To je strašno!« Hkrati pa ji
misel ni prišla na um. Nikakor ne! ... »O, grozno nesrečen mora biti! ... Mater in
sestro je zapustil. Zakaj? Kaj se je zgodilo? In kakšne namene ima? Zakaj ji je tako
govoril? Nogo ji je poljubil in rekel ... rekel (da, jasno je povedal), da brez nje ne
more živeti ... O, sveti bog!«
Sonji se je vso noč bledlo in mrzlica jo je tresla. Včasih se je vzpenjala pokonci,
jokala in si lomila roke; potem se je spet pogrezala v mrzlično spanje in sanjala o
Po- lječki, Katerini Ivanovni in Lizaveti, o branju evangelija in
164
o njem ... o njem, z njegovim bledim obrazom in gorečimi očmi ... Poljublja ji noge in
joka ... O, sveti bog!
Za vrati na desni, prav za tistimi, ki so ločila Sonjino stanovanje od stanovanja
Gertrude Karlovne Resslichove, je bila vmesna, že dolgo prazna soba, ki je spadala
k stanovanju gospe Resslichove in so jo oddajali v najem, o čemer so pričevale
nalepke na vratih in prilepljeni papirčki na šipah oken, ki so gledala na prekop. Že
davno je bila Sonja navajena, da je imela to sobo za prazno. Medtem pa je v prazni
sobi ves čas stal za vrati gospod Svidrigajlov in prihuljen vlekel na uho. Ko je
Raskolnikov odšel, je nekaj trenutkov še stal, pomislil, stopil po prstih v svojo sobo,
ki je mejila ob prazno, vzel stol in ga neslišno odnesel tik pred vrata, ki so vodila v
Sonjino sobo. Razgovor se mu je zdel zanimiv in pomemben in mu je bil močno
močno všeč - tako všeč, da si je kar stol prinesel, da bi se mu prihodnjič - že jutri, na
primer - ne bilo treba mučiti in vso uro stati na nogah, temveč bi bilo vse
pripravljeno za čimbolj udobno prisluškovanje.
V.
Ko Raskolnikov drugi dan natanko ob enajstih dopoldne pride na policijski
urad in prosi, naj ga prijavijo Porjiriju Petroviču, se čudi, da ga ta pusti kar lep
čas čakati. Mislil je namreč, da ga Poifuij že nestrpno pričakuje, saj se je tisti
skrivnostni meščan, ki mu je vrgel v obraz besedo morilec, prav gotovo oglasil
na policiji, ga ovadil in povedal, kaj je videl na dan zločina. Raskolnikov se je
oddahnil: očitno se to ni zgodilo. Skrivnostni meščan najbrž sploh ni nič vedel
ali Pa je bila njegova prikazen - kar se Raskolnikovu zdi še najbolj verjetno - le
plod njegove razdražene domišljije. Končno 8a Porfirij le sprejme.
»Ah, velecenjeni! Torej ste tudi vi prišli ... v naše kraje —«je začel Porfirij in mu
pomolil obe roke. »No, sedite, dragi! Ali pa vam morebiti ni všeč, da vas imenujem
,velecenjenega’ in ,dragega’? ... Prosim, nikar ne imejte tega za vsiljivost ... Semkajle,
prosim, na divanček.«
Raskolnikov je sedel, ne da bi odvrnil oči od njega ... »Obe roki mi je resda
pomolil, dal pa mi vendarle ni nobene; precej jih je umaknil,« mu je šinil sum po
možganih. Opazovala sta drug drugega, komaj pa so se njiju oči srečale, jih je vsak
po bliskovo odvrnil.
»Prinesel sem vam tisto vlogo ... zaradi ure ... nate, prosim. Je prav napisano, ali
naj še enkrat prepišem?«
66
»Kaj? Vloga? Da, da ... bodite brez skrbi, popolnoma prav,« je rekel Porfirij
Petrovič, kakor bi se mu nekam mudilo; šele po teh besedah je vzel vlogo in jo
pregledal. »Da, popolnoma prav. Nič drugega ni treba,« je z isto naglico v govoru
potrdil in položil papir na mizo. Minuto kasneje, ko sta govorila že o drugih
stvareh, ga je spet pobral z mize in ga preložil na pult.
»Včeraj ste, če se ne motim, rekli, da bi me radi ... uradno ... vprašali o mojem
znanju s tisto ... umoijenko?« je Raskolnikov prešel k stvari.
»Da-da-da! Ne delajte si skrbi! Čas nama ne uide,« je mrmral Porfirij Petrovič, ki
je hodil okrog mize sem pa tja, se zaganjal zdaj k oknu, zdaj k pultu, zdaj spet k mizi
in se enkrat izmikal nezaupljivemu pogledu Raskolnikova, drugič pa obstajal na
mestu in mu gledal v oči ...
»Saj imava časa, saj imava časa! ... Ali kadite? Imate? Nate cigaretko,« je
nadaljeval in ponudil gostu cigareto. »Veste, sprejel sem vas tu, moje stanovanje pa
je takoj tamle, za pregrado ... državno stanovanje seveda, a zdaj živini že nekaj časa
v zasebnem. Razna popravilca je bilo treba tu urediti. Zdaj je skoraj že vse
opravljeno ... Državno stanovanje, veste, je imenitna stvar - kajne? Kako mislite?«
»Da, imenitna stvar,« je odgovoril Raskolnikov in ga je skoraj porogljivo gledal.
»Imenitna stvar, imenitna stvar,« je ponavljal Porfirij Petrovič, kakor bi se bil
nenadoma zamislil v nekaj povsem drugega, »da, imenitna stvar!« je nazadnje
skoraj kriknil, uprl oči v Raskolnikova in obstal dva koraka od njega. To
mnogokratno nesmiselno ponavljanje, da je državno stano
166
vanje imenitna stvar, je v svoji neslanosti hudo nasprotovalo resnemu in
skrivnostnemu pogledu, ki ga je bil zdaj uprl v gosta.
To pa je Raskolnikova še bolj razjezilo, tako da se nikakor ni mogel zadržati in
je odgovoril Porfiriju s porogljivim, a tudi neprevidnim izzivom:
»Veste kaj,« je nenadoma vprašal in ga skoraj drzno pogledal, kot da bi čutil ob
tem nekakšno slast, »saj menda obstoji takšno pravniško pravilo, tak pravniški
prijem - za vse mogoče preiskovalne sodnike - da začnete najprej pogovor o
popolnoma nepomembnih, postranskih stvareh, s katerimi sodnik opogumi
spraševalca ali bolje, raztrese in uspava njegovo previdnost, nato pa ga nenadoma
preseneti in lopne po glavi z vprašanjem, ki ga je ta najmanj pričakoval in je zanj
lahko na moč usodno ... Je tako?«
»Da, da! ... Kako, ali morebiti mislite, da sem vas hotel s tem govorjenjem o
državnem stanovanju ...a?« Porfi- rij Petrovič je zamižal in pomežiknil; nekaj
veselega in zvitega mu je spreletelo po obrazu, gubice na čelu so mu izginile,
drobne oči so se zožile, obraz se mu je raztegnil in nenadoma je planil v živčen,
neugnan smeh, tako da se je z vsem telesom gibal in zibal, pri tem pa gledal Raskolnikovu naravnost v oči. Ta se je sprva nekoliko posilil in se tudi sam zasmejal; ko
pa se je Porfirij, videč, da se tudi ta smeje, tako zakrohotal, da je skoraj poškrlatel,
je to zbudilo v Raskolnikovu tak odpor, da je nenadoma pozabil na previdnost:
nehal se je smejati, se namrščil, dolgo sovražno zrl v Porfirija ter ga ni izpustil iz oči
ves čas, dokler je trajal njegov neskončni, očitno narejeni krohot ...
Raskolnikovu se zazdi, da je ta smeh namenjen njemu in da se je najbrž ujel v
kako past. Zave se, da obstoji očitno nekaj, česar on ne ve ... In mogoče je že vse
pripravljeno in se bo zdaj, ta trenutek, pokazalo in ga pogubilo.
Raskolnikov je vstal s sedeža in vzel čepico.
67
»Porfirij Petrovič,« je spregovoril odločno, »včeraj ste izrekli željo, da bi prišel k
vam zaradi nekakšnega zasliša167
nja. Prišel sem, in če se vam zdi potrebno, vprašajte, če ne, pa dovolite, da grem.
Nimam časa, opravek imam ... Iti moram na pogreb tistega uradnika, o katerem ste
... tudi
vi slišali ... Skratka: blagovolite me ali zasliševati ali pa pri tej priči odpustiti ... In če
me boste zasliševali, me zaslišujte po predpisih, ne drugače! Drugače se ne dam! In
zato do nadaljnjega zbogom, kajti drug z drugim nimava več kaj početi!«
»Za božji čas! Kaj hočete s tem reči? Tak o čem bi vas neki zasliševal,« je
nenadoma zakokodajsal Porfirij Petrovič ter v trenutku spremenil glas in obraz in
se precej nehal smejati. »Tak prosim, nikar se ne razbuijajte,« je začel znova
skakati na vse strani, obenem pa spet siliti v Raskolnikova, naj sede. »Saj imava čas,
in vse to so vendar prazne marnje! Narobe, tako vesel sem, da ste vendar prišli k
nam ... Sprejemam vas kot gosta. Tega prekletega smeha pa mi, dragi Rodion
Romanovič, nikar ne zamerite. - Rodion Romanovič? Saj tako vas menda kličejo po
očetu? ... Živčen človek sem in vaša šaljiva pripomba me je neznansko silila k
smehu ... Tak sedite vendar, kaj stojite? ... Prosim vas, dragi, sicer bi moral misliti,
da sem vas razjezil ...«
Raskolnikov je molčal, poslušal in opazoval, še vedno z jezno namrščenim
obrazom. Sicer je sedel, vendar čepice ni dal iz rok ...
»Odložite vendar čepico, ne držite je tako, kakor da bi se vsak trenutek
pripravljali k odhodu, prav res, kar neprijetno je gledati ... Jaz pa sem, narobe, tako
vesel ...«
Raskolnikov je odložil čepico, vendar je še naprej molčal in resno, namrščeno
poslušal prazno in zmešano brbljanje Porfirija Petroviča. »Kam vendar meri? Mar
skuša s svojim trapastim blebetanjem res uspavati mojo pozornost?«
»S kavo vas ne počastim, kraj ni za to; toda zakaj bi človek ne posedel s
prijateljem pet minut, da se razvedri,« se je usipalo Porfiriju iz ust, »in, veste,
vse te službene dolžnosti ... A nikar ne bodite razžaljeni, duša draga, da hodim
zmeraj takole sem ter tja, ne bodite hudi, prijatelj,
168
prav nerad bi se vam zameril, toda brez gibanja kratko malo ne morem. Stalno
sedim pa sem kar vesel, če se lahko pet minut takole sprehajam ... Imam namreč
zlato žilo ... zmeraj se pripravljam na zdravljenje s telovadbo; pravijo, da državni in
celo tajni svetniki radi čez vrvco skačejo; tu se vidi, kaj premore znanost v našem
stoletju ... da ... Kar pa zadeva tiste naše pravniške prijeme, kakor ste se blagovolili
duhovito izraziti - torej v tem se pa popolnoma strinjam z vami. No, povejte mi,
kateri obtoženec, pa četudi je neuki kmet, ne ve, da ga bodo najprej skuša
li uspavati s postranskimi vprašanji (kakor se srečno izražate), potem ga pa
nenadoma lopnejo naravnost po glavi z debelo stranjo sekire, he! he! he! naravnost
po glavi, he! he! he!, kakor pravi vaša srečna prispodoba! he! he!, ste torej zares
mislili, da sem vas s tistimi besedami o stanovanju hotel ... he! he! Ironičen človek
ste! ...
Predpisi, veste, so v mnogih primerih prismodarija. Kak- šenkrat se lepo
prijateljsko pogovoriš, pa je bolj koristno. Predpisov ne bo nikoli konec, zaradi tega
mi dovolite, da vas potolažim; a kaj so pravzaprav predpisi, vas vprašam? Predpisi
68
ne smejo pri vsakem koraku ovirati preiskovalnega sodnika. Posel preiskovalnega
sodnika je vendar tako rekoč svobodna umetnost ... v nekem pogledu ... he! he! he!
...«
Porfirij Petrovič se je za trenutek oddahnil. Sipal je in sipal, ne da bi se utrudil,
zdaj prazne fraze brez pravega smisla, zdaj spet skrivnostne besedice, kadar mu je
kakšna ušla, po teh pa je precej spet zablodil v svoj nesmisel. Po sobi je že skoraj
dirjal, vedno hitreje in hitreje je prestavljal tolste nožiče; gledal je venomer v tla,
držal desnico na hrbtu, z levico pa neugnano mahal po zraku in delal razne kretnje,
ki so se zmeraj čudovito malo ujemale z njegovimi besedami. Raskolnikov je
nenadoma opazil, da je ®ed svojo dirko po sobi dvakrat kot da obstal pri vratih,
samo za hipec, in kakor da bi prisluhnil ... »Ali mar koga čaka, ali kaj?«
»V tem pa imate seveda popolnoma prav,« je Porfirij spet poprijel, veselo in
tako nenavadno prostodušno zroč v
169
Raskolnikova, da se je ta kar zdrznil, »povsem prav imate, da ste se blagovolili tako
duhovito porogati pravniškim predpisom, he-he! Ti naši (nekateri, seveda)
globokomisel- ni psihološki prijemi so pač skrajno smešni in utegnejo biti celo
povsem jalovi, samo v napotje ... No, na primer, če imam, ali bolje rečeno, če sumim
kakega tega, onega ali tretjega, da je tako rekoč storilec v zadevi, o kateri mi je
zaupana preiskava ... Kajne, Rodion Romanovič, da se tudi
vi pripravljate na pravniški poklic?«
»Da, pripravljal sem se ...«
»No, vidite, naj vam dam lep primerček za prihodnost
- se pravi, nikar ne mislite, da vas hočem učiti; ej, saj vemo, kakšne članke
objavljate o hudodelstvih! Ne, samo tako, kot da gre za dejstvo, bi vam rad
predstavil majhen primer ... Deniva torej, da imam tega, onega ali tretjega za
hudodelca, no čemu, vas vprašam, bi ga prezgodaj vznemirjal, pa čeprav imam
dokaze proti njemu? Seveda so tudi takšni, ki jih moram čimprej zapreti, so pa tudi
ljudje povsem drugačnega značaja; zakaj bi jih torej ne pustil, da se še nekoliko
sprehodijo po mestu, he-he-he! Ne, kakor vidim, me ne razumete popolnoma, dajte
torej, da vam razložim: če osumljenca prezgodaj posadim pod ključ, mu dam s tem
nemara samo moralno oporo, da se tako izrazim, he- he! - se mar smejete?«
(Raskolnikov ni niti pomislil na to, da bi se smejal; sedel je s stisnjenimi ustnicami,
ne da bi odtrgal svoj žareči pogled od oči Porfirija Petroviča.) »Medtem pa je
vendarle tako, posebno z nekaterimi, kajti ljudje so vsake vrste in edino izkušnja
odloča o vsem. Vi zdaj blagovolite govoriti o dokazih, toda, duša draga, dokazi
največkrat vise v zraku, jaz pa sem preiskovalni sodnik in potemtakem slaboten
človek, bog pomagaj, in bi rad opravil svojo preiskavo tako rekoč matematično
natančno in dobil v roke dokaz, zanesljiv kakor dvakrat dve je štiri! Če pa
osumljenca zaprem ob nepravem času - pa naj bom še tako prepričan, da je bil on s tem nemara sam zavr- žem možnost, da bi ga razkrinkal. In zakaj? Zato, ker ga
postavim tako rekoč v jasen položaj in mu psihološko omogočim, da se mi laže
umakne v svojo lupino ... Če pa ga
170
pustim popolnoma pri miru, če ga ne primem in ne vznemirjam, pa vsako uro in
vsako minuto ve ali vsaj sluti, da mi je vse do najmanjše pičice znano in da ga noč in
dan zasledujem in z neuspavano budnostjo stražim - tedaj stavim, da se mu bo
69
lepega dne zvrtelo v glavi, bogme, in bo sam prišel in napravil mogoče celo še kaj
takega, kar bo kot dokaz imelo veljavo matematičnega dvakrat dve je štiri. To se
utegne zgoditi z neotesanim kmetom, tem bolj pa še z razumnim, izobraženim
človekom! Zato, dragec, je zelo pomembno spoznati, kakšna so njegova nagnjenja ...
In živci, živci, te ste kar pozabili! Vse to je zdaj vendar bolno, shirano in
razdraženo! ... In žolča, koliko žolča je v njih vseh! ... Zato: kakšno skrb pa naj imam
zaradi tega, če hodi neuklenjen po mestu? Naj, naj se sprehaja, dokler se more; saj
tudi tako vem, da je moja žrtev in mi nikamor ne uide! ... Že po naravnem zakonu
mi ne uide, ko bi tudi imel kam zbežati. Ste kdaj videli veščo pred svečo? No, vidite,
prav tako se bo tudi ta venomer vrtel okrog mene; prostost se mu bo priskutila,
začel bo razmišljati in se zapletati, sam se bo zapletel kakor v ribiški mreži, in se
prestrašil do smrti! ... Pa ne samo to: sam mi bo pripravil kakšno tako matematično
zadevico po vzorcu ,dvakrat dva’
- če mu le rok podaljšam ... In kar naprej bo krožil okoli mene, s čedalje ožjim in
ožjim polmerom, dokler mi - hlop! - ne prileti naravnost v usta in ga ne pogoltnem;
to pa je na moč prijetno, he-he-he! Ne verjamete?«
Raskolnikov ni odgovoril; bled in negiben je sedel in z nespremenjeno
napetostjo strmel Porfiriju v obraz.
»Dober nauk!« je pomislil in čutil, kako ga obliva zona.
»To že niti ni več igra mačke z mišjo, kakor včeraj. Ne razkazuje mi več po
neumnem svoje moči ... ne prišepeta- va mi; za to je veliko prepameten ... Tu se
skriva drug namen, a kakšen? Ej, nesmisel, bratec, strašiš me in zvijačiš! Dokazov
nimaš, in včerajšnjega neznanca sploh ni! Samo zmedel bi me rad, me najprej
spravil ob živce, potem pa zaloputnil past; pa si se uštel, ne bo se ti obneslo, ne!
Toda cemu, čemu neki mi vse tako nadrobno prišepetava? ... Na m°je bolne živce
računa! ... Ne, dragec, uštel si se, spod171
letelo ti bo, čeprav si nekaj pripravil ... No, saj bomo videli, kaj imaš za bregom.«
Kdaj pa kdaj ga je pograbila želja, da bi se vrgel na Por- firija in ga kar pri tej
priči zadavil. Že ob prihodu sem se je bal te svoje togote. Čutil je, da mu srce
silovito razbija in da se mu pena strjuje na posušenih ustnicah. Vendar je sklenil
molčati in ne črhniti besedice, dokler ne pride čas. Spoznal je, da je to v njegovem
položaju najboljša taktika, zato, ker se tako ne samo ne bo zagovoril, ampak bo s
svojim molkom razdražil sovražnika, da se ta zagovori proti njemu. Tako je vsaj
upal.
Ne, vidim, da mi ne verjamete; še zmeraj mislite, da zganjam nedolžne šale,« je
poprijel Porfirij, ki je postajal čedalje bolj vesel in se je od zadovoljstva neugnano
hehetal in spet začenjal v krogih begati po sobi. »Sicer imate seveda prav: že moja
postava je od samega Boga tako nesrečno ustvarjena, da zbuja v drugih samo
smešne misli; burkež sem; toda, dragi Rodion Romanovič, veste, kaj vam pravim in spet ponavljam, nikar mi starcu ne zamerite, vi, ki ste še mladi, človek v prvi
mladosti tako rekoč, in cenite zaradi tega človeški razum nad vse, kakor je sploh
navada mladine. Živahna bistrost duha in abstraktni dokazi razuma vas zapeljujejo
... No, bistroumnost je po mojih mislih krasna stvar; je tako rekoč lepota narave in
tolažba v življenju, ki zadaja kakšenkrat take uganke, da bi se zdelo: kje jih naj
razreši ubožček preiskovalni sodnik, ko je vendar sam človek in ga, kakor se
zmeraj dogaja, zanaša njegova lastna domišljija! Toda narava prihaja ubogemu
70
preiskovalnemu sodniku na pomoč, to je smola! Na to pa niti malo ne pomisli od
duhovitosti zapeljana mladina, ki ,koraka preko vseh ovir’, kakor ste se včeraj
blagovolili nadvse bistroumno in zvito izraziti. On, to je tisti človek, posebni
primer, najin ,incognito’, se utegne, postaviva, tudi zlagati, in to imenitno, na
najbolj prekanjen način; kakšen bi utegnil misliti, da je s tem že zmagal in bo užival
sadove svoje bistroumnosti; ta pa hlop! na najzanimivejšem in najneprikladnejšem
kraju v omedlevico. Vse, kar je res in tudi soparno je včasih v sobah, a vendarle!
Sum je kljub
172
\
temu zbudil! Lagal se je nedosežno, z naravo pa le ni znal računati! Drugič se da
zapeljati razposajeni muhi svoje bistroumnosti in se loti vleči za nos človeka, ki ga
ima že tako na sumu; pri tem prebledi kakor za nalašč, prav tako ko v igri, toda,
prenaravno prebledi, od sile podobno resnici - pa si je nakopal nov sum na vrat!
Čeprav ga morda pivi hip preslepi, se ta čez noč vendar zave, če ni neumen. Ko je
pa pri vsakem koraku tako! In kaj še: sam začne uhajati naprej, začne se siliti,
kamor ga nihče ne vabi, vedno začenja pogovor o tem, o čemer bi moral, narobe,
molčati, razne primere si dovoljuje, he-he!, nazadnje pa pride sam in začne
spraševati: zakaj me tako dolgo ne zapro? he-he-he! in to se vendar utegne zgoditi
najbistroumnejše- mu človeku, celo psihologu in literatu! Narava je pač ogledalo,
najprozornejšc ogledalo! Vanj naj človek gleda, pa se bo sam sebi začudil! A zakaj
ste tako prebledeli, Rodion Romanovič, menda vam ni presoparno? Ali naj odprem
okno?«
»O, prosim, ne delajte si skrbi,« je vzkliknil Raskolnikov in nenadoma planil v
krohot. »Prosim, nikar si ne delajte skrbi!«
Porfirij je obstal pred njim, počakal in se z gostom vred tudi sam zakrohotal.
Raskolnikov pa je vstal z divana in hipoma rezko prekinil svoj bolni smeh.
»Porfirij Petrovič!« je glasno in razločno spregovoril, čeprav so ga drhteče noge
komaj držale, »zdaj vendar že jasno vidim, da me resnično dolžite umora tiste
starke in njene sestre Lizavete. Kar se mene tiče, vam povem, da imam vsega tega
čez glavo. Če se vam zdi, da me imate pravico zakonito zasledovati, me zasledujte;
če me mislite zapreti, me zaprite. Da bi se mi pa v obraz smejali in me mučili, tega
ne dovolim.«
Ustnice so mu nenadoma zadrhtele, oči so mu zažarele °d besnosti in glas, ki ga
je dotlej zadrževal, mu je z močjo zazvenel.
»Tega ne dovolim!« je naenkrat zavpil in z vso močjo udaril s pestjo po mizi;
»slišite, Porfirij Petrovič? Ne dovolim!«
173
»Ah, sveti bog, kaj pa je spet to?« je navidezno v popolnem preplahu vzkliknil
Porfirij Petrovič. »Prijatelj, Rodion Romanovič! Dušica draga! Tak kaj vam pa je?«
»Ne dovolim!« je hotel Raskolnikov drugič zavpiti.
»Bolj tiho, prijatelj! Saj bodo vendar ljudje slišali, prišli bodo! Kaj jim tedaj
porečeva, pomislite!« je Porfirij Petrovič v grozi zašepetal in se primaknil z
obrazom prav k obrazu Raskolnikova.
»Ne dovolim, ne dovolim!« je Raskolnikov ponovil, vendar že - nenadoma povsem šepetaje.
Porfirij se je naglo odvrnil in planil odpirat okno.
71
»Nekoliko čistega zraka je treba spustiti v sobo! In požirek hladne vode bi
morali popiti, dušica, to je gotovo napad!« Vtem je že planil k vratom, da bi poslal
po vodo, toda prav tam, za vrati, je kakor nalašč stal vrč, v katerem je bila voda.
»Pijte, prijatelj,« je zašepetal in priskočil z vrčem k njemu, »mogoče bo
pomagalo.«
Strah in sočutje Porfirija Petroviča sta bila tako naravna, da je Raskolnikov
utihnil in ga začel z osuplo radovednostjo ogledovati. Vode pa ni sprejel.
»Rodion Romanovič! Ljubček! Takole boste vendar prišli ob pamet, verjemite
mi, e-eh! Ah! Dajte, pijte! Vsaj malo popijte!«
Prisilil ga je, da je vzel kozarec z vodo v roke. Raskolnikov ga je brez volje
vzdignil do ust; tedaj pa se je ove- del in ga s studom postavil na mizo.
»Da, napad ste imeli! Tako si boste spet nakopali prejšnjo bolezen, dušica
draga,« je s prijateljskim sočutjem za- kokodajsal Porfirij Petrovič, sicer pa jc bil
njegov obraz še vedno nekam zmeden. »Sveti bog! Kako je mogoče tako malo paziti
nase!«
In Porfirij presenečenemu Raskolnikovu pove, da ve, kako jc šel prejšnji večer
»najemat stanovanje« in »kako je začel zvoniti pri vratih in spraševati po
krvi«. Porfirij pravi, da sicer »razume njegovo takratno duševno stanje«, da pa
se boji za njegovo zdravje:
174
»Lahko je dobiti vročico, če vam začno razburjati živce taka nagnjenja, da
hodite ponoči na zvončke zvonit in po krvi spraševat! Saj vse te psihologije sem se
v praksi nauči. Na ta način včasih vleče človeka, da bi skočil skozi okno ali z zvonika
in ta občutek je menda hudo zapeljiv. Prav tako je z zvončki ... Bolezen, Rodion
Romanovič, bolezen! Svojo bolezen ste pričeli preveč zanemarjati. Posvetovali bi se
z izkušenim zdravnikom ... Blede se vam! Vse to delate kratko malo v vročični
blodnji! ...«
»To ni bilo v blodnji, bilo je v budnem stanju!« je vzkliknil Raskolnikov,
napenjajoč vse moči svojega razuma, da bi prodrl v Porfirijevo igro. »V budnem
stanju, v budnem stanju! Slišite!«
»Slišim in razumem! Tudi včeraj ste pravili, da se vam ne blede, še poudarjali
ste to! Razumem vse, kar bi mi utegnili reči! E-eh! Toda, Rodion Romanovič,
dobrotnik moj, poslušajte vsaj še tole: no, ko bi bili v resnici krivi zločina ali kakor
si bodi zapleteni v to prekleto stvar, ali bi mogli sami od sebe poudarjati, da tega
niste storili v blodnji, temveč narobe, pri zdravi pameti? In še posebej, s tako čudno
trdovratnostjo opozarjati na to - no, ali bi bilo mogoče, bi bilo mogoče, lepo vas
prosim? Po mojih mislih nikakor ne. Saj, tudi ko bi se česa zavedali, bi morali
vendar na vsak način trditi, da ste to storili v blodnji! Kajneda? Ali ni res?«
Nekaj prekanjenega je zvenelo v tem vprašanju ...
»Vse to je laž!« je zavpil Raskolnikov. »Sami prav dobro veste, da je za
hudodelca najboljša ukana v tem, če govori, kolikor je le moč, resnico in po
možnosti ne taji, kar se utajiti ne da. Ne verjamem vam!«
»Glej si ga vetrnjaka!« se je Porfirij zahehetal. »Z vami, Prijatelj, je res težko
priti do kraja. Torej mi ne verjamete? laz pa vam pravim, da mi že verjamete, da mi
verjamete že četrt vatla, in bom dosegel, da mi boste verjeli ves vatel, kajti imam
vas resnično rad in vam iz srca želim dobrega.«
Raskolnikovu so ustnice zadrhtele.
72
»Da, želim, in vam to enkrat za vselej povem,« - tako nadaljujoč, je Porfirij rahlo,
prijateljsko prijel Raskolniko175
va nekoliko nad komolcem za roko - »enkrat za vselej vam pravim: pazite na svojo
bolezen. Vrh tega vas je zdaj še družina obiskala: tudi nanjo mislite. Mater in sestro
bi morali negovati in razvajati, ne pa da jih samo v strah pripravljate ...«
»Kaj vam to mar? Kako to veste? Kaj se tako zanimate za to? Torej me
zasledujete in mi hočete to pokazati?«
»Duša božja! Od vas, od vas samega sem vendar vse zvedel! Niti ne zavedate se
ne, da v svoji razburjenosti meni in drugim vse naprej počenčate. Od gospoda
Razu- mihina sem včeraj prav tako zvedel mnogo zanimivih podrobnosti. Ne, zdaj
ste me prekinili, toda reči vam moram, da ste kljub svojemu bistroumju od same
nezaupljivosti blagovolili zgubiti zdravi pogled na stvari. No, vzemiva na primer
kar spet tisto reč v zvezi z zvončki: takšno dragocenost, takšno dejstvo (kajti
dejstvo je, to drži) sem vam jaz, preiskovalni sodnik, povsem očitno, preprosto
izdal! In vi v tem nič ne vidite? Ko bi vas imel le količkaj na sumu, ali bi smel tako
ravnati? Narobe, moral bi najprej uspavati vaš sum in z ničemer ne pokazati, da mi
je ta dogodek že znan, potlej pa nenadoma (po vašem lastnem izrazu) z ušesom
sekire po glavi, češ: ,Kaj pa ste, gospod, blagovolili delati v umorjenkinem
stanovanju ob desetih, če ne celo ob enajstih zvečer? In zakaj ste poskušali
zvonček? Zakaj ste spraševali po krvi? ...’ Tako, vidite, bi moral ravnati, ko bi vas
vsaj malo sumil. Moral bi vas po vseh predpisih pripraviti do izpovedi; napraviti
hišno preiskavo in vas nemara celo zapreti ... Če sem ravnal drugače, tedaj sledi, da
vas nimam na sumu! Vi pa ste zgubili zdravi pogled in sploh ničesar ne vidite, še
enkrat vam pravim!«
Raskolnikov se je z vsem telesom zdrznil, kar je Porfi- rij Petrovič predobro
opazil.
»Naprej in naprej lažete!« je vzkliknil. »Vaših namenov ne poznam, vendar
vidim, da lažete ...!«
»Da lažem?« je poprijel Porfirij, očitno razvnet, čeprav je že zmeraj ohranjal
vesel in šaljiv obraz in ni bilo videti, da bi ga le količkaj razburjalo, kakšno mnenje
ima o njem gospod Raskolnikov. »Da lažem? ... No, kako pa sem
176
prejle ravnal z vami, jaz, preiskovalni sodnik, ko sem vam sam narekoval in navajal
dejstva za obrambo in vam našteval psihološke vzroke, češ: bolezen, vročica, bledlo
se mi je ... A? He-he-he! Seveda, hkrati moram reči, da so vsa ta psihološka
obrambna sredstva, vsi ti izgovori skrajno nezanesljivi in dvoumni: ,Bolezen,
blodnje, sanje, v spanju se mi je zdelo, ne spominjam se’, vse to je prav lepo, toda
zakaj ste imeli v svoji bolezni in svojih blodnjah zmeraj le takšne privide in ne
drugačnih? Saj bi se vam lahko dozdevalo tudi kaj drugega? Mar ne? Hc-he-he-he!«
Raskolnikov ga je ošabno in zaničljivo pogledal.
»Skratka,« je trmasto in glasno odgovoril, vstal in pri tem nekoliko odrinil
Porfirija, »skratka, vedeti hočem, ali me priznate enkrat za vselej za nesumljivega
ali ne? Govorite. Porfirij Petrovič, govorite določno in dokončno, in to precej ta
hip!«
»Lej, lej, pa sem dobil nalogo!« je vzkliknil Porfirij z veselim, premetenim in niti
najmanj ne vznemirjenim obrazom. »A čemu vam je treba to vedeti, čemii vam je
73
sploh treba toliko vedeti, ko vas še niti malo nismo začeli vzne- mirjati! Saj ste
vendar kakor otrok: daj mu ogenj v roke in mu ga daj! In zakaj se tako razburjate?
Zakaj sc nam sami tako ponujate, iz kakšnih nagibov? A? He-he-he!«
»Ponavljam vam,« je v svoji razkačenosti zavpil Raskolnikov, »da tega ne
morem dalj prenašati ...«
»Česa? Negotovosti?« mu je segel Porfirij v besedo.
»Ne zbadajte me s strupenimi opazkami! Nočem! ... Pravim vam, da nočem! ...
Ne morem in nočem! ... Slišite! Slišite!« je zakričal in spet udaril s pestjo po mizi.
»Tak bolj tiho vendar, bolj tiho! Slišali vas bodo! Resno vas svarim: pazite se. Ne
šalim se!« je Porfirij zašepetal, a to pot ni bilo na njegovem obrazu nič več sledu o
prejšnjem dobrodušnem in preplašenem izrazu; narobe, zdaj je naravnost
ukazoval, strogo, z namrščenimi obrvmi, kakor da bi nenadoma pustil vse
skrivnosti in dvoumnosti vnemar. Ib pa je trajalo le trenutek. Osuplega
Raskolnikova je zdaj pograbila prava besnost; a čudno, spet je poslušal ukaz, naj
govori bolj tiho, čeprav je bil do brezumja razkačen.
177
»Ne pustim se mučiti!« je zašepetal s prejšnjim glasom, ki ga je polnila bolečina
in sovraštvo trenutne zavesti, da se mora, naj hoče ali ne, pokoriti ukazu - misel, ki
ga je spravljala v še hujšo razkačenost, »zaprite me, napravite mi preiskavo, toda
blagovolite postopati po predpisih, ne pa se igrati z menoj. Ne predrznite se ...«
»Nikar se ne vznemirjajte zaradi predpisov,« mu je Por- firij s prejšnjim
zvijačnim nasmehom, ko da bi užival ob pogledu na Raskolnikova, presekal besedo,
»danes sem vas povabil po domače, čisto po prijateljski navadi!«
»Ne maram vašega prijateljstva in pljunem nanj! Slišite? In zdaj, glejte, vzamem
čepico in grem. No, da vidimo, kaj porečeš zdaj, če me misliš zapreti?«
Vzel je čepico in krenil proti vratom.
»Kaj pa moje presenečenje, bi si ga ne hoteli ogledati?« se je Porfirij zahehetal
in ga nekoliko nad komolcem ujel za roko, tako da je moral pri vratih obstati.
Postajal je očitno čedalje bolj vesel in razposajen, kar je Raskolnikova dokončno
spravilo ob pamet.
»Kakšno presenečenje? Za kaj gre?« S tem vprašanjem je nenadoma obstal in
prestrašeno pogledal Porfirija.
»Majhno presenečenje, da, tukajle za vrati ga imam, he- he-he!« je Porfirij s
prstom pokazal na zaprta vrata v pregradi, ki so vodila v njegovo uradno
stanovanje. »Zaklenil sem ga, da bi mi ne ušlo.«
»Kaj je to? Kje? Kaj? ...« Raskolnikov je že stopil k vratom in jih hotel odpreti, pa
so bila res zaklenjena.
»Zaklenjena so, glejte, tu imam ključ!«
Res je izvlekel iz žepa ključ in mu ga pokazal.
»Vse je laž!« je zavpil Raskolnikov, ki se ni mogel več premagovati, »lažeš,
prekleti pavliha!« S tem krikom se je vrgel na Porfirija, ki je odskočil k vratom,
čeprav se ga nikakor ni ustrašil.
»Vse, vse mi je jasno!« je planil nadenj. »Lažeš in me dražiš, da bi se izdal ...«
»Bolj se pač ne morete več izdati, dragi Rodion Roma- novič. Saj ste vendar
pobesneli. Ne kričite, sicer pokličem ljudi!«
178
»Lažeš, nič ne bo! Kar pokliči ljudi! Vedel si, da sem bolan, pa si me hotel do
74
besnosti razkačiti, da bi se izdal; to je bil tvoj namen! Ne, z dejstvi na dan! Vse mi je
jasno! Dejstev nimaš, temveč zgolj klavrne, ničeve domneve!
Poznal si moj značaj in si me hotel pripraviti do tega, da bi izgubil razsodnost,
potem pa bi me presenetil s pričami, zbranimi v ta namen ... Jih pričakuješ, a? Kaj
čakaš? Kje so? Sem z njimi!«
In res se je prav tedaj zaslišal iz sosednje sobe tik za vrati nekakšen šum.
»Aha, že gredo!« je zavpil Raskolnikov, »poslal si ponje! ... Čakal si jih! Zanašal si
se nanje ... No, le sem z vsemi, s pričami, s komer hočeš ...! Daj že! Pripravljen sem!
Pripravljen!«
Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega, nekaj tako nepričakovanega, da pri
normalnem poteku dogodkov niti Raskolnikov niti Porfirij Petrovič nista mogla
računati s takim razpletom.
VI.
Kadar se je Raskolnikov pozneje spominjal te minute, je videl potek stvari
takole:
Hrup, ki je nastal za vrati, se je naglo povečal in vrata so se nekoliko odprla.
»Kaj je?« se je Porfirij Petrovič nejevoljno zadrl. »Ali nisem naprej opozoril ...«
Vprvem hipu ni bilo odgovora, vendar je bilo videti, kakor da bi stalo za vrati
več ljudi in bi nekoga odrivali.
»Tak, kaj imate tam?« je Porfirij Petrovič razburjeno ponovil.
»Jetnika smo pripeljali, Nikolaja,« se je začul neki glas.
»Ga ni treba! Proč! Počakati! ... Čemu je prišel sem! Kakšen nered!« je zavpil
Porfirij Petrovič in planil k vratom.
»Toda ...« je spet začel isti glas, a se je nenadoma utrgal.
179
Pravo rvanje, ki je zdaj nastalo, ni trajalo dalj ko dve sekundi; nato je bilo slišati,
kakor da bi nekdo nekoga z močjo odpahnil, in precej zatem je stopil čudno bled
Človek naravnost v delovno sobo Porfirija Petroviča.
Ta človek je bil videti na prvi pogled hudo nenavaden, gledal je naravnost
predse, vendar tako, ko da nikogar ne vidi. Iz oči mu je sevala odločnost, hkrati pa
mu je pokrivala obraz mrliška bledica, kakor obsojencu, ki so ga privedli na
morišče. Ustnice, popolnoma brez krvi, so mu nalahno podrgetavale.
Bil je še zelo mlad, oblečen kakor pač preprost človek, srednje rasti in suhljat.
Tisti, katerega je bil nepričakovano pahnil v stran, je prvi skočil za njim v sobo
in ga ravno še zgrabil za ramo; bil je orožnik; toda Nikolaj mu je izdrl roko in se ga
znova otresel.
Med vrati se je nagnetlo nekaj radovednežev. Nekateri so se skušali preriti v
sobo. Vse opisano se je zgodilo skoraj v trenutku.
»Ven, prezgodaj je še. Čakaj, da te pokličejo! ... Zakaj ste ga pripeljali?« je jecljal
Porfirij Petrovič, skrajno vznejevoljen in zmeden. Nikolaj pa je padel na kolena.
»Kaj hočeš?« je osuplo zavpil Porfirij.
»Kriv sem! Moj je greh! Morilec sem!« je spregovoril Nikolaj; njegov glas je bil
nekam zasopel, vendar dokaj močan.
»Kaj praviš?« je kriknil Porfirij, ko ga je odrevenelost prvega trenutka minila.
»Morilec ... sem ...« je ponovil Nikolaj po kratkem molku.
»Kako ... ti! ... Koga si umoi'il?«
Porfirij Petrovič je bil vidno zmeden.
75
Nikolaj je spet za hipec pomolčal.
»Aljono Ivanovno in njihovo sestro Lizaveto sem ... s sekiro ... ubil. Pamet se mi
je omračila ...« je dodal in spet obmolknil. Še vedno je bil na kolenih.
Porfirij Petrovič je nekaj trenutkov stal, kakor da bi nekaj premišljeval, nato pa
začel z roko mahati proti nepo
180
vabljenim pričam. Ti so hitro zginili in vrata so se zaprla. Potem sc je ozrl na
Raskolnikova, ki je stal v kotu in osuplo gledal Nikolaja; že je hotel k njemu, vendar
je obstal, ga pogledal, precej prestavil oči na Nikolaja, potem spet na Raskolnikova,
potem spet na Nikolaja, in se nenadoma, kakor bi ga nekaj vleklo, spet zagnal v
Nikolaja.
»Kaj mi uhajaš naprej s svojim omračenjem pameti?« je skoraj togotno zakričal
nanj. »Saj te še nisem vprašal, ali se ti je pamet omračila ali ne ... Govori: si ju ti
umoril?«
»Morilec sem ... priznam ...« je rekel Nikolaj.
»E-eh! S čim si ju ubil?«
»S sekiro. Preskrbel sem si jo.«
»Eh, kako se ti mudi! Sam?«
Nikolaj ni razumel vprašanja.
»Si ju sam ubil?«
»Sam. Mitka je nedolžen in ni imel pri vsem tem nobenega opravka.«
»Kako si pa - no, kako si pa takrat po stopnicah ušel? Hišnika sta vaju vendar oba
srečala?«
»To sem storil, da bi se sled zabrisala ... zato ... sem tekel z Mitkom,« je Nikolaj
odgovoril naglo, ko da bi odgovor že vnaprej pripravil.
»No, kakopak!« je togotno kliknil Porfirij, »saj ne ve, kaj govori!« je zamrmral kakor
sam pri sebi, vtem pa nenadoma spet zagledal Raskolnikova.
Očitno je bil v Nikolaja tako zaverovan, da je na Raskolnikova za hip kar pozabil.
Zdaj se je nenadoma ove- del in se celo zmedel ...
»Rodion Romanovič, duša draga! Nikar ne zamerite,« je planil k njemu, »takole ne
moreva ... prosim lepo ... tu nimate kaj početi ... saj še sam ... Vidite, kakšna
presenečenja se dogajajo! ... Blagovolite! ...«
Prijel ga je za roko in mu pokazal na vrata.
»Zdi se, da tega niste pričakovali?« je spregovoril Raskolnikov, ki mu stvar seveda
še nikakor ni bila jasna, a se Je vendar že močno ohrabril.
»Saj tudi vi, dragec, niste pričakovali. Glej ga, kako mu rokica drhti! He-he!«
181
»Pa tudi vi drhtite, Porfirij Petrovič.«
»Tudi jaz drhtim; tega nisem pričakoval! ...«
Stala sta že pri vratih. Porfirij je nestrpno čakal, da Raskolnikov odide.
»Presenečenja pa torej le ne pokažete?« je vprašal Raskolnikov.
»Takole govori, v ustih mu pa še zobčki šklepečejo, he- he! Zbadljiv človek ste! No,
na svidenje.«
»Po mojem bi morali reči zbogom!«
»Kakor bo Bog dal, kakor bo Bog dal!« je z nekam spačenim nasmehom zamrmral
Porfirij.
Raskolnikov se vrne domov in razmišlja o svojem pogovoru s Porfinjem. Muči
76
ga vprašanje, ali je imel Porfirij res pripravljeno zanj kako presenečenje. Nato
sklene oditi na pogreb Marmeladova. Ko hoče odpreti sobna vrata, se ta začno
sama odpirati ...
Strepetal je in odskočil. Vrata so se počasi in tiho odpirala, in zdaj se je pokazala
postava včerajšnjega neznanca spod zemlje.
Mož je obstal na pragu, molče pogledal Raskolnikova in storil korak v sobo. Bil je
natanko takšen kakor včeraj, postava in obleka isti, le obraz in oči so se bile močno
spremenile, zdaj se je držal nekam potrto, in ko je nekaj trenutkov tako stal, je
globoko vzdihnil.
»Kaj hočete?« je vprašal Raskolnikov, bled kakor mrlič.
»Mož je pomolčal in se mu nenadoma globoko, skoraj do tal priklonil. Vsaj s prstom
na desni roki se je dotaknil deske.
»Kaj hočete?« je Raskolnikov vzkliknil.
»Kriv sem,« je tiho rekel neznanec.
»Česa?«
»Hudobnih misli.«
Gledala sta drug drugega.
»Žal se mi je storilo. Ko ste takrat blagovolili priti - nemara v pijanosti - in ste vabili
hišnika na policijski urad in spraševali po krvi, se mi je zazdelo krivično, da so vas
182
pustili pri miru, češ da ste bili pijani. Tako krivično, da spati nisem mogel. Ker pa
sem si bil zapomnil vaš naslov, sem bil včeraj tu in sem povpraševal ...«
»Kdo je bil tu?« ga je prekinil Raskolnikov, ki se mu je v trenutku začelo svitati.
»Se pravi, jaz, razžalil sem vas.«
»Torej ste iz tiste hiše?«
»Da, iz tiste; takrat sem stal z njimi vred pri hišnih vratih, ste mar pozabili?«
In tedaj se je Raskolnikov jasno spomnil vsega tistega predvčerajšnjega prizora
med hišnimi vrati: domislil se je, da je stalo tam razen hišnikov še nekaj drugih
ljudi, med katerimi so bile tudi ženske. Spomnil se je glasu, ki je predlagal, naj ga
odvedejo naravnost na policijo. Obraza tistega, ki je govoril, se ni mogel spomniti in
ga niti zdaj ni spoznal, vendar se je spominjal, da se je takrat celo obrnil proti
njemu in mu nekaj odgovoril ...
Tako se je torej razjasnila vsa tista včerajšnja groza.
Najstrašnejša mu je bila misel, da je res za las manjka
lo, pa bi se pogubil zaradi take ničeve malenkosti. Potemtakem ni mogel ta človek,
razen o najemanju stanovanja in spraševanju po krvi nič povedati. Torej tudi
Porfirij ni nič imel razen tiste blodnje, nobenih dejstev ne ...
In potemtakem je Porfirij šele pravkar zvedel za tisto o stanovanju, prej pa ni sploh
nič vedel o tem.
»Torej ste danes povedali Porfiriju ... da sem bil tam?« je zavpil, osupel nad
nenadno mislijo.
»Kakšnemu Porfiriju?«
»Preiskovalnemu sodniku.«
»Povedal sem mu. Hišnika takrat nista šla k njemu, jaz pa sem šel.«
»Danes?«
»Malo pred vami sem bil tam. In sem vse slišal, vse, kako vas je trpinčil.«
»Kje? Kaj? Kdaj?«
77
»1, tam, pri njem za pregrado, ves čas sem tam sedel.«
»Kako? Torej vi ste bili tisto presenečenje? Toda, kako Je bilo to mogoče? Prosim
vas!«
183
»Ko sem videl,« je meščan začel, »da hišnika na moje besede ne marata iti, češ
da je že pozno, in da se utegne celo razjeziti, zakaj nista prišla ob času, se mi je
zazdelo tako krivično, da niti spati nisem mogel, pa sem začel po- zvedovati. In ko
sem včeraj vse pozvedel, sem danes šel. Ko sem prvič prišel, ga še ni bilo. Pridem
uro pozneje, pa me niso sprejeli; tretjič pa so me spustili noter. Začel sem vse
pripovedovati, kako je bilo, ta pa je začel skakati po sobi in se s pestjo tolči po
prsih: ,Kaj delate z menoj, razbojniki?’ je rekel. ,Da sem to vedel, bi bil poslal
orožnike ponj!’ Potem je stekel ven, poklical nekoga in pričel v kotu z njim govoriti;
nato se je vrnil k meni in me začel spraševati in zmerjati. Hudo me je ošteval; jaz pa
sem mu vse povedal in omenil, da si na moje včerajšnje besede niste upali nič
odgovoriti in da me niste spoznali. Tedaj je pričel spet dirjati sem ter tja in
venomer se je tolkel po prsih in se togotil in dirjal, ko pa so prijavili vas - ,No,’ pravi, ,hajdi za pregrado in sedi in se ne gani, ko bi tudi ne vem kaj slišal,’ in mi je celo
sam prinesel stol in me zaklenil; ,nemara,’ je rekel, ,te bom kaj vprašal.’ Ko pa so
privedli Nikolaja, me je, že po vas, spremil ven; ,dal te bom poklicati,’ je rekel, ,in te
bom še zasliševal ...’«
»Kaj je spraševal Nikolaja v tvoji navzočnosti?«
»Precej ko je odvedel vas, je odpustil tudi mene, in tedaj je začel spraševati
Nikolaja.«
Meščan je umolknil in nenadoma spet napravil globok priklon, tako da se je s
prstom dotaknil tal.
»Odpustite mi obdolžitev in sovraštvo.«
»Bog ti naj odpusti,« je Raskolnikov odgovoril in komaj je to izrekel, se mu je
meščan vnovič priklonil, to pot pa ne do tal, temveč samo do pasu, se počasi obrnil
in zapustil sobo.
»Zdaj se bova še nekaj časa borila,« je rekel s hudobnim nasmehom
Raskolnikov, ko je odhajal po stopnicah. Hudobni nasmeh pa je veljal njemu
samemu: z zaničevanjem in sramom se je spominjal svoje »malodušnosti«.
184
PETI DEL
I.-III.
Raskolnikov odide na pogrebščino, na katero ga je povabila Katerina
Ivanovna. Z denarjem, ki ga ji je dal, je pokrila stroške pogreba, nekaj pa ji ga
je uspelo prihraniti za skromno pogostitev.
Lužin, ki se hoče maščevali Raskolnikovu in spet vzpostavili prejšnje odnose
z njegovo sestro Dunjo, se domisli umazanega načrta: ker je Raskolnikov pred
domačimi zagovarjal Sonjo, moralno padlo žensko, jo sklene Lužin v javnosti
osramotiti, s tem pa dokazati Dunji, kako je imel prav on, ne pa njen brat, in ju
tako za vedno ločiti. Sonjo povabi v sobo k Lebezjalnikovu in ji podari deset
rubljev kot pomoč za Kale- rino Ivanovno in njene otroke, skrivaj pa ji vtakne v
žep bankovec za sto rubljev. Lebezjatnikov to vidi in misli, da je Luzina pri tem
dejanju vodila plemenitost, ker je pač hotel skrivaj pomagati revni družini. Ko
pa pride Lužiti na pogrebščino in pred navzočimi obdolži Sonjo, da mu je
78
ukradla bankovec za slo rubljev - lega res najdejo v njenem žepu -, spregovori
Lebezjatnikov in podrobno opiše, kako je Lužin Sonji denar podtaknil. Ko nato
Raskolnikov razloži še, kakšni motivi so vodili Lužina pri tem dejanju, mora ta
osramočen zapustiti družbo.
IV.
Raskolnikov gre k Sonji s trdnim namenom, da ji pove, kdo je umoril Lizaveto in
njeno sestro. Ko pa pride do vrat njene sobe, ga obideta nenaden strah in
nekakšna notranja slabost.
Zamišljeno je obstal pred vrati in si postavil čudno vprašanje: »Ali mi je treba
praviti, kdo je ubil Lizaveto?« Vpra185
sanje je bilo čudno, ker je hipoma, v istem trenutku, začutil, da ne samo ne more, da
bi ne povedal, ampak da tega hipoma niti ne more odložiti, niti za trenutek ne. Ni še
vedel, zakaj ga ne more odložiti; samo čutil je, in ta mučna zavest o svoji nemoči
pred neogibno usodo ga je močno prizadela. Da bi nehal premišljevati in se mučiti,
je naglo odprl vrata in s praga pogledal na Sonjo. Sedela je za mizo, se s komolci
naslanjala nanjo in skrivala obraz med rokami, ko pa je zagledala Raskolnikova, je
hitro vstala in mu prišla naproti, kakor da je že čakala nanj.
Raskolnikov ji pove, da gospodinja podi Katerino Ivanovno iz stanovanja in da
je ta »tekla nekam iskat pravice«. Nato ji postavi vprašanje:
»Zamislite si Sonja, da bi bili že vnaprej poznali vse Lu- žinove namere; tedaj bi
najbrž tudi vedeli, da pomenijo dokončno pogubo Katerine Ivanovne z otroki vred,
in povrhu tudi vašo pogubo. (Povrhu pravim, ker sami sebe sploh ne štejete). In
Polječke prav tako, kajti šla bi isto pot ... No, torej: če bi zdaj nenadoma prepustili
vam v odločitev, kdo naj ostane živ - ali naj živi Lužin in uganja grdobije, ali naj
umre Katerina Ivanovna? Kako bi tedaj razsodili: kateri od njiju naj umre? To vas
vprašam.«
Sonja ga je vznemirjeno pogledala: zazdelo se ji je, da sliši za tem nenavadnim
vprašanjem nekaj, kar jo je begalo.
»Slutila sem, da boste vprašali nekaj takega,« je rekla in ga vprašujoče gledala.
»Dobro, čeprav; a vendar, kako bi odločili?«
»Zakaj me sprašujete nemogoče stvari?« je z odporom vprašala Sonja.
»Torej je bolje, da Lužin živi in uganja grdobije? Si niti tega ne upate odločiti?«
»Saj ne morem vedeti, kaj je sklenila božja previdnost - In zakaj me vprašujete,
kar vpraševati ni moč? Čemu takšna prazna vprašanja? Kako bi se moglo zgoditi, da
bi bilo to odvisno od moje odločitve? Kdo me je postavil za sodnico nad tem, kateri
naj živi in kateri naj ne živi?«
186
»Če se prične vpletati božja previdnost, ni moč nič opraviti,« je mračno rekel
Raskolnikov.
»Rajši odkrito povejte, kaj bi radi!« je bolestno vzkliknila Sonja. »Spet na nekaj
napeljujete ... Kaj ste prišli res le zato, da me mučite?«
Nenadoma je bridko zajokala; ni se mogla več zadrževati. Z mračno tesnobo je
zrl nanjo. Prešlo je kakih pet minut.
»Saj imaš prav, Sonja,« je naposled spregovoril s tihim glasom. V trenutku je bil
ves spremenjen; njegov narejeno predrzni in izzivalni ton je izginil. Celo glas mu je
nenadoma oslabel. »Sam sem ti včeraj rekel, da ne bom prišel s prošnjo za
79
odpuščanje, pa bi kmalu začel s tem, da te prosim odpuščanja ... O Lužinu in božji
previdnosti sem govoril zaradi sebe ... Odpuščanja sem prosil, Sonja ...«
Hotel se je nasmehniti, toda v njegovem medlem nasmehu se je pokazalo nekaj
nemočnega in nebogljenega. Sklonil je glavo in si z rokami pokril obraz.
In nenadoma mu je preletel srce čuden, nepričakovan občutek nekakšnega
ostrega sovraštva do Sonje. Kakor bi se ob tem začudil in prestrašil, je naglo
vzdignil glavo in jo pazljivo pogledal; toda prestregel je na sebi vznemirjene in
trpeče oči; to je bila ljubezen; njegovo sovraštvo je izginilo kakor privid.
Bilo je nekaj drugega: eno čustvo je zamenjal za drugo. To je samo pomenilo, da
je tisti trenutek prišel ...
Spet si je z rokama pokril obraz in sklonil glavo. Nenadoma pa je pobledel, vstal
s stola, pogledal Sonjo in se, ne da bi spregovoril, nekam odsotno presedel na njeno
posteljo. Ta trenutek se mu je zdel grozotno podoben tistemu, ko je stal starki za
hrbtom, s sekiro že sneto iz zanke, in nenadoma začutil, da »ne sme izgubiti niti
trenutka več«.
»Kaj je z vami?« je vprašala Sonja vidno preplašena.
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Svoje spovedi si nikakor, nikakor ni bil tako
zamislil in ta hip sam ni vedel, kaj se z njim godi. Sonja je tiho pristopila k njemu,
sedla zraven njega na posteljo in čakala, ne da bi odvrnila oči.
187
Srce ji je razbijalo in zamiralo. Neznosna napetost je nastala ...
»Kaj je z vami?« je ponovila in se nalahno odmaknila od njega.
»Nič, Sonja. Ne plaši se ... Nesmisel! Res, nesmisel, če človek prav presodi,« je
zamrmral kot v vročičnih blodnjah. »Le zakaj sem prišel mučit prav tebe?« je
nenadoma rekel in jo pogledal. »Res. Zakaj? Ves čas si postavljam to vprašanje,
Sonja ...« Morebiti si je četrt ure prej postavljal to vprašanje, toda zdaj je govoril
popolnoma iznemogel, tako da je komaj ostajal pri zavesti; po vsem telesu mu je šel
nenehen drget.
»Oh, kako se mučite!« je z bolečino rekla Sonja in se zazrla vanj.
»Vse je nesmisel! ... Veš kaj, Sonja,« (nenadoma se mu je pokazal na obrazu bled,
nemočen smehljaj, ki je trajal dve sekundi in spet ugasnil) »se še spominjaš, kaj
sem ti hotel včeraj povedati?«
Sonja je vznemiijcno čakala.
»Ko sem odhajal, sem ti rekel, da se nemara za zmeraj poslavljam od tebe; če pa
danes pridem, ti povem, kdo je ... ubil Lizaveto.«
Strepetala je po vsem telesu.
»No, tako sem prišel, da ti povem.«
»Torej ste včeraj res ...« je z naporom spregovorila. »Kako pa veste?« je hitro
vprašala, kakor da bi se nenadoma zavedela.
Začenjala je težko dihati. Obraz ji je postajal bolj in bolj bled.
»Vem.«
Nekaj trenutkov je molčala.
»So ga mar prijeli?« je boječe vprašala.
»Ne, niso ga še.«
»Kako pa potem lahko veste?« je po kratkem molku spet komaj slišno vprašala.
Obrnil se je k nji in se pozorno zazrl vanjo.
»Ugani,« je rekel s prejšnjim spačenim in onemoglim nasmehom.
80
Bilo je, kakor da bi ji šli krči po vsem telesu.
»Saj me ... vendar ... zakaj me tako ... strašite?« je spregovorila in se nasmehnila
kakor otrok.
»Če vem, sem mogoče ... njegov dober prijatelj,« je nadaljeval Raskolnikov in ji
še naprej gledal v obraz, prav kakor da bi mu zmanjkovalo moči, da bi odvrnil
pogled.
»Lizavete ... ni hotel ubiti ... Ubil jo je ... nehote ... Starko je hotel ubiti ... ko je bila
sama ... in je prišel ... Tedaj pa je stopila v izbo Lizaveta ... In tako ... je ubil še njo.«
Minil je še en grozni trenutek. Oba sta ves čas zrla drug
v drugega.
»Torej ne moreš uganiti?« je vprašal Raskolnikov, z občutkom, kakor da pada z
zvonika.
»N-ne,« je Sonja komaj slišno zašepetala.
»Dobro poglej.«
In komaj je to rekel, mu je duša nenadoma spet olede- nela: gledal je Sonjo in
zazdelo se mu je, kakor da vidi v njenem obrazu Lizavetin obraz. Živo se je še
spominjal izraza Lizavetincga obraza, ko se ji je tistikrat bližal s sekiro, ta pa se je
umikala pred njim proti zidu in stegovala roko naprej, s povsem otroškim strahom
na obrazu, tako kakor majhni otroci, kadar se začno nečesa plašiti, negibno in
nemirno zro na predmet, ki jih navdaja s strahom, in se odmikajo nazaj, stegujejo
ročico predse in se pripravljajo k joku. Skoraj isto se je zdaj zgodilo tudi s Sonjo:
prav tako onemoglo in enako preplašeno je nekaj časa gledala; tedaj pa je stegnila
levo roko, se mu nalahno enako preplašeno uprla s prsti v prsi in začela počasi
vstajati s postelje in se bolj in bolj odmikati od njega, pri čemer je postajal tudi njen
pogled vedno bolj in bolj negiben. Njena groza se je tako lotila tudi njega: enak
preplah se je pokazal tudi na njegovem obrazu, in prav tako, skoraj z istim
otroškim nasmehom, je začel strmeti vanjo.
»Si uganila?!« je nazadnje zašepetal.
»Sveti bog!« Strašen krik se ji je iztrgal iz prsi. Brez moči je padla na posteljo, z
obrazom med blazine. Čez trenutek pa se je naglo vzdignila, se hitro primaknila k
njeni1!, ga zgrabila za roke, jih s svojimi tankimi prsti krčevito
189
stisnila in se mu znova nepremično, kakor prikovana zagledala v obraz. S tem
zadnjim, obupnim pogledom je hotela zaslediti in uloviti vsaj še majhno, poslednjo
trohico kakega upanja. Toda upanja ni bilo nebenega in nikakršnega dvoma ni bilo
več, da je res vse tako! Celo potem, ko se je spominjala tega trenutka, ji je zmeraj
postalo čudno pri srcu, kadar se je vprašala, zakaj je takrat tako naglo sprevidela,
da ni nobenega dvoma več. Saj vendar ni mogla na primer reči, da bi bila kaj takega
že naprej slutila! Brž ko ji je pa zdaj sam povedal, se ji je zazdelo, da je prav to res
že kot da slutila.
»Dovolj, Sonja, dovolj je! Nikar me ne muči!« je s trpečim glasom poprosil.
Nikoli, nikoli se ji ni mislil tako razodeti, vendar - se je tako zgodilo.
Sonja je kakor iz uma planila pokonci, si lomila roke in prišla do srede sobe;
tedaj pa se je naglo vrnila in znova sedla zraven njega, tako da se je z ramenom
skoraj dotikala njegovega ramena. Nenadoma je strepetala, ko da bi jo nekaj
presunilo, kriknila in se ne da bi vedela zakaj, vrgla pred njim na kolena.
»Kaj, o, kaj ste storili s seboj!« je obupno vzkliknila, skočila pokonci, se mu vrgla
81
okrog vratu, ga objela in ga krepko stisnila z rokami.
Raskolnikov se je odvrnil in jo z žalostnim nasmehom pogledal:
»Čudna si, Sonja, da me objemaš in poljubljaš, ko sem ti to priznal. Sama ne veš,
kaj delaš.«
»Ne, ne, na vesoljnem svetu ga zdaj ni nesrečnejšega od tebe!« je vzkliknila vsa
iz sebe, ne da bi slišala njegovo pripombo, in nenadoma planila v glasen, histeričen
jok.
Čustvo, ki ga že davno ni več poznal, mu je kakor val udarilo v dušo in jo
hipoma omehčalo. Ni se mu upiral: dve solzi sta se mu utrnili iz oči in obviseli na
trepalnicah.
»Torej me ne zapuščaš, Sonja?« je vprašal in jo skoraj z zaupanjem pogledal.
»Ne, ne; nikoli in nikjer ne!« je vzkliknila Sonja. »Za teboj pojdem; kamorkoli
pojdeš ti, pojdem tudi jaz! O, sve
190
ti bog! ... O, jaz nesrečnica! ... In zakaj, zakaj te nisem prej poznala! Zakaj nisi prej
prišel? O, sveti bog!«
»Pa sem prišel zdaj.«
»Zdaj, da! O, kaj zdaj storiti! ... Skupaj, skupaj!« je kakor omotična ponavljala in
ga znova objemala, »s teboj vred pojdem v Sibirijo!«
Ob zadnjih Sonjinih besedah se mu je na ustnicah pojavil prejšnji sovražni,
toliko da ne ošabni nasmeh.
»Morda pa v Sibirijo niti nočem iti, Sonja,« je rekel.
Sonja ga je naglo pogledala.
Po prvem strastnem in mučnem sočutju z nesrečnikom jo je znova pretresla
strašna misel na umor. Nenadoma se ji je zazdelo, da sliši v spremenjenem tonu
njegovih besed morilca. Osuplo ga je gledala. Nič ji še ni bilo znano, ne zakaj, ne
kako, ne s kakšnim namenom se je bilo to zgodilo. Zdaj se je vseh teh vprašanj
naenkrat zavedala. In spet ni mogla verjeti: »On, on - morilec! Je mar to mogoče?«
»Tak kaj pa je to? Kje sem?« je spregovorila v globoki osuplosti, kakor da bi še
ne mogla priti k sebi, »kako ste se vendar vi, tak človek ... mogli odločiti za kaj
takega? ... Saj ne more biti res! ...«
»No, zato pač, da bi jo oropal! Nehaj, Sonja!« je nekam trudno in nejevoljno
odgovoril. Sonja je stala kakor od strele zadeta, nenadoma pa je vzkliknila:
»Lačen si bil! Hotel si ... pomagati materi? Da?«
»Ne, Sonja, ne,« je zamrmral, se odvrnil in pobesil glavo, »nisem bil tako lačen,
ne ... Materi sem resda hotel pomagati, toda ... niti to ni čisto res ... Nikar me ne
muči, Sonja!«
Sonja je plosknila z rokami:
»Je mogoče, da je vse to res!? ... Sveti bog, kakšna resnica pa je to! Kdo more
temu verjeti? ... In kako, kako ste mogli dati zadnji denar, a ste vendar ubili človeka,
da ga oropate! Ah!« je zdajci vzkliknila, »tisti denar, ki ste ga dali Katerini Ivanovni
... listi denar ... sveti bog, kaj je mogoče, da je bil tudi tisti denar ...«
»Ne, Sonja,« ji je naglo segel v besedo, »denar ni bil od 'istega, potolaži se! Ta
denar mi je mati poslala po nekem
191
trgovcu in sem ga prejel že med boleznijo, prav tisti dan, ko sem ga podaril ...
Razumihin je videl ... la ga je zame tudi sprejel ... denar je bil moj, moj lastni,
82
resnično moj denar.«
Sonja ga je zbegano gledala in se očitno na vso moč trudila, da bi našla kako
razlago.
»Tisti denar pa ... pravzaprav niti ne vem, ali je bilo tam kaj denarja,« je
tiho in razmišljeno dejal, »usnjen mošnjič sem ji takrat snel z vratu ... takšen
poln, napet irhovinast mošnjič ... pa vanj niti pogledal nisem; najbrž nisem
utegnil ... No, in stvari, same take zaponke in verižice - vse te stvari z mošnjičem
vred sem precej drugo jutro skril pod kamnom na nekem dvorišču ... Se zdaj
leži vse skupaj tam ...«
Sonja je z vsemi močmi poslušala.
»No, zakaj ste potemtakem ... ko pravite, da ste jo hoteli oropati, pa vendar niste
nič vzeli?!« je hlastno vprašala, kakor bi se oprijemala slamnate bilke.
»Ne vem ... nisem se bil odločil, ali vzamem ta denar ali ga ne vzamem,« je
spregovoril, spet nekam razmišljeno, se nenadoma zavedel in se naglo, kratko
nasmehnil.
»Eh, kakšne neumnosti govorim, kajne?«
Sonjo je že spreletavala misel: »Da ni blazen?« Vendar se je je takoj otresla: »Ne,
to je nekaj drugega.« Ničesar, prav ničesar ni razumela!
»Veš, Sonja,« je rekel, kakor bi ga nenadoma nekaj presvetlilo, »veš, kaj ti
pravim: ko bi je bil le zato umoril, ker sem bil lačen,« je nadaljeval, pri čemer je
poudarjal vsako besedo in skrivnostno, vendar odkritosrčno zrl vanjo, »saj tedaj bi
bil zdaj ... srečen! Vedi to!«
»In kaj, kaj bi imela od tega,« je čez trenutek kar nekam obupano vzkliknil, »no,
kaj bi imela od tega, ko bi tudi zdajle priznal, da sem slabo ravnal? No, kaj bi imela
od tega bedastega zmagoslavja? Ah, Sonja, sem mar po to prišel k tebi?«
Sonja je spet hotela nekaj reči, a je molčala.
»Zato sem te tudi vabil sinoči s seboj, ker si mi edino ti še ostala.«
»Kam si me vabil?« je Sonja boječe vprašala.
192
»Ne krast in ne morit, ne boj se, na to te nisem vabil,« se je pikro nasmehnil;
»vsak svoje sorte človeka sva ... In veš, Sonja, saj sem šele zdaj, šele prav zdajle
sprevidel, kam sem te sinoči vabil s seboj. Sinoči pa, ko sem te vabil, sam nisem
vedel, kam. Zato sem te vabil, zato sem prišel: da me ne bi zapustila. Me ne boš
zapustila, Sonja?«
Stisnila mu je roko.
»Le zakaj, le zakaj sem ji povedal, zakaj sem ji razodel!« je čez nekaj časa
obupno vzkliknil in jo pogledal z brezmejno muko v duši, »na, zdaj pa pričakuješ
pojasnil od mene, sediš in čakaš, vidim: a kaj ti naj rečem? Saj ne boš razumela nič
od tega, samo vsa se boš izmučila ... zaradi mene! No, glej, zdaj jokaš in me spet
objemaš - no, zakaj me objemaš? Zato, ker sam nisem zmogel bremena in sem
prišel, da ga zvalim nate, češ: ,Se ti trpi, meni bo laže’! Kaj moreš ljubiti takega
podleža?«
»Mar se ne mučiš tudi sam?« je Sonja zavpila.
Spet mu je isto čustvo kakor val preplavilo dušo; zalilo jo je in jo znova za hip
omehčalo.
»Sonja, moje srce je hudobno, zapomni si: s tem se da marsikaj pojasniti. Zato
sem tudi prišel, ker sem hudoben.
83
So tudi taki, ki bi ne prišli. Jaz pa sem strahopetec in ... podlež. Pa ... naj bom! Vse to
ni tisto ... Zdaj bi bilo treba govoriti, pa ne znam začeti ...«
Obmolknil je in se zamislil.
»E-eh, vsak svoje sorte človeka sva!« je znova vzkliknil. »Nisva si par. Le zakaj,
zakaj sem prišel! Tega si nikoli ne odpustim!«
»Ne, ne, dobro je, da si prišel!« je vzkliknila Sonja, »bolje je, da vem! Veliko
bolje!«
Z bolečino jo je pogledal.
»A kaj je bilo pravzaprav res!« je rekel, kakor bi mu to pravkar prišlo na misel.
»Tako je bilo ... Vidiš, hotel sem postati Napoleon, zato sem jo ubil ... No, je zdaj
razumljivo?«
»N-ne,« je Sonja naivno in boječe zašepetala, »samo ... govori, govori! Razumela
bom, sama pri sebi bom vse razumela!« je prosila.
193
»Razumela boš? No, prav, da vidiva!«
Utihnil je in dolgo premišljeval.
»Gre za to: nekega dne sem si postavil vprašanje, kaj bi bilo, če bi bil slučajno na
mojem mestu, na primer, Napoleon in bi ne imel za pričetek svoje poti k uspehu ne
Tou- lona ne Egipta ne prehoda čez Mont Blanc, temveč namesto vseh teh lepih in
veličastnih stvari samo kakšno tako smešno starko, ki bi jo moral vrh tega še ubiti,
da ji vzame iz skrinje denar (za kariero, razumeš?), no, ali bi se potemtakem odločil
za to, ko bi ne bilo drugačnega izhoda? Bi ga ne minila volja, ker bi se mu zdelo
takšno dejanje premalo veličastno in prehudo ... grešno? No, torej, povem ti, da sem
se s tem vprašanjem strašno dolgo mučil, tako da me je postalo grozovito sram, ko
sem naposled nenadoma spoznal, da bi ga ne samo ne minila volja, temveč da bi
mu niti na misel ne prišlo, da to ni veličastno. Ta bi sploh ne razumel, česa se naj
boji? In če bi ne bilo zanj nobene druge poti, bi jo zadavil tako, da bi ji niti začivkati
ne dal, brez vsakega razmišljanja! No, pa sem tudi jaz prenehal razmišljati ... in sem
jo zadavil, po njegovem zgledu ... Natanko tako je bilo! Se ti zdi smešno? Da, Sonja,
najbolj smešno je to, da se je morebiti prav tako zgodilo ...«
Sonji se nikakor ni zdelo smešno.
»Rajši mi govorite odkrito ... brez primerov,« je še bolj plašno, komaj slišno
poprosila.
Obrnil se je k nji, jo žalostno pogledal in jo prijel za roke.
»Spet imaš prav, Sonja. Vse to je nesmisel, samo blebetanje! Vidiš, kot veš je
moja mati revna. Sestra je po naključju prišla do izobrazbe in je obsojena, da se bo
svoj ži
vi dan ubijala kot vzgojiteljica. Jaz sem bil edini up. Študiral sem, toda denarja ni
bilo in prisiljen sem bil začasno opustiti študij. Tudi ko bi ne bil prisiljen storiti
tega, bi morda lahko upal, da čez deset ali dvajset let postanem kak učitelj ali
uradnik s tisoč rublji letne plače ... Toda do takrat bi mi mati shirala od skrbi in
trpljenja, sestra pa ... no, s sestro bi se utegnilo zgoditi še kaj hujšega! ... In tudi,
194
kakšno življenje pa je to, če se moraš vse žive dni vsemu odrekati, pozabiti mater in
spoštljivo prenašati sestrino ponižanje? Čemu?
Morda zato, da bi si, ko te dve pokopljem, nakopal novih na vrat - ženo in
otroke, ki bi jih potem spet brez groša in koščka kruha pustil na svetu? No ... no, in
84
tako sem torej sklenil, da se polastim starkinega denarja, se preživim z njim prva
leta, ne da bi mučil mater, zaključim študij, si zagotovim kariero in nastopim novo,
neodvisno pot. No ... no, in to je vse ... No, seveda, to, da sem starko ubil, je bilo zlo ...
no, pa dovolj!«
V nekakšni iznemoglosti se je privlekel do konca pripovedi in pobesil glavo.
»Oh, to ni prav, ni prav,« je Sonja žalostno vzklikala, »in mar je to mogoče ... ne,
to ni prav, ni prav!«
»Sama vidiš, da ni prav! ... In vendar sem ti vse odkritosrčno povedal, vso
resnico!«
»A kakšna resnica je to! O, sveti bog!«
»Saj sem samo uš ubil, Sonja, nekoristno, ogabno, škodljivo uš.«
»Kakor da je človek uš!«
»Saj tudi jaz vem, da ni uš,« je govoril in jo čudno pogledal. »Sicer pa lažem,
Sonja,« je dodal, »že ves čas lažem ... To sploh ni tisto; prav imaš. Vzroki so povsem,
povsem, povsem drugačni! ... Že dolgo nisem z nikomer govoril, Sonja ... In zdaj me
tako hudo glava boli.«
Oči so mu žarele v vročičnem ognju. Bilo je, kakor da se mu začenja blesti;
nemiren smehljaj mu je blodil po ustnicah. Zaradi vznemirjenega duha se ga je
lotevala strašna izmučenost. Sonja je uganila, kako hudo mu mora biti. Tudi nji se
je začenjalo vrteti v glavi. In tako čudno je govoril: nekaj je bilo sicer nekako
razumljivo, toda ... Toda kako! Kako! O, sveti bog! V obupu je lomila roke.
»Ne, Sonja, to ni tisto!« je Raskolnikov spet začel in nenadoma vzdignil glavo,
kakor bi ga bil nepričakovan obrat misli presenetil in znova razvnel, »to ni tisto! A
misli si rajši (da, tako bo res bolje!), misli si, da sem samoljuben, nevoščljiv,
hudoben, gnusen, maščevalen, no ... in povrh,
195
denimo, še nagnjen k blaznosti. (Kar vse hkrati naj velja! O blaznosti so že prej
govorili, zvedel sem!) Ravnokar sem ti pravil, da nisem imel denarja za študij in
sem ga moral zato opustiti. Pa veš, da bi nemara vendar lahko nekako nadaljeval?
Mati bi mi pošiljala za pristojbine, kolikor bi bilo treba, za obutev, obleko in kruh bi
si bil pa sam prislužil; gotovo da! Ure bi bil dobil; pol rublja so mi ponujali. Saj tudi
Razumihin dela! Pa sem se razjezil in nisem hotel. Da, razjezil (to je dobra beseda!).
Tedaj sem se zaril v svoj kot kakor pajek v mrežo. Saj si bila v mojem pesjaku,
videla si ... In veš, Sonja, da nizki stropi in tesne izbe stiskajo tudi dušo in razum? O,
kako sem sovražil ta pesjak. Izseliti pa se iz njega vendar nisem hotel. Za nalašč ne!
Po vse dni se nisem ganil z doma, delati nisem maral, da, niti jesti ne, kar venomer
sem ležal. Če mi je Nastas- ja kaj prinesla, sem jedel, če ni nič prinesla, je minil dan
tudi tako; iz same zagrizenosti se nalašč nisem oglasil! Ponoči nisem imel luči, v
temi sem ležal, nisem si maral zaslužiti za sveče! Treba bi se bilo učiti, pa sem
knjige razprodal; na moji mizi, na zvezkih in zapiskih, je zdaj ležalo za prst na
debelo prahu. Rajši sem ležal in premišljeval. Kar naprej sem premišljeval ... In ves
čas sem imel takšne sanje, čudne, vseh vrst, saj ni, da bi ti pravil, kakšne! Samo,
takrat se mi je tudi začelo zdeti, da ... Ne, ni res! Spet ti ne pripovedujem po pravici!
Vidiš: takrat sem se venomer spraševal, zakaj sem tako neumen, da, če vem, da so
drugi neumni, nočem biti sam pametnejši od njih? In potem sem spoznal, Sonja, da
bo predolgo, če bom čakal, da se vsi spametujejo ... Potem sem tudi še spoznal, da
tega nikoli ne bo, da sc ljudje ne bodo spremenili in da jih nihče ne prenaredi in da
85
je vsak tak trud zgubljen! Da, tako je! To je njihov zakon ... Zakon, Sonja! Da, res! In
zdaj vem, Sonja, da je tisti, ki je močan in silnega uma in duha, gospodar nad njimi.
Kdor si mnogo upa, ima pri njih tudi prav. Kdor je zmožen pljuniti na velike stvari,
je pri njih zakonodajalec, in kdor si največ drzne, ima tudi največ pravice! Tako je
veljalo do današnjega dne in tako bo veljalo zmeraj! Samo slepec tega ne sprevidi!«
Tako govoreč, je Raskolnikov sicer gledal Sonjo, vendar ga ni več slabelo, ali ga
razume ali ne, vročica ga je popolnoma prevzela in govoril je v nekakšnem
mračnem navdušenju. (Res, že vse predolgo ni bil z nikomer govoril!) Sonja je
sprevidela, da mu je postal ta temni nauk vera in zakon.
»Tedaj, Sonja, se mi je razodelo,« je vzneseno nadaljeval, »da pride do oblasti le
tisti, kdor si upa stegniti roko in jo vzeti. Tu gre samo za nekaj - samo za to, da si
upaš! Tedaj se mi je prvič v življenju porodila misel, ki je ni imel pred menoj še
nihče na svetu! Nihče ne! Jasno kakor sonce se mi je nenadoma pokazalo, da si
doslej še živa duša ni upala in si niti danes ne upa pustiti ves ta nesmisel vnemar,
zgrabiti kratko malo vso stvar za rep in jo zagnati k vragu! Obšla me je želja, da bi si
upal, pa sem ubil starko ... Samo upati sem si hotel, Sonja, to je ves vzrok!«
»Oh, molčite, molčite,« je Sonja vzkliknila in plosknila z rokami. »Od Boga ste se
odvrnili, pa vas je udaril in vas predal peklenščku! ...«
»Saj res, Sonja, ko sem ležal v temi in so me venomer obhajale take misli, kajne
da me je takrat peklenšček skušal? A?«
»Molčite! Ne rogajte se, bogokletnik, ko ničesar ne razumete, prav ničesar ne! O,
sveti bog! Ničesar, ničesar ne bo razumel!«
»Molči, Sonja, prav nič sc ne rogam; saj sam vem, da me je vodil hudič. Molči,
Sonja, molči!« je mračno in trdovratno ponavljal. »Vse vem, vse to sem že premislil,
ko sem takrat ležal v temi na divanu ... O vsem tem sem se prepiral sam s seboj, do
najmanjše pičice mi je jasno, vse vem, vse! In tako, tako sem bil takrat naveličan
vseh teh praznih besed! Hotel sem vse pozabiti in začeti znova, Sonja, in nehati
blebetati. In mar misliš, da sem šel na delo kakor bedak brez glave? Šel sem kot
pameten človek, in prav to me je pogubilo. In mar misliš, da nisem vedel, na primer,
vsaj tega, da - kakor hitro se sprašujem, ali imam pravico do oblasti ali je nimam že samo zaradi tega nimam pravice do oblasti. In, če sem se spraševal: ali je člo197
vek uš? - misliš, da nisem vedel, da človek ni uš zame, temveč za tistega, ki o tem ne
razmišlja in si ne postavlja takih vprašanj ... Če sem se toliko časa mučil z
vprašanjem, ali bi Napoleon šel ali bi ne šel, sem menda jasno čutil, da jaz nisem
Napoleon ... Vso, vso muko tega blebetanja sem prestal, Sonja, in sem se je hotel
znebiti: hotel sem ubijati, Sonja, brez vsakega zapletanja ubiti zaradi sebe, zaradi
sebe edinega! Ubijal nisem zato, da bi pomagal materi - nesmisel! Ubijal nisem, da
bi prišel do sredstev in oblasti ter postal dobrotnik človeštva. Nesmisel! Ubijal sem
preprosto zaradi sebe in samo zaradi sebe, to pa, da bi postal komurkoli dobrotnik
ali pa da bi morda vse žive dni kakor pajek lovil ljudi v pajčevino in jim izsesaval
žive sokove, mi je moralo biti v tistem trenutku vseeno! ... Ko sem ubijal, Sonja, mi
ni šlo predvsem za denar, ni mi bilo toliko do denarja kakor do nečesa drugega ...
Vse to mi je zdaj jasno ... Razumi me: morda bi umora nikoli več ne ponovil, pa
čeprav bi šel po tej poti naprej. Moral sem zvedeti nekaj drugega, nekaj drugega mi
je vodilo roke: takrat sem hotel dognati, čimprej dognati, ali sem uš, kakor vsi
drugi, ali sem človek? Bom zmogel prestopiti mejo ali ne?
86
Si bom upal stegniti roko in vzeti ali ne? Ali sem trepetajoča stvar ali imam pravico
...«
»Ubijati? Ubijati da imate pravico?« je Sonja plosknila z rokami.
»E-eh, Sonja!« je razdraženo vzkliknil: hotel ji je nekaj odvrniti, a je zaničljivo
obmolknil. »Ne segaj mi v besedo, Sonja. Hotel sem ti dokazati samo nekaj: da me je
takrat res vrag zapeljal, nato pa mi je pokazal, da nisem imel pravice storiti tega,
ker sem prav takšna uš kakor vsi! Porogal se mi je in zato sem zdaj prišel k tebi!
Sprejmi prišleka! Da nisem uš, mar bi prišel k tebi? Poslušaj: ko sem takrat šel k
starki, sem šel samo za poskušnjo ... Da veš!«
»In ste jo ubili! Ubili ste jo!«
»Ubil da sem jo? Se mar tako ubija? Mar hodijo ubijat tako, kakor sem šel jaz? ...
Nekoč ti povem, kako sem šel - Sem mar ubil starko? Sebe sem ubil, ne pa njo! Tam
sem v hipu sam sebe potolkel, za vse večne čase! ... Tisto star
198
ko pa je ubil vrag, ne jaz ... Dosti je, Sonja, dosti! Pusti me,« je v nenadni, krčeviti
bolečini zakričal, »pusti me!«
Oprl je komolce na kolena in stisnil glavo z dlanmi kakor s kleščami.
»Kakšno trpljenje!« je bolestno kriknila Sonja.
»No, kaj zdaj storiti, to mi povej!« je vprašal, ko je vzdignil glavo in jo pogledal.
Obraz je imel spačen od obupa.
»Kaj storiti!« je vzkliknila in poskočila z mesta; oči, dotlej polne solz, so se ji
nenadoma zaiskrile. »Vstani!« (Zgrabila ga je za ramo; privzdignil se je in jo osuplo
gledal.) »Pojdi precej, še ta trenutek, postavi se na razpotje, prikloni se in najprej
poljubi zemljo, ki si jo oskrunil, potem pa se prikloni vsemu svetu, na vse štiri
strani, in vsem naglas povej: ,Morilec sem!’ Tedaj ti pošlje bog novo življenje.
Pojdeš? Pojdeš?« ga je spraševala in se tresla kakor v bolezenskem napadu; držala
ga je za roke, mu jih krepko stiskala s svojimi rokami in zrla vanj z žarečimi očmi.
Njeno nepričakovano navdušenje ga je presenetilo, da je kar osupnil.
»S tem misliš na Sibirijo, ali ne, Sonja? Naj se torej sam prijavim?« je mračno
vprašal.
»Sprejeti trpljenje in se z njim odkupiti - to je rešitev.«
»Ne! Ne pojdem k njim, Sonja.«
»Kako boš pa živel, kako? Kako boš nosil to breme?« je vzklikala Sonja. »Je to
sploh še mogoče? No, kako boš govoril z materjo? (O, kaj bo zdaj z njima, kaj bo z
njima!) Pa kaj govorim! Saj si mater in sestro tako že zapustil. Da, da, zapustil si ju,
zapustil. O, sveti bog!« je vzkliknila. »Pa saj vse to sam ve! No, kako, kako hočeš
živeti brez ljudi! Kaj bo zdaj s teboj?«
»Nikar ne bodi otročja, Sonja«, je rekel tiho. »V čem sem kriv pred njimi? Čemu
naj grem? Kaj naj jim rečem? Vse to je le privid ... Sami uničujejo na milijone ljudi,
pa še mislijo, da je to čednost. Slepaiji so, podleži, Sonja! ... Ne pojdem. In kaj naj
rečem? Da sem jo ubil, denarja si pa nisem upal vzeti in sem ga skril pod kamen?«
je s pikrim nasmehom dodal. »Tedaj se mi bodo vendar sami
199
smejali in poreko: .Bedak je, da ga ni vzel. Strahopetec in bedak!’ Ničesar, ničesar
ne bodo razumeli, Sonja, saj tudi niso vredni, da bi. Čemu bi hodil? Ne pojdem. Ne
bodi otročja, Sonja ...«
»Zmučil se boš, zmučil,« je ponavljala in v obupni prošnji stegovala roke proti
87
njemu.
»Morebiti sem sam sebe celo obrekoval,« je mračno, kakor v zamišljenosti
pripomnil, »morebiti sem vendarle še človek, ne pa uš, in sem se prenaglo obsodil
... Se se bom poskusil boriti.«
Ošaben nasmeh mu je silil na ustnice.
»Takšno trpljenje misliš prenašati! In to celo življenje, celo življenje! ...«
»Privadim se ...« je mrko, zamišljeno odgovoril. »Poslušaj,« je rekel čez nekaj
trenutkov, »dovolj je bilo joka, čas je, da prideva k stvari: povedati sem ti prišel, da
me že iščejo, da me love ...«
»Ah!« je prestrašeno vzkliknila Sonja.
»No, kaj si kriknila! Sama želiš, da naj grem v Sibirijo, zdaj pa si se ustrašila?
Samo to je: ne dam se jim v roke. Še se bom boril z njimi in nič mi ne bodo mogli.
Manjka jim pravih dokazov. Včeraj sem bil v veliki nevarnosti, da sem zgubljen,
danes pa kaže na boljše. Vsi njihovi dokazi visijo v zraku, to je, njihove obdolžitve
lahko obrnem sebi v korist, razumeš? In obračal jih bom, kajti zdaj sem se naučil ...
Toda zaprli me bodo zelo verjetno. Ko bi ne bilo nekega naključja, bi me morebiti
že danes, najbrž da, in še je mogoče, da me danes zapro ... Toda, Sonja, to ni nič:
posedim, pa me spet spuste, kajti pravega dokaza nimajo niti enega in ga tudi imeli
ne bodo, besedo ti dam. S tistim pa, kar imajo, me ne morejo obsoditi. No, dovolj ...
Povedal sem ti samo, da bi vedela ... Sestro in mater bom skušal nekako prepričati,
da sem žrtev pomote, in ju prepričati, da se ne ustrašita ... Sicer pa je sestra zdaj
preskrbljena ... in potemtakem tudi mati ... No, to je vse. In bodi previdna. Boš
prihajala k meni, ko bom sedel v ječi?«
»O, bom! Bom!«
200
Kakor bi ju morje po vihaiju vrglo na puščoben breg. Raskolnikov je gledal
Sonjo in čutil, s kolikšno ljubeznijo se ga oklepa; in čudno, nenadoma ga je ob misli,
da ga tako ljubi, kar stisnilo pri srcu. Da, to je bil čuden, grozen občutek! Prej, na
poti k Sonji, je čutil, da je ona ves njegov up in vsa njegova rešitev; hotel se je vsaj
deloma rešiti svojega trpljenja, in glej, ko se je vse njeno srce obrnilo k njemu, je
nenadoma začutil in se zavedel, da je dosti nesrečnejši, kot je bil prej.
»Sonja,« je rekel, »rajši nikar ne hodi k meni, ko bom v ječi.«
Sonja ni odgovorila, jokala je. Prešlo je nekaj minut.
»Imaš križ na sebi?« je nepričakovano vprašala, kakor bi se nenadoma
spomnila.
Ta spiva ni razumel vprašana.
»Ne, kajne da ne? - Ná, vzemi tegale, iz cipresovega lesa je. Meni ostane drugi, iz
medenine, ki mi ga je dala Liza- veta. Zamenjali sva, ona mi je dala svoj križec, jaz
pa nji sveto podobico. Zdaj bom nosila Lizavetinega, ti pa imej tega. Vzemi ga ... saj
je moj! Saj je moj!« ga je prosila. »Skupaj pojdeva v trpljenje, skupaj bova nosila
križ! ...«
»Daj!« je rekel Raskolnikov. Ni je maral užaliti. Stegnil je roko za križem, a jo je
takoj umaknil.
»Ne zdaj, Sonja. Rajši potem,« je rekel, da bi jo potolažil.
»Da, da, rajši, rajši,« se je navdušeno strinjala, »potem, ko pojdeš v trpljenje, si
ga obesiš okrog vratu. K meni pridi, nadenem ti ga, potlej pa pomoliva in pojdeva.«
V.
88
Katerina Ivanovna se odpravi iskat pravico k predstojniku pokojnega moža, ki
pa jo, zmedeno žensko, napodi. Katerina vzame otroke in odide z njimi na ulico
prosjačit, da bi vsi videli, kako morajo »otroci odličnega uradnika po ulicah
prositi vbogajme«. Otroke sili, da pred mimoidočimi pojejo in plešejo. Ko ji
hočejo pobegniti, se požene za njimi, spotakne se in pade. Pri tem se ji iz
jetičnih prsi ulije kri. Nesejo jo v
201
Sonjino sobo, kjer kmalu zatem izdihne. Priča tega dogodka je tudi Svidiigajlov,
ki se odloči pomagati osirotelim otrokom. Obme se na Raskolnikova.
»Rodion Romanovič, dve tri nujne besede bi moral spregovoriti z vami,« je
rekel Svidrigajlov osuplemu Raskolni- kovu in ga odvedel v kot.
»Vse te sitnosti, se pravi pogreb in ostalo, prevzamem jaz. Veste, stale bodo
nekaj denarja, jaz pa sem vam tako že pravil, da ga imam odveč. Ta dva otročka in
Polječko spravim v kak zavod za sirote in položim za vsakega do polnoletnosti po
poldrugi tisoč rubljev glavnice, da bo Sof- ja Semjonovna lahko povsem mirna. Pa
tudi njo izvlečem iz blata, saj je dobro dekletce, kajne? No, sporočite torej sestri
Avdotji Romanovni, da sem tako uporabil njej namenjenih deset tisoč.«
»S kakšnimi nameni ste nenadoma postali tako dobrotljivi?« je vprašal
Raskolnikov.
»E-eh! Nezaupljivec!« se je zasmejal Svidrigajlov. »Saj sem vam povedal, da mi
je denar nepomemben. To storim pač tako, iz človekoljubja; vam mar ni pogodu?
Tale,« (s prstom je pokazal v kot, kjer je ležala pokojna) »vendar ni bila ,uš’ kakor
kakšna stara oderuhinja. No, priznajte, kaj je bolje, ,ali da Lužin živi in uganja
grdobije, ali da ta umre?’ In če jaz ne pomorem, ,pojde na primer Polječka isto pot’
...«
Te besede je govoril z izrazom nekakšne vesele, namig- Ijive porednosti, ne da
bi odvrnil oči od Raskolnikova. Ta je pobledel in mraz ga je stresel, ko je slišal svoje
lastne besede, ki jih je rabil v pogovoru s Sonjo. Naglo se je odmaknil in plašno
pogledal Svidrigajlova:
»Ka-kako ... veste?« je komaj dihaje zašepetal.
»Saj stanujem tamle, za steno, pri gospe Resslichovi. Tu je Kapemaumov, tamle
pa madame Resslich, moja stara in nadvse vdana prijateljica. Sosed sem.«
»Vi?«
»Jaz,« je Svidrigajlov nadaljeval in se zibal od smeha. »Na svojo čast vam
zatrjujem, predragi Rodion Romano202
vič, da sem se začel zelo zanimati za vas! ... Saj sem vam rekel, da prideva skupaj,
vnaprej sem vam povedal - no, in res sva prišla. Videli boste, kakšen prijazen
človek sem. Prepričali se boste, z menoj se kar da živeti ...«
ŠESTI DEL
II.
Raskolnikova nepričakovano obišče Porfiirij Petrovič.
»Že predsinočnjim sem bil pri vas; nič ne veste?« je rekel Porfirij Petrovič,
medtem ko se je oziral po sobi. »V sobo sem prišel, prav tu noter. Mimogrede,
kakor danes, mi je prišlo na misel: kaj, če bi ga malce obiskal? Pridem gor soba je na stežaj odprta; ogledal sem se, počakal nekoliko, pri vaši služkinji se
tudi nisem zglasil - in potem sem odšel. Kaj mar ne zaklepate?«
89
Obraz Raskolnikova je postajal bolj in bolj mračen. Porfirij je natanko čutil, kaj
misli.
»S pojasnilom prihajam, dragi Rodion Romanovič, s pojasnilom! Sveta dolžnost
mi veleva, da vam dam pojasnilo,« je z nasmehom nadaljeval in se celo nalahno z
dlanjo dotaknil njegovega kolena, skoraj istočasno pa jc njegov obraz nenadoma
dobil mračen in zaskrbljen izraz; Raskolnikov se je začudil, ko jc opazil na njem
celo sled nekakšne otožnosti. S takšnim izrazom ga ni še nikoli videl, niti ni mislil,
da bi ga bil Porfirij zmožen. »Do čudnega prizora je prišlo zadnjič med nama,
Rodion Romanovič. Resda se je tudi ob najinem prvem srečanju zgodilo nekaj
podobnega, toda takrat ...
Takole je: morebiti sem hudo kriv pred vami, tega se dobro zavedam. Saj, kako
sva se pa razšla, še veste? Vam so živci drhteli in noge so se vam tresle, meni pa
prav tako. In veste, tista reč med nama se je takrat kar nekam nespodobno in
negentlemansko iztekla. In sva vendar kljub vsemu gentlemana, se pravi, v vsakem
primeru, predvsem gcntlemana; to je treba imeti pred očmi. Saj se spominjate, do
česa je prišlo ... Bilo je, bogme, že kar nespodobno.«
204
»Kam meri s tem, za koga me neki ima?« se je začudeno spraševal Raskolnikov,
ki je vzdignil glavo in s široko odprtimi očmi strmel v Porfirija.
»Prišel sem do spoznanja, da bi bilo bolje, ko bi bila drug do drugega odkrita,«
je Porfirij Petrovič nadaljeval, obrnil glavo nekoliko v stran in pobesil oči, kakor bi
nekdanje žrtve ne hotel več begali s svojim pogledom in bi puščal prejšnje zvijače
vnemar; »da, takšen sum in laki prizori ne morejo dolgo trajati. Tistikrat naju je
rešil Mikolka, sicer sploh ne vem, do česa bi prišlo med nama. Tisti prekleti
zanikrni meščan je sedél takrat pri meni za pregrado
- si morete misliti? Vi to seveda že veste, saj vem, da je bil potem pri vas; toda
tisto, kar ste takrat domnevali, ni bilo res: po nikogar nisem poslal in prav nič še
nisem ukrepal. In zakaj nisem ukrepal, vprašate? Kako naj vam rečem: vse tisto me
je takrat samega nekam motilo ... Neka misel mi je takrat šinila po glavi, naglo ko
blisk; takrat, vidite, Rodion Romanovič, sem bil pač hudó trdno prepričan. Pa
dajmo, sem si mislil - če ga tudi spustim za nekaj časa, zgrabim pa medtem kaj
drugega za rep - tega, kar je moje, moje, tako nc dam iz rok. Zelo razdražljivi ste,
Rodion Romanovič, že po naravi; od sile hudó razdražljivi, pri vseh drugih
lastnostih vašega značaja in srca, ki sem jih, tako upam, deloma spoznal. No, seveda
pa niti takrat nisem mogel pričakovati, da bi nekdo šel in sam izblebetal vse podrobnosti. To se sicer dogaja, zlasti kadar spraviš človeka popolnoma ob živce, a
vendar le redkokdaj. Toliko sem mogel tudi jaz presoditi. Ne, sem si mislil, kaj naj
počnem z golo psihologijo, kaj oprijemljivega bi rad! Drobno, drobceno dejstvo,
vsaj majhno slamico, ki bi jo bilo moč prijeti z rokami, nekaj stvarnega. Kajti, sem si
mislil, če je človek kriv, smem pričakovati, da sc bo nehote izdal ... Na vaš značaj
sem se takrat zanašal, Rodion Romanovič, najbolj na vaš značaj! Zelo zelo sem
takrat računal na to ...!«
»Toda ... kaj zdaj govorite o tem?« jc Raskolnikov naposled zamrmral, ne da bi
do kraja domislil vprašanje. »O čem pravzaprav govori,« je sam pri sebi izgubljal
glavo, »ali je mogoče, da me ima res za nedolžnega?«
205
»Zakaj tako govorim? Saj pravim, da sem prišel s pojasnilom, to si štejem tako
90
rekoč v sveto dolžnost. Razložiti vam hočem do nadrobnosti, kako je vse bilo, vso
zgodovino tiste takratne zaslepljenosti, da se tako izrazim. Veliko trpljenja sem
vam nakopal, Rodion Romanovič. In vendar nisem rabelj. Saj tudi jaz razumem,
kako težko je prenašati takšne stvari človeku, ki doživlja notranjo krizo, a je ponosen, oblasten in nestrpen - zlasti nestrpen! Imam vas vsekakor za
najplemenitejšega človeka, nagnjenega k velikoduš- ju, čeprav se ne strinjam z
vsemi vašimi nazori. V dolžnost si štejem, da vam to odkrito in s popolno
iskrenostjo že vnaprej povem, kajti nikakor vas ne želim varati. Ko sem vas
spoznal, sem začutil do vas prijateljsko nagnjenje. Morebiti bi se takim mojim
besedam najrajši glasno zasmejali? Pravico imate. Vem, da sem vam bil že na prvi
pogled zoprn, a saj me tudi niste imeli za kaj vzljubiti. Vendar, mislite si, kar hočete
- zdaj želim z vsemi sredstvi tudi jaz popraviti vtis, ki sem ga napravil na vas, in
dokazati, da sem tudi jaz človek s srcem in vestjo. Odkritosrčno govorim.«
Porfirij Petrovič je dostojanstveno premolknil. Raskolni- kov je začutil, kako se
ga loteva nekakšen nov strah. Misel, da ga ima Porfirij za nedolžnega, ga je
nenadoma začela strašiti.
»Zapovrstjo razlagati, kako je vse potekalo, skoraj ni potrebno,« je Porfirij
Petrovič nadaljeval; »sodim, da je celo odveč. Jaz bi tudi komajda mogel. Kajti, kako
naj to natančno razložim? Sprva so se začele govorice. O tem, kakšne so bile te
govorice in čigave in kdaj ... in kaj je bilo pravzaprav vzrok, da smo postali pozorni
na vas ... se mi zdi prav tako odveč pojasnjevati. Kar zadeva mene osebno, se je
pričelo z naključjem, z neko povsem naključno slučajnostjo, ki je utegnila biti
skrajno verjetna in skrajno neverjetna obenem. S katero? Hm, mislim, da tudi o tem
ni treba govoriti. Vse to, tako govorice kakor naključja, se mi je tedaj strnilo v eno
misel. Odkrito priznam, kajti, če že govorimo o priznavanju, tedaj naj priznam vse jaz sem bil prvi, ki sem takrat pomislil na vas. Tisti starkini zapiski na zastavljenih
predmetih, denimo, in tako dalje in tako
dalje - vse to je lahko nepomembno. Takih stvari je možno našteti sto. Imel sem
takrat tudi priložnost, da sem podrobno zvedel vse o prizoru v pisarni policijskega
urada; prav tako po naključju, toda ne samo mimogrede, temveč iz pripovedovanja
osebe, ki je, ne da bi sama vedela, čudovito naslikala ta prizor.
No, in tako - eno k drugemu, Rodion Romanovič dragi! ... Kako bi spričo tega ne
pričel sumiti? ... Spomnil sem se tudi vašega članka v časopisu, veste, tistega, ki sva
že ob vašem prvem obisku podrobno govorila o njem. Tistikrat sem zaigral burko,
vendar le z namenom, da bi vas zapeljal dalje. Ponavljam, Rodion Romanovič,
nestrpni ste in hudo bolni. Da ste drzni, ošabni, resni ... in da ste občutili že veliko
goija, vse to sem zdavnaj vedel. Vsi ti občutki so mi znani in vaš spis sem prebral,
kakor da poslušam starega znanca. Zamislili ste ga v nočeh brez spanja in v velikem
zanosu, med burnim dvigovanjem prsi in razbijanjem srca, v navduševanju, ki ste
ga komaj krotili. Toda ta pritajeni, ponosni entuziazem je pri mladih ljudeh
nevaren! Takrat sem zaigral burko, danes pa vam odkrito povem, da imam to prvo,
mladeniško, ognjevito preizkušnjo peresa sploh neznansko rad - kot ljubitelj
seveda. Vaš članek je neroden in prenapet, hkrati pa veje iz njega tolikšna odkritosrčnost, v njem je toliko mladega, nepodkupljivega ponosa, iz njega odmeva
drznost obupa; mračen članek, ali prav to je dobro. Vaš spis sem takrat prebral in
spet odložil, toda ... v tem ko sem ga odložil, sem še pomislil: ,No, s tem človekom
ne pojde kar tako!’ No, kako torej, povejte zdaj, mar ni bilo naravno, da sem se po
91
vsem tem začel zanimati za vas? ... Čemu vam zdaj vse to razlagam? Zato, da boste
vedeli in me s svojim razumom in srcem ne boste obtoževali zaradi mojega
takratnega hudobnega vedenja. Ne hudobnega, odkritosrčno govorim, he-he-he!
Kaj mislite, da takrat nisem bil pri vas in nisem opravil hišne preiskave? Bil sem,
bil, he-he, bil, ko ste še tukajle bolni v posteljici ležali. Ne uradno, toda bil sem. Vaše
stanovanje je bilo do zadnjega laska pregledano, precej po dogodku, vendar zaman! Mislil sem si: zdaj bo ta človek sam prišel,
206
207
prišel bo in še kaj kmalu; če je kriv, zanesljivo pride. Drug bi ne prišel, ta pa bo
prišel ... No, tako sem vas čakal, in res - Bog vas je dal, prišli ste. Meni je kar srce
vztrepetalo. Eh! No, kaj vam je bilo treba priti? Po smehu, po tistem vašem smehu,
ko ste vstopili, se spominjate, se mi je vse razkrilo ... Ko bi vas ne čakal s takimi
posebnimi mislimi, bi si tudi zaradi vašega smeha nič ne mislil ... Ko je prišel zatem
pogovor na tisti vaš članek in ste ga začeli razlagati - no, tedaj sem sprejemal vsako
vašo besedo za dvojno, prav ko da bi tičala pod njo še druga! No, vidite, Ro- dion
Romanovič, tako sem torej prišel do zadnjih stebrov, ko pa sem z glavo udaril
obnje, sem se zavedel. ,Ne,’ sem si rekel, ,kaj vendar delam!’ Saj, kdor hoče, si lahko
vse to razlaga popolnoma drugače, in bo celo še bolj naravno. ,Ne,’ sem si mislil,
,rajši bi imel vsaj slamico! ...’ In ko sem slišal takrat o tistem zvončku, sem kar
odrevenel, kar trepet je šel po meni. No, sem pomislil, pa imam slamico! Tu je! Pa
takrat nisem še nič sklepal, kratko malo nisem hotel. Tisoč rabljev bi bil dal tisti hip
iz lastnega žepa, samo da bi vas mogel na svoje oči videti, kako ste šli takrat z
meščanom sto korakov daleč, potem ko vam je v oči zabrusil, da ste morilec, in si ga
vseh sto korakov niste upali nič vprašati! ... No, in tisti mraz v hrbtnem mozgu? In
tisti zvončki, ki ste jih slišali med boleznijo, na pol v blodnji? Torej, Rodion
Romanovič, kako se morete po vsem tem čuditi, da sem uganjal z vami takšne
burke? In zakaj ste prav v tistem trenutku sami prišli? Menda je tudi vas takrat
nekdo kot da priganjal. Da naju ni takrat Mikolka zmotil ... Se ga še spominjate,
kako je prišel? Ste si dobro zapomnili? Saj to je bilo kakor grom in strela! Ko da bi
strela z gromom treščila iz oblaka! No, in kako sem ga sprejel? Niti malo nisem
verjel streli, sami ste blagovolili videti! Kje pa! In šele potem, po vašem odhodu, ko
je začel popolnoma pravilno odgovarjati na nekatera vprašanja, tako da sem se
sam čudil, takrat pa mu še posebej nisem verjel ...«
»Razumihin mi je pravkar pravil, da ste še zmeraj prepričani v Nikolajevo
krivdo in da ste to Razumihinu sami zatrjevali ...«
208
»Gospod Razumihin!« je vzkliknil Porfirij Petrovič, prav ko da bi ga to vprašanje
dotlej molčečega Raskolnikova razveselilo. »He-he-he! Toda, gospoda Razumihina
sem se moral vendar odkrižati: kjer imata dva opravka, se naj tretji ne vtika vmes!
... Kar se tiče Mikolka pa, ali blagovolite vedeti, kak tič je to, se pravi, kakor ga jaz
razumem? Najpoprej je to še nedoleten otrok in nekaj umetniškega ima na sebi.
Res, nikar se ne smejte, da vam ga tako predstavljam. Nedolžen je in za vse
dovzeten; srce ima in sanjar je ... Ali vam je znano, da je razkolnik, član posebne
verske sekte? Šele pred nedavnim je živel dve dolgi leti na kmetih pri nekem starcu
pod njegovim duhovnim vodstvom. Celo v puščavo je hotel zbežati! Od pobožne
vneme je bil prevzet in je po vse noči molil in se poglabljal v stare svete knjige ...
92
Veste, Rodion Romano- vič, kaj pomeni nekaterim razkolnikom beseda trpljenje?
Trpeti je treba, so prepričani, to je: trpljenje moraš vzeti nase, in če ti ga naloži
gosposka, imaš tem več zasluge ... Domnevam, da hoče tudi Mikolka vzeti križ na
ramo ali nekaj podobnega. To vem zanesljivo, celo na podlagi dejstev, le on se tega
ne zaveda, da vem. Ne, dragi Rodion Romanovič, tu ne gre za Mikolka! Tu gre za
fantastično zadevo, za mračni sodobni pojav, za pojav našega časa, ko je skaljeno
človeško srce ... Tu gre za sanjarije, povzete po knjigah, za tem se skriva miselno
razdraženo srce; tu sc vidi odločnost za pivi korak, toda odločnost posebne vrste,
takšna, s katero se vrže človek z gorske višine ali z zvonika; kdor je imel to
odločnost, celo za zločin, ta ni prišel po svojih nogah. Vrata za seboj pripreti je
pozabil, ubil pa je, dve je ubil - po teoriji. Umor je izvršil, a denarja ni znal pobrati ...
Premajhna je bila muka, ki jo je prestal, ko je stal za vrati, ona dva pa sta zunaj
tiščala vanje in je zvonček zvonil - ne, že potem, ko je bilo stanovanje prazno, je šel
v polblodnji poslušat tisti zvonček, kajti spel se mu je zahotelo zone, ki se kakor
leden curek uliva po hrbtu ... No, pa denimo, da je bilo to v bolezni, toda še nekaj
pazite: moril je, pa se ima za poštenega človeka, zaničuje ljudi in hodi okrog kakor
bled angel - ne,
209
dragi Rodion Romanovič, kakšen Mikolka, tu za Mikolka ne gre!«
Po vsem, kar je prej govoril in kar je bilo tako podobno odpovedi, so bile te
zadnje besede močno nepričakovane. Raskolnikov je strepetal, ko da bi ga nekaj
presunilo.
»Torej kdo ju je ... potemtakem ... ubil? ...« je z zadržanim dihom vprašal, ko se
ni mogel več premagati. Porfirij Petrovič se je sunkoma odmaknil k hrbtu svojega
stola, kakor da bi se mu zdelo vprašanje na moč nepričakovano in čudno.
»Kako, kdo ju je ubil? ...« je rekel, kakor da svojim ušesom ne more verjeti. »Tak
vi ste ju ubili, Rodion Romanovič! Ubili ste ju vi ...« je dodal skoraj šepetaje, s trdno
prepričanim glasom.
Poifi/ij Petrovič svetuje Raskolnikovu, naj se sam prijavi, saj bi bila v tem
primeru kazen za zločin občutno nižja.
V.
Svidrigajlov pošlje Dunji pismo in ji da vedeti, da ve za zločinsko dejanje
njenega brata Rodiona. Zvabi jo k sebi in zaklene vrata. Dunja ne verjame, da
bi bil bral morilec, in zahteva od Svidrigajlova dokaze. Ta pove, da je
prisluškoval pogovoru med Raskolnikovom in Sonjo.
»Vidite, dva večera zaporedoma je prišel semkaj k Sonji Semjonovni. Izpovedal
ji je vso svojo krivdo. Morilec je. On je tisti, ki je ubil starko, oderuhinjo, pri kateri je
tudi sam zastavljal stvari; ubil je tudi njeno sestro, ki je nepričakovano stopila v
stanovanje, ko je bila sestra že ubita. Ubil ju je s sekiro, ki jo je prinesel s seboj. Ubil
ju je, da bi ju oropal, in je to tudi storil, vzel je denar in neke stvari ... Sam je vse to
pripovedoval Sonji Semjonovni; ta edina zdaj ve skrivnost, umora pa se ni udeležila
ne z besedo ne z dejanjem, temveč narobe, zgrozila se je prav tako kakor zdajle vi.
Bodite mirni, ne bo ga izdala.«
210
»To ni mogoče!« je zajecljala Dunječka z bledimi, otrplimi ustnicami; dušila se
je. »Ni mogoče, saj ni imel nobenega vzroka, niti najmanjšega ne, nobenega razloga
... To je laž! Laž!«
93
»Oropal ju je, to je ves vzrok. Vzel je denar in stvari. Res je, da se po svojem
lastnem priznanju ni okoristil ne z denatjem ne s stvarmi, temveč je skril vse to pod
neki kamen, kjer še danes leži. To pa je bilo zato, ker si ga ni upal obrniti v prid.«
»Mar je verjetno, da bi bil zmožen krasti in ropati? Da bi mogel le pomisliti na
to?« je vzkliknila Dunja in poskočila s stola. »Saj ga vendar poznate, videli ste ga;
kaj je mogoče, da bi bil ropar?«
Bilo je, kakor da bi Svidrigajlova milo prosila, naj reče, da ni mogoče; ves svoj
strah je pozabila.
»Tu, Avdotja Romanovna, je na tisoče in na milijone domnev in izbir. Tat krade,
ker sam pri sebi dobro ve, da je malopridnež; sicer sem pa tudi o nekem zelo
spodobnem človeku slišal, da je oropal pošto; torej, kdo ve, nemara je ta zares
mislil, da opravlja pošteno delo! Seveda bi tudi jaz ne verjel, kakor vi meni ne
verjamete, ko bi mi bili drugi povedali. Svojim lastnim ušesom pa sem moral
verjeti. Solji Semjonovni je pojasnil tudi vse vzroke; ta sprva prav tako ni mogla
verjeti ...«
»Kakšni so bili ... ti vzroki?«
»Stvar je zapletena, Avdotja Romanovna. Tu gre, kako se naj izrazim, za tak
poseben nauk, po katerem na primer imam posamezen zločin za dovoljen, če je
poglavitni namen dober. Če en zločin omogoči sto dobrih del ... Za mladega človeka
z mnogimi vrlinami in čezmernim samoljubjem je seveda neznosno hudo, če ve, da
bi bilo treba na primer samo treh tisočakov, in že bi dobila vsa njegova življenjska
pot drugačno smer, da pa teh treh tisočakov ni. Pridajte temu še razdraženost
zaradi lakote, tesnega stanovanja, razcapane obleke in jasno zavest o svojem družbenem položaju, obenem s tem pa tudi položaju sestre in matere. Najhuje ga je
peklo častihlepje, oholost in častihlepje, čeprav, bog si ga vedi, nemara bi bil tudi
ob dobrih
211
nagnjenjih ... Prosim, nikar ne mislite, da ga obtožujem, saj mi tudi nič ni mar. Tu je
šlo tudi za nekakšno teorijo - po kateri, vidite, se človeštvo deli v gradivo in v
posebne ljudi, to je v take, za kakršne spričo njihovega visokega položaja postava ni
napisana, temveč ki nasprotno sami dajejo postave drugim ljudem, gradivu in
smetem tako rekoč ...«
»Kaj pa slaba vest? Mu torej odrekate vsako nravstveno čustvo? Je mar res
takšen?«
»Ah, Avdotja Romanovna, vse to se je zdaj skalilo, sicer pa menda še nikoli ni
bilo bogve kako v redu. Ruski ljudje so sploh široki ljudje, Avdotja Romanovna,
široki kakor njih dežela in izredno nagnjeni k vsemu, kar je prenapeto in neurejeno
... Se še spominjate, koliko podobnih razgovorov sva imela, kadar sva vsak dan po
večeiji v dvoje sedela na vrtni terasi? Takrat ste tudi vi meni očitali prav to
širokost. Kdo ve, nemara sva se pogovarjala ravno v tistih trenutkih, ko je ležal vaš
brat tu na divanu in pletel svoje misli ... Sicer pa poznate moje obče poglede in veste, da nikomur nič ne očitam. Pa saj sva o tem že več ko enkrat govorila. Bil sem
celo tako srečen, da sem zbudil s svojimi sodbami vaše zanimanje ... Kako ste bledi,
Avdotja Romanovna!«
»Poznam to njegovo teorijo. Brala sem v časopisu njegov članek o ljudeh, ki jim
je vse dovoljeno ... Razumihin mi ga je prinesel ...«
»Gospod Razumihin? Članek vašega brata? V časopisu? Je bil tak članek? Nisem
94
vedel. Glejte si, to mora biti zanimivo! A kam se vam mudi, Avdotja Romanovna?«
»Govoriti hočem s Soljo Semjonovno,« je odgovorila Dunječka s slabotnim
glasom. »Kod lahko pridem k nji? Mogoče je že doma; pri tej priči jo hočem videti.
Naj ona ...«
Avdotja Romanovna ni mogla dokončati; dih se ji je dobesedno utrgal.
»Sotja Semjonovna se do noči ne vrne. Tako vsaj mislim. Priti bi bila morala
prav kmalu; če je ni, tedaj bo šele zelo pozno doma ...«
212
»Aha, torej lažeš! Vidim ... lagal si ... ves čas si lagal! ... Ne verjamem ti! Ne
verjamem! Ne verjamem!« je v pravi besnosti vpila Dunječka, ki je popolnoma
zgubljala glavo.
Skoraj v omedlevici je padla na stol, ki ji ga je Svidri- gajlov hitro podstavil.
»Avdotja Romanovna, kaj je z vami ... Nate vodo. Od- pijte požirek ...«
Poškropil jo je z vodo. Dunječka je strepetala in prišla k sebi.
»Močno je delovalo ...!« je Svidrigajlov z mrkim obrazom zamrmral sam pri sebi.
»Avdotja Romanovna, pomirite se! Vedite, da imam prijatelje. Rešili ga bomo,
pomagali mu bomo iz zagate. Hočete, da ga spravim čez mejo? Denarja imam
dovolj; v treh dneh mu preskrbim vozovnico. Na račun tega pa, da ju je ubil, lahko
stori še mnogo dobrih del, tako da bo vse to zglajeno in poravnano; umirite se.
Velik človek še lahko postane. No, kaj je z vami? Kako se počutite?«
»Hudobnež! Še smehlja sc mi. Pustite me ...«
»Kam pa hočete? Kam vendar hočete?«
»K njemu. Kje je? Ali veste? Zakaj so ta vrata zaklenjena? Prišla sva skozi ta
vrata, zdaj pa so zaklenjena. Kdaj ste jih uspeli zakleniti?«
»Saj vendar nisva mogla kričati tega, kar sva tu govorila, da bi naju lahko slišali
po vseh sobah. In smehljam se nikakor ne; samo tega govorjenja imam dovolj. No,
kam pojdete takšni? Ga hočete mar izdati? Razjezili ga boste pa se bo sam izdal.
Vedite, da so mu že za petami, prišli so mu na sled. Samo pogubili ga boste.
Počakajte: pravkar sem ga videl in govoril z njim; še ga je moč rešiti. Počakajte,
sedite, da skupaj premisliva. Prav zato sem vas povabil, da se na samem
pogovoriva o tem in vse dobro pretehtava.«
»Kako ga morete rešiti? Je mar njegova rešitev mogoča?«
Dunja je sedla. Svidrigajlov se je usedel zraven nje.
»Vse to je odvisno od vas, od vas in edino od vas,« je začel z iskrečimi očmi,
skoraj šepetoma, tako da mu je glas
213
zastajal in da nekaterih besed od samega razburjenja niti ni izgovarjal.
Dunja se je v strahu še bolj odmaknila od njega. Tudi ta je ves trepetal.
»Vi ... le besedico recite, pa bo rešen! Rešim ga ... jaz! Denar imam in prijatelje.
Precej ga spravim od tod; sam vzamem potni list, dva potna lista. Eden bo zanj,
drugi zame. Prijatelje imam; poznam vplivne ljudi ... Hočete?
Tudi za vas vzamem potni list ... in za vašo mater ... Čemu vam bo Razumihin?
Saj vas tudi jaz ljubim ... Ljubim vas neskončno. Dajte mi, da poljubim rob vašega
krila, dajte! Dajte! Ne morem ga poslušati, kako šumi. Recite mi: stori to, in storim.
Vse storim, tudi tisto, kar ni mogoče. Kar vi verujete, bom tudi jaz veroval. Vse, vse
storim! Ne glejte me tako, nikar me tako ne glejte! Ali veste, da me ubijate ...?«
Kar blesti se mu je začenjalo. Nekaj čudnega se je zgodilo z njim, popolnoma je
95
izgubil glavo. Dunja je poskočila in planila k vratom.
»Odprite! Odprite!« je skozi vrata klicala bogve koga na pomoč in stresala vrata
z rokami. »Odprite vendar! Kaj res ni nikjer nikogar?«
Svidrigajlov je vstal in se zavedel. Hudoben, porogljiv nasmeh se mu je počasi
prikradel na ustnice, ki so še zmeraj drgetale.
»Tam ni nikogar doma,« je tiho in v presledkih spregovoril; »gospodinja je
odšla, zato je vaše vpitje zaman; samo po nepotrebnem se razburjate.«
»Kje je ključ? Precej mi odkleni vrata, precej, nizkotni človek!«
»Ključ sem izgubil in ga ne morem najti.«
»Aha! Torej nasilje!« je zavpila Dunja, pobledela kakor smrt, planila v kot in se
tam hitro zavarovala z mizico, ki je slučajno stala v bližini. Kričala ni; toda z očmi se
je vsesala v mučilca in pazljivo spremljala sleherni njegov gib. Svidrigajlov se tudi
ni premaknil z mesta in je stal nji nasproti v drugem koncu sobe. Celo obvladal se
je, vsaj navzven; le njegov obraz je bil bled kakor prej. Porogljiv nasmeh ga ni
zapustil.
214
»Pravkar ste rekli ,nasilje’, Avdotja Romanovna. Če gre za nasilje, lahko sami
sprevidite, da sem ukrenil vse potrebno. Sofje Semjonovne ni doma in do
Kapernaumovih je zelo daleč, pet zaklenjenih sob je vmes. Vrh tega sem vsaj
dvakrat močnejši od vas in naposled se mi ni ničesar bati, ker se tudi potlej ne
morete pritožiti: saj vendar ne more biti vaš namen, da pogubite brata? In tudi
verjel vam ne bo nihče: no, kaj pa je bilo dekletu treba, da je šlo brez spremstva k
samcu na stanovanje? Potemtakem ne bo niti s tem, če celo žrtvujete brata, nič
dokazano: nasilje je zelo težko dokazati, Avdotja Romanovna.«
»Podlež!« je Dunja ogorčeno zašepetala.
»Kakor hočete, toda vedite, da je bilo to, kar sem govoril, samo predpostavka.
Kajti po mojem osebnem prepričanju imate popolnoma prav: nasilje je nekaj
ostudnega. Tako sem govoril le zato, da bi vam dokazal, kako ostane vaša vest
povsem čista, tudi če ... tudi če bi prostovoljno hotel rešiti brata tako, kakor vam
predlagam. To bi samo pomenilo, da ste se uklonili razmeram, no, skratka, sili, če
res ne gre brez te besede. Premislite to: usoda vašega brata in vaše matere je v
vaših rokah. Jaz pa bom vaš suženj ... vse žive dni ... Tukajle, vidite, bom čakal ...«
Svidrigajlov je sedel na divan, osem korakov od Dunje, ki nikakor ni mogla
dvomiti o neomajnosti njegovega namena. Vrh tega ga je tudi poznala ...
Nenadoma je potegnila iz žepa samokres, napela petelina in pobesila roko s
samokresom na mizico. Svidrigajlov je poskočil z mesta.
»Aha! Tako torej!« je vzkliknil v začudenju, vendar s prejšnjim hudobnim
nasmehom; »to seve docela spreminja potek stvari! Izredno mi olajšujete nalogo,
Avdotja Romanovna! Le kje ste dobili ta samokres? Pa ne, da bi vam ga dal gospod
Razumihin? Pha! To je vendar moj samokres! Moj stari znanec! Jaz pa sem ga
tistikrat tako iskal! Najine strelske vaje na deželi torej le niso bile povsem zaman.«
»To ni tvoj samokres, temveč Marfe Petrovne, ki si jo ti, hudobnež; umoril!
Nikoli nisi imel nič svojega v njeni hiši. Vzela sem ga, ko sem začela sumiti, česa si
zmožen.
215
Samo še korak se drzni storiti in prisegam ti, da te ustrelim!«
Dunja se ni mogla več premagovati. Samokres je namerila v Svidrigajlova.
96
»No, in brat? Samo iz radovednosti vprašujem,« je rekel Svidrigajlov, ki je stal
še zmeraj na mestu.
»Ovadi ga, če hočeš! Ne gani se! Nikamor z mesta. Sprožila bom! Ženo si
zastrupil, vem, sam si morilec ...«
»Pa ste trdno prepričani, da sem Marfo Petrovno zastrupil?«
»Ti si jo! Sam si mi namigoval; pravil si mi o strupu ... vem, peljal si sc ponj ...
Imel si ga pripravljenega ... Ti si jo ... Nihče drug kakor ti ... podla duša!«
»Ko bi bilo tudi res, bi jo zavoljo tebe ... edini vzrok bi bila ti.«
»Lažeš! Sovražila sem te zmeraj, zmeraj ...«
»Ehe, Avdotja Romanovna! Očitno ste pozabili, kako ste se ob lepih besedah že
sklanjali k meni in medleli ... Po očkah sem videl; se še spominjate večerov, ko je
luna svetila in slavček gostolel?«
»Lažeš!« Besnost se je zaiskrila Dunji v očeh. »Lažeš, obrekljivec!«
»Lažem? No, prosim, pa lažem. Zlagal sem se, seveda. Ženskam ni dobro obujati
spomina na te zadevice.« Nasmehnil se je. »Vem, da ustreliš, zverinica srčkana. No,
pa streljaj!«
Dunja je vzdignila samokres. Bleda ko smrt, z drgetajočo spodnjo ustnico in
kakor ogenj se iskrečimi velikimi črnimi očmi je zrla vanj, ga odločno merila in
čakala njegovega prvega giba. Nikoli je še ni videl tako lepe. Ogenj, ki ji je blisk- nil
iz oči v trenutku, ko je dvignila samokres, ga je kar ob- žgal in srce se mu je boleče
skrčilo. Stopil je korak naprej in strel je počil. Svinčenka mu je šinila skozi lase in
udarila za njim v zid. Obstal je in se tiho zasmejal: »Pičila je, osa! Naravnost v glavo
meri ... Kaj je to? Kri!« Izvlekel je rutico, da si obriše kri, ki se mu je v tenkem curku
ulila po desnem sencu; najbrž mu je krogla nalahno oprasnila kožo na glavi. Dunja
je pobesila samokres in gledala Svidrigajlova ne
216
s strahom, temveč z nekakšno osuplostjo. Bilo je, kakor da sama ne razume, kaj je
storila in kaj se godi!
»No, kaj, zgrešili ste me! Kar streljajte, saj vidite, da čakam,« je tiho rekel
Svidrigajlov, ki se je še vedno, čeprav nekam mračno smehljal; »takole vas lahko
zgrabim, preden napnete petelina!«
Dunječka se je zdrznila, hitro napela petelina in spet vzdignila samokres.
»Pustite me!« je rekla v obupu. »Prisegam, da spet ustrelim ... Ubijem vas! ...«
»No, seveda ... na tri korake ni moč, da bi me ne ubili ... No, če me pa ne ubijete ...
tedaj ...« Oči so se mu zaiskrile in stopil je še dva koraka naprej.
Dunječka je sprožila - strel ni počil!
»Zanikrno ste ga nabili. Nič zato! Saj imate še eno kapico. Popravite, čakal
bom.«
Stal je dva koraka pred njo, čakal in jo gledal z divjo odločnostjo v razvneto
strastnih, trmastih očeh. Dunja je začutila, da bo rajši umrl, kakor da bi jo spustil.
»In vendar ... zdaj, na dva koraka, ga moram ubiti! ...«
Nenadoma je odvrgla samokres.
»Proč ga je vrgla!« je osuplo rekel Svidrigajlov in globoko zasopel. Nekaj se mu
je kot da odvalilo od srca, in to mogoče niti ni bila tegoba smrtnega strahu, ki ga je
v tem trenutku komajda čutil. Bilo je odrešenje od nekega drugega, še vse bolj
žalostnega in mračnega čustva, ki bi ga niti sam ne mogel označiti v vsej njegovi
moči.
97
Stopil je k Dunji in ji rahlo položil roko okrog pasu. Ni se branila, le s prosečimi
očmi ga je gledala in vsa trepetala. Hotel je nekaj reči, toda samo ustnice so mu
drgetale, spregovoriti pa ni mogel.
»Pusti me!« je proseče rekla Dunja.
Svidrigajlov je vzdrhtel: ta ti ni več zvenel tako kakor prejšnji.
»Torej me ne ljubiš?« je tiho vprašal.
Dunja je odkimala.
»In me tudi ... ne moreš ... Nikoli ne?« je v obupu zašepetal.
217
»Nikoli ne!« je zašepetala Dunja.
V duši Svidrigajlova je minil trenutek strašnega, nemega boja. Z nepopisljivim
pogledom je zrl nanjo. Nenadoma pa je umaknil roko, se odvrnil, naglo krenil k
oknu in obstal pred njim.
Še trenutek je prešel.
»Tu je ključ!« Potegnil ga je iz levega žepa površnika in ga položil za seboj na
mizo, ne da bi pri tem pogledal Dunjo ali se obrnil proti nji. »Vzemite ga: brž
odidite! ...«
Vztrajno je zrl skozi okno.
Dunja je stopila k mizi po ključ.
»Brž! Brž!« je ponovil Svidrigajlov, ki se še zmeraj ni ne ganil ne obrnil. Toda ta
besedica »brž« je imela očitno grozen pomen.
Dunja jo je razumela, pograbila je ključ, skočila k vratom, jih hitro odklenila in
planila iz sobe.
VI.
Svidrigajlov vzame samokres, ki ga je odvrgla Dunja, ga vtakne v žep in se
odpravi v mesto. Najprej obišče Sonjo, ji izroči potidila o vplačanem denarju za
Katerinine otroke, njej sami pa da še tri tisoč rubljev. Sonja najprej noče vzeti
tega denarja, toda Svidrigajlov pravi, da ga bo verjetno potrebovala, saj
Raskolnikovu ne ostaja drugega, kol da si pošlje kroglo v glavo ali da se prijavi
oblastem in gre prestajat kazen v Sibirijo. Če ga misli spremljati, ji bo denar
prišel še kako prav.
V deževni noči se odpravi Svidrigajlov urejat še druge zadeve, nato pa se
zateče v zakotno gostilno, najame sobo in si naroči večerjo. Vso noč ga llači
mora: v sanjah vidi med drugim utopljenko, komaj štirinajstletno
samomorilko, žrtev moške pohote ... Proti jutru Svidrigajlov zapusti gostilno,
pride do požarne opazovalnice in se pred očmi čuvaja ustreli v glavo.
218
VII.
Raskolnikov obišče mater in se poslovi od nje. Ko se vrne na stanovanje, ga
tu čaka Dunja. Prizna ji, da je hotel narediti samomor in tako zbežati pred
sramoto, ki ga čaka, potem pa se mu je taka odločitev zazdela preveč
strahopetna. Sestro prosi, naj skrbi za mater, in se odpravi k Sonji.
VIII.
Ko je prišel k Sonji, se je že začenjalo mračiti. Ves dan ga je Sonja v strašni
vznemiijenosti čakala. Čakali sta ga skupaj z Dunjo. Ta je prišla k nji že zjutraj, ker
se je spominjala včerajšnjih besed Svidrigajlova, da »je Sonji znano«. Opisovali ne
bomo ne podrobnosti njunega razgovora ne njunih solz ne tega, kako sta se ta dan
98
zbližali med seboj. Dunja je bila s tega snidenja odnesla vsaj tolažbo, da brat ne bo
sam; k tej, k Sonji, je bil najprej prišel s svojo spovedjo; v tej je iskal človeka, ko je
zahrepenel po njem; ta, Sonja, pojde z njim, kamor ga pošlje usoda. Čeprav ni
spraševala, je vendar vedela, da bo tako. Kar nekam spoštljivo je gledala Sonjo, ki je
bila od kraja skoraj v zadregi zaradi njenega spoštljivega vedenja proti nji. Sonja pa
bi se kmalu celo spustila v jok, kajti sama se, narobe, niti ni imela za vredno, da bi
Dunji pogledala v oči. Dunjin prelepi obraz, ko ji je ob njunem prvem srečanju pri
Raskolnikovu tako pozorno in spoštljivo odzdravila, se ji je tistikrat za vedno
vtisnil v dušo kot ena najlepših in najbolj nedosegljivih podob v njenem življenju.
Dunječka naposled ni več strpela in je zapustila Sonjo, da bi dočakala brata na
njegovem stanovanju; venomer se ji je zdelo, da mora najprej priti tja. Ko je Sonja
ostala sama, jo je takoj začela mučiti strašna misel, da bo mogoče res končal s
samomorom. Prav tega se je bala tudi Dunja. Vendar sta obe ves dan z vsemi
razlogi prepričevali druga drugo, da je to nemogoče, in sta bili mirnejši, do219
kler sta bili skupaj. Zdaj pa, komaj sta se razšli, je začela vsaka od njiju misliti samo
še na to. Sonja se je spominjala, kako ji je včeraj Svidrigajlov rekel, da ima
Raskolnikov samo dvoje na izbiro: Sibirijo ali pa ... Vrh tega je poznala njegovo
častihlepnost, nadutost in nevero. »Je mogoče, da ga lahko samo še malodušje in
strah pred smrtjo ohranjata pri življenju?« je naposled v obupu pomislila. Sonce je
medtem že zahajalo. Žalostna je stala pred oknom in srepo zrla skozi šipe - toda
skozi okno je bilo videti samo nepobeljeno glavno steno sosednje hiše. Nazadnje,
ko je bila že popolnoma prepričana o nesrečnikovi smrti - jc stopil v njeno sobo.
Radosten vzklik se ji je izvil iz prsi. Ko pa mu je pazljivo pogledala v oči, je
nenadoma prebledela.
»No, da!« je rekel Raskolnikov in se nasmehnil. »Po tvoj križec prihajam, Sonja.
Saj si mi sama rekla, naj grem na razpotje; si se mar zbala, ko gre zares!«
Sonja ga je osuplo gledala. Čuden se ji je zazdel ta ton in mrzla zona ji je oblila
telo, toda v naslednjem hipu je uganila, da je vse, ton in besede, le navidezno in
varljivo. Še ko je govoril z njo, je strmel nekam v kot, prav kakor da se ogiblje
pogledati naravnost ji v oči.
»Vidiš, Sonja, presodil sem, da bo tako nemara res najbolje. Tu je neka
okoliščina ... No, pa to bi ti moral predolgo razlagati, in tudi čemu le? Jezi me samo veš, kaj? To me jezi, da me bodo precej zdajle obstopile vse te bedaste, zverinske
spake, buljile vame s svojimi debelimi očmi in mi postavljale trapasta vprašanja, na
katera bo treba odgovarjati, in s prstom kazale name ... Fej! Veš, ne pojdem k
Porfiriju; presedel mi je. Rajši pojdem k svojemu prijatelju liji Petroviču; o, ta se bo
začudil, ta bo debelo pogledal! Samo hladnokrvnejši bi moral biti, zadnji čas sem
postal kar prežolčen. Verjameš, da sem sestri pravkar skoraj s pestjo zagrozil, samo
zato, ker se je obrnila in me še zadnjič pogledala. Svinjsko je takšno duševno stanje!
Eh, kam sem prišel! No, kako, kje je križec?«
Bil je ko brez glave. Niti trenutka ni mogel strpeti na istem mestu niti
osredotočiti svoje pozornosti na istem
220
predmetu; misli so mu preskakovale druga za drugo; pogosto se je zarekel in roke
so mu nalahno drhtele.
Sonja je molče vzela iz skrije dva križca, cipresnega in medeninastega, se sama
99
prekrižala, prekrižala njega in mu obesila cipresni križec na prsi.
»To je torej znamenje, da jemljem križ na rame, he! he! Kot da sem doslej še
premalo trpel! Cipresni, se pravi, ljudski; medeninasti je Lizavetin, tega obdržiš
zase - daj no, pokaži ga - torej tega je imela na sebi v tistem trenutku? Znana sta mi
še dva druga podobna križca, se pravi, srebrn križec in svetinja. Vrgel sem ju takrat
starki na prsi. Vidiš, tista dva bi zdaj potreboval, tista dva bi si moral pravzaprav
nadeti ... Sicer pa samo govoričim, na glavo bom pa pozabil; nekam raztresen sem!
... Vidiš, Sonja, pravzaprav sem prišel zato, ker ti moram najprej povedati, da boš
vedela ... No, to je vse ... Saj samo zato sem prišel. (Hm, mislil sem sicer, da ti povem
kaj več.) Saj si vendar sama hotela, da grem; no, sedel bom torej v ječi, tvoja želja
bo uresničena; no, kaj le jokaš? Ti tudi? Nehaj, dovolj je; oh, kako težko mi je vse
to!«
Vendar se mu je oglasilo čustvo; srce se mu je skrčilo ob pogledu nanjo. »Zakaj
neki ta joka?« je pomislil sam pri sebi; »kaj pa sem ji? Zakaj joka, zakaj skrbi zame
kakor mati ali kakor Dunja? Moja pestunja bo!«
»Prekrižaj se, vsaj še enkrat pomoli,« je Sonja s tresočim, plahim glasom
poprosila.
»O, prosim, kolikor te je volja! In iz dna srca, Sonja, iz dna srca ...«
Sicer pa je hotel reči nekaj drugega.
Prekrižal sc je večkrat zaporedoma. Sonja je vzela svojo ruto in si jo vrgla na
glavo; bila je zelena ruta iz ženskega sukna, najbrž prav tista »družinska«, o kateri
je takrat Marmeladov govoril. Ta misel je za hip šinila Raskolnikovu po glavi, a
vprašal ni. Zdaj je res že sam začenjal čutiti, da je strašno raztresen in nekam čudno
raz- buijen. Tega se je ustrašil. Osupnilo ga je tudi to, da se je Sonja odpravljala z
njim.
221
»Kaj pa? Kam hočeš? Ostani, ostani! Sam pojdem,« je vzkliknil z malodušno
nejevoljo in skoraj jezno krenil proti vratom. »Čemu mi bo celo spremstvo?« je še
spotoma mrmral.
Sonja je stala sredi sobe. Niti poslovil se ni od nje, kakor da bi jo že pozabil; v
duši mu je vzkipeval samo skeleč in uporen dvom:
»Toda, ali je res tako? Sem se prav odločil?« je spet pomislil, ko se je spuščal s
stopnic. »Kaj res ni mogoče, da bi še enkrat vse premislil ... in bi ne šel?«
Šel pa je vendarle. Nenadoma je dokončno začutil, da si je nesmiselno
postavljati vprašanja. Ko je stopil na ulico, sc je spomnil, da se ni bil poslovil od
Sonje, ki je ostala v svoji zeleni ruti sama sredi sobe in se po njegovem klicu ni
upala več ganiti. Za trenutek je obstal. Tisti hip pa ga je jasno razsvetlila misel prav kakor bi bila doslej čakala, da ga dokončno dotolče.
»No, čemu, le čemu sem bil zdaj pri nji? Rekel sem ji, da prihajam z opravkom; s
kakšnim opravkom neki? Prav nikakršnega opravka ni bilo! Povedati ji, da grem-,
torej kaj? To mi je bilo treba! Jo mar ljubim? Menda že ne, saj sem jo nagnal kakor
psico. Sem bil mar res tako potreben njenega križa? O, kako globoko sem padel! Ne
- njenih solz sc mi je zahotelo, njen strah sem hotel videti, in kako se ji mukoma
trga srce! Moral sem se še česa okleniti, se še malo pomuditi in pogledati človeka!
In jaz sem tako zelo verjel vase in si toliko domišljal, jaz berač, jaz niče, jaz podla,
podla duša!«
Stopal je po nabrežju prekopa; le kratek kos poti mu je še ostajal. Ko pa je prišel
100
do mostu, je za hip zadržal korak, nenadoma zavil na most, v stran, in krenil proti
Senenemu trgu.
Čeprav mu je bil stik z ljudmi zoprn, se je vendar obračal prav tja, kjer je bilo
videti največ ljudstva. Vse na svetu bi dal, da bi ostal sam; vendar je čutil, da bi ne
mogel niti minute prebiti sam. Med množico je razgrajal neki pijanec: hotel je
plesati, plesati, pa se je vsakokrat zvalil na stran. Ljudje so ga obstopili.
Raskolnikov se je preril sko222
zi množico, nekaj časa gledal pijanca in se nenadoma kratko, odsekano zakrohotal.
Čez minuto ga je že pozabil in ga niti videl ni več, čeprav je gledal nanj. Nazadnje je
odšel, ne da bi sploh vedel, kje je; ko pa je prišel do srede trga, se je naenkrat
zganilo v njem; prevzelo ga je neko čustvo, vsega hkrati, z dušo in mislijo vred.
Iznenada se je spomnil Sonjinih besed: »Pojdi na:-razpotje, pokloni se ljudstvu,
poljubi zemljo, kajti tudi pred to si sc pregrešil, in vsemu svetu naglas povej:
,Morilec sem!’« Ob tem spominu je ves strepetal. In tako je bil že strt od
brezizhodne žalosti in vznemirjenosti vsega tega časa, predvsem pa zadnjih ur, da
ga je obšla močna želja po notranjem očiščenju ...
Solze so se mu ulile in kakor jc stal, tako se je zgrudil na zemljo ...
Pokleknil je sredi trga, se do tal priklonil in s slastjo in blaženostjo poljubil
blatno zemljo. Vstal je in se priklonil še enkrat.
»Viš ga, kako se ga je navlekel!« je pripomnil neki fant blizu njega. Zaslišal se je
smeh.
»V Jeruzalem odhaja, bratci, pa se poslavlja od otrok in domačije; vsemu svetu
se klanja in poljublja tla prestolnega mesta Peterburga,« je pripomnil neki meščan,
ki ga je imel pod kapo.
»Mlad dečko je še!« je rekel tretji.
»In žlahtne krvi!« je nekdo s tehtnim glasom pripomnil
»Dandanes težko razločiš, kdo je gospod in kdo ni.«
Vsi ti vzkliki in pomenki so Raskolnikova zadržali in besedi: »Morilec sem!«,
pripravljeni, da ju izgovori, sta zamrli v njem. Vendar je mirno prenesel vse te
kritike in krenil, ne da bi se oziral, naravnost po stranski ulici proti policijskemu
uradu. Spotoma se je njegovim očem za hip pokazala slika, ki se ji niti ni začudil, saj
je že vnaprej slutil, da se mora tako zgoditi. Tisti hip, ko se je na Senenem trgu v
drugo priklonil do tal in sc obrnil na levo, je kakih petdeset korakov od sebe
zagledal Sonjo. Skrivala se je pred njim za eno od lesenih lop, ki so stale na trgu;
torej ga je spremljala že vso njegovo žalostno pot! Raskolnikov
223
je ta hip začutil in enkrat za vselej spoznal, da je Sonja zdaj na veke njegova
sopotnica in pojde z njim tudi na konec sveta, kamorkoli ga zanese usoda. Vse srce
mu je vztrepetalo ... toda medtem je že prišel do usodnega kraja ...
Še kar pogumno je stopil na dvorišče. Treba je bilo iti gor, v tretje nadstropje.
Zdelo se mu je, kakor bi bilo do usodnega trenutka še daleč in bi mu ostajalo še
mnogo časa, dovolj, da še marsikaj premisli.
Spet iste smeti, iste jajčne lupine, raztresene po polžastih stopnicah, spet na
stežaj odprta vrata stanovanj, spet kuhinje, iz katerih sta puhtela dim in smrad.
Raskolnikov od zaslišanja ni bil več tukaj. Noge so mu hromele in klecale, vendar so
ga nosile. Obstal je za hipec, da bi se oddahnil, zbral moči in stopil kot mož. »A
101
čemu? Zakaj?« se je nenadoma vprašal, ko je premislil svoj položaj. »Pa, če že
moram sprazniti to kupo, ali ni potem vseeno? Kolikor bolj umazano, toliko bolje.«
V domišljiji se mu je ta hip prikazala postava lija Petroviča Poroha. »Kaj mora res k
njemu? Bi ne mogel h komu drugemu? K Nikodimu Fo- miču na primer? Se ne bi pri
tej priči obrnil in šel k samemu nadzorniku na stanovanje? Tam bi vsaj bolj po domače opravil ... Ne, ne! K Porohu, k liji Petroviču! Če je že treba spiti čašo, jo spije na
dušek ...«
Mraz ga je polil in skoraj v nezavesti je odprl vrata v pisarno. Tokrat je bilo v nji
zelo malo ljudi; neki hišnik je stal tam in še neki drug preprost človek. Stražnik ni
niti pogledal iz svojega pregradka. Raskolnikov je krenil v naslednjo sobo. »Nemara
bo še zmeraj mogoče, da nič ne povem,« je pomislil. Tam se je nekakšen moški v
zasebni suknji, očitno pisar, za pisalno mizo pripravljal k pisanju.
»Ni nikogar tu?« je vprašal Raskolnikov.
»Katerega bi pa radi?«
»A-a-a! Slišati ga ni, videti ga ni, vendar po Rusu diši ... ali kako že pravi
pravljica ... pozabil sem! M-moje s-p-po- štovanje!« je nenadoma zaklical znan glas.
Raskolnikov je zadrhtel. Pred njim je stal Poroh, ki je bil nepričakovano stopil iz
tretje sobe. »Usoda,« je pomislil Raskolnikov, »kako bi mogel biti drugače tu?«
224
lija Petrovič povabi Raskolnikova v svojo pisarno in se zaplete z njim v
prijateljski pogovor. Med drugim se mu tudi opraviči, ker ga je takrat, ko je v
njihovem uradu omedlel, takoj izpraševal in ga celo skušal povezati z umorom
stare oderu- hinje. lija Petrovič ima ugledno službo in živi zgledno družinsko
življenje, zato je zagovornik uveljavljenih vrednot. Ko razkriva Raskolnikovu, kaj
vse ga moti v ruski družbi, prične govoriti tudi o samomorih.
»In kako so se razširili ti samomori - tega si niti zamisliti ne morete. Vsi ti ljudje
zapravljajo svoj zadnji denar, potlej se pa ubijajo. Smrklje, fantalini, starci ... Ravno
davi smo prejeli poročilo o nekem gospodu, ki je šele pred nedavnim prišel v
Peterburg. Nil Pavlič, no, Nil Pavlič, kako je že ime gentlemanu, o katerem so prejle
poročali, da se je ustrelil na Peterburški cesti?«
»Svidrigajlov,« je odgovoril iz druge sobe hripav in ravnodušen glas.
Raskolnikov se je zdrznil.
»Svidrigajlov! Svidrigajlov se je ustrelil?« je vzkliknil.
»Kako! Mar poznate Svidrigajlova?«
»Da ... poznam ga ... Ni bil še dolgo tu ...«
»No, da, nedavno tega je prišel; žena mu je umrla. Bil je človek razuzdanega
življenja in se je ustrelil na vsem lepem, tako nespodobno, da si ni moč zamisliti ... V
svojem notesu je zapustil nekaj besed, da umira pri zdravi pameti in prosi, naj
nikomur ne pripisujejo krivde za njegovo smrt. Ta je baje imel denar. Kako pa ga
blagovolite poznati?«
»Poznam ... ga ... moja sestra je bila pri njih za vzgojiteljico ...«
»Pha, pha, pha ... Toda potemtakem nam o njem lahko kaj poveste. Niste prav
nič slutili, kaj namerava?«
»Videl sem ga še včeraj ... ko je ... vino pil ... Nič nisem opazil.«
Raskolnikov je čutil, kakor da bi mu nekaj padlo na rame in ga pritisnilo k tlom.
»Spet ste nekam pobledeli. Tak zadušljiv zrak je tu pri nas ...«
225
102
»Da, čas bo zame,« je Raskolnikov zamrmral, »ne zamerite, motil sem vas ...«
»O, prosim, kolikor vas je volja! Veselje ste mi napravili in rad vam priznam ...«
lija Petrovič mu je celo roko ponudil.
»Zelo me je ... veselilo ... na svidenje ...« se je Raskolnikov smehljal.
Opotekal se je, ko je zapuščal sobo. V glavi se mu je vrtelo. Sam ni čutil, ali stoji
na nogah ali ne. Začel se je spuščati po stopnicah, opirajoč se z desnico ob zid.
Zazdelo se mu je, da mu je prišel nasproti nekakšen hišnik s knjigo v roki in ga
sunil, ko se je vzpenjal mimo njega v pisarno, da je nekje v spodnjem nadstropju na
ves glas lajal psiček in da je neka ženska vrgla polence v psička in zakričala. Prišel
je dol in stopil na dvorišče. Tam na dvorišču, ne daleč od vhoda, je stala Sonja,
bleda ko smrt in mu plašno plašno gledala nasproti. Obstal je pred njo. Nekaj
bolnega in izmučenega, nekaj obupanega se je pokazalo na njenem obrazu.
Plosknila je z rokami. Spačen, izgubljen nasmeh sc mu je prikradel na ustnice.
Postal je, se nasmehnil, se obrnil in krenil spet na vrh, nazaj v pisarno.
lija Petrovič se je bil usedel in je ril po nekakšnih spisih. Pred njim je stal tisti
hišnik, ki je bil pravkar na stopnicah mimogrede sunil Raskolnikova.
»A-a-a! Spet tu? Ste kaj pozabili? ... A kaj vam je?«
Raskolnikov se mu je s pobledelimi ustnicami in nepremičnimi očmi tiho
približal, stopil je prav do mize, se oprl nanjo z rokami in hotel nekaj reči, pa ni
mogel; iz ust so mu prihajali samo nepovezani glasovi.
»Slabo vam je - stol! Nate, sedite na stol, sedite! Vode!«
Raskolnikov se je spustil na stol, a ni umaknil oči od obraza lija Petroviča, ki je
bil videti zelo neprijetno presenečen. Nekaj trenutkov sta gledala drug drugega in
čakala. Prinesli so vode.
»Jaz sem ...« je Raskolnikov spregovoril.
»Pijte vode!«
Raskolnikov je z rokami zavrnil vodo in tiho, s presledki, vendar razločno rekel:
226
»Jaz sem tisti, ki je takrat tisto staro uradniško vdovo in njeno sestro Lizaveto s
sekiro ubil in oropal.«
lija Petrovič je odprl usta. Od vseh strani so pritekli poslušat.
Raskolnikov je ponovil svojo izjavo ...
EPILOG
Sibirija. Na bregu široke, puščobne reke sloji mesto, eno od upravnih središč
Rusije. V mestu je trdnjava, v trdnjavi jetni- šnica. V tej je že devet mesecev
zaprt Raskolnikov, obsojen na prisilno delo. Zaradi številnih olajševalnih
okoliščin - sam se je prijavil, z ukradenim denarjem se ni okoristil, kot študent
je pred časom, kljub temu da je sam živel v silni revščini, pol leta tako rekoč
preživljal jetičnega tovariša; pred leti je med nekim nočnim požarom rešil iz
gorečega stanovanja dvoje majhnih otrok in pri tem sam dobil opekline zaradi teh in še drugih dejstev so Raskolnikova obsodili samo na osem let
lažjega prisilnega dela. Na pot v Sibirijo se je za njim podala tudi Sonja. Dva
meseca pozneje se je Dunja poročila z Ra- zumihinom, mati pa je - vedno bolj
duševno zmedena - kmalu zatem umrla.
Raskolnikov tudi v Sibiriji ne najde duševnega miru. Zločina, ki ga je zagrešil,
se ne kesa, ideji, ki ga je pripeljala do kriminalnega dejanja, se še vedno ne
more odreči. Svojo krivdo vidi le v tem, da notranje ni bil dovolj močan in je
103
zato dejanje priznal. Muči ga tudi misel: »Zakaj se je takrat, ko je že stal nad
reko, rajši odločil, da se prijavi? Je mar želja po življenju res tako močna in jo je
res tako težko premagati? Saj jo je premagal celo Svidrigajlov, ki se je smrti
bal!«
Dneve pred veliko nočjo, čas, ko se verni spominjajo Kristusovega trpljenja, je
Raskolnikov preležal v bolnici. Zaradi vročine se mu je bledlo in imel je težke
sanje. Sanjalo se mu je, kako se iz Azije proti Evropi širi nekakšna strašna,
nevidna kuga, ki jo povzročajo čudna mikroskopska bitja. Obdarjena so z voljo
in umom, napadajo ljudi in povzročajo, da postajajo blazni. A gre za blaznost
posebne vrste:
Nikoli, nikoli prej pa se ljudje niso imeli za tako pametne in tako povsem v posesti
resnice kakor zdaj ti okužen228
ci, nikoli niso bili bolj neomajno zaverovani v svoje odločitve, svoja znanstvena
sklepanja in svoja moralna prepričanja. Cele naselbine, cela mesta, celi narodi so se
okuže- vali in blazneli. Vsi so bili razburjeni in se niso več razumeli med seboj, vsak
je mislil, da edini hrani v sebi resnico. Niso znali več soditi in niso se mogli več
zediniti, kaj naj jim velja za dobro in kaj za zlo; niso vedeli, koga naj obsodijo in
koga oprostijo. V nesmiselnem besu so se pobijali med seboj. /.../ Začeli so se
požari, začela se je lakota. Vse, vse je poginjalo. Kuga se je širila in se pomikala
naprej in naprej.
Te sanje, porojene v vročičnih blodnjah, so Raskolnikovu še dolgo ostale v
spominu in ga mučile ...
Nekoč proti večeru je že skoraj povsem ozdravljeni Raskolnikov po naključju
stopil k oknu in nenadoma od daleč zagledal Sonjo, ki je stala pri vratih v bolnico.
Videti je bilo, kol da bi nečesa čakala. Tisti hip mu je nekaj presunilo srce; zdrznil se
je in se hitro umaknil od okna. Drugi dan Sonja ni prišla in tudi tretji dan je ni bilo.
Raskolnikov se je zavedel, da jo nemirno pričakuje.
Ko so ga odpustili iz bolnice, je zvedel, da je Sonja medtem zbolela. Težko je
čakal, kdaj ho ozdravela. Nekega jasnega in toplega dne je Raskolnikov sedel
na bregu puščobne reke in zamišljeno gledal v daljavo. Tedaj se je znašla poleg
njega Sonja. Komaj slišno se je približala in sedla k njemu. Na shujšanem,
pobledelem, upadlem obrazu se ji je še poznala bolezen.
Prijazno in veselo se mu je nasmehnila, hkrati pa mu je, kakor po navadi, boječe
pomolila roko. Roko mu je zmeraj ponujala v nekakšnem strahu, včasih pa mu je
sploh ni podala, kakor bi se bala, da bi je ne odrinil. Vedno ji je segel v roko z neke
vrste odporom, sprejel pa jo je vsakokrat nekam nejevoljno in dostikrat je ves čas
njenega obiska trdovratno molčal. Dogajalo se je, da je trepetala pred
229
njim in odšla od njega v globoki žalosti. Ta dan pa se njiju roke kar niso mogle
ločiti. Naglo, za trenutek jo je pogledal in pobesil oči k tlom, ne da bi spregovoril.
Bila sta sama, nihče ju ni videl. Tudi stražar se je v tistem trenutku obrnil. Kako se
je zgodilo, sam ni vedel, toda nenadoma ga je nekaj pograbilo in ga vrglo nji pred
noge. Jokal je in ji objemal kolena. Sonja se je prvi hip grozno ustrašila in obraz ji je
pokrila smrtna bledica. Poskočila je z mesta, strepetala in ga pogledala. Toda še
tisti trenutek je vse uganila. V očeh ji je zasijala neskončna sreča. Razumela je in
nobenega dvoma ni bilo več zanjo o tem, da jo ljubi, brezmejno ljubi, in da je tisti
104
trenutek naposled prišel ...
Hotela sta govoriti, pa nista mogla. Oči so jima bile polne solz. Oba sta bila bleda
in shujšana, toda na teh bolnih, bledih obrazih je že sijala zaija obnovljene
prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. Oživila jih je ljubezen. V srcu
enega so se odpirali neusahljivi viri življenja in tekli v srce drugega.
Sklenila sta čakati in trpeti. Ostajalo jima je še sedem let; in do tedaj - toliko
neznosnega trpljenja in toliko neskončne sreče! Toda Raskolnikov je vstal od
mrtvih in se je tega zavedal, čutil je to z vsem svojim obnovljenim bitjem; ona pa ona je tako živela samo zanj: njeno življenje je bilo le del njegovega.
Ko je zvečer ležal Raskolnikov na pogradu, je mislil nanjo. Spomnil se je, kako
jo je neprestano mučil in ji trgal srce. Sklenil je, da ji z neskončno ljubeznijo
poplača vse njeno trpljenje.
Pod njegovim zglavjem je ležal evangelij. Nehote ga je vzel v roke. Ta knjiga je
bila njena last, bila je prav tista, iz katere mu je bila brala o Lazarjevem vstajenju
od mrtvih. Ko je prišel na prisilno delo, je mislil, da ga bo ves čas mučila z vero, mu
govorila o evangelijskih resnicah in mu vsiljevala verske knjige. Toda v njegovo
veliko začudenje ni niti enkrat spregovorila o tem in tudi evangelija mu ni
nobenkrat ponudila. Sam jo je malo pred svojo bolez230
nijo poprosil zanj in Sonja mu je molče prinesla knjigo. Do tega trenutka je še ni
odprl.
Odprl je ni niti zdaj, toda prešinila ga je misel: »Kaj je mogoče, da bi njeno
prepričanje ne bilo odslej naprej tudi moje prepričanje? Vsaj njena čustva, njeno
hotenje ...«
Tudi ona je bila ves tisti dan razburjena in je zvečer celo ponovno zbolela. Bila
je tako srečna, da se je svoje sreče skoraj zbala. Sedem let, samo sedem let! V
začetku svoje sreče sta oba doživljala trenutke, ko bi najrajši gledala na teh sedem
let kot na sedem dni. Raskolnikov takrat še niti ni slutil, da mu novo življenje ne bo
zastonj padlo v naročje, ampak ga bo moral šele drago kupiti in plačati z velikim
dejanjem v prihodnosti ...
S tem pa se že pričenja nova zgodba, zgodba o postopni človekovi obnovi,
zgodba o njegovem postopnem prero- jenju in prehodu iz enega sveta v drug svet,
zgodba o spoznanju nove, do takrat popolnoma neznane resničnosti. To bi bilo
lahko predmet nove pripovedi - naša sedanja pripoved je s tem končana.
231
105